V središču / »Romi ne živijo v vakuumu«

S predsednico Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto Branko Bukovec, ki že vse življenje dela z deprivilegiranimi manjšinami, smo se v torek dopoldan sestali v prostorih društva v središču Novega mesta. Ko smo vstopili, smo v čakalnici opazili tudi srednješolca s šopkom rožnatih vrtnic. Izkazalo se je, da gre za ukrajinskega begunca, ki je gospe Branki z manjšo zamudo prišel voščit za rojstni dan in se ji zahvalit za vse, kar so v njenem društvu storili za uspešno vključitev njegove družine v slovensko družbo. V društvu sicer dobršen del svojih aktivnosti izvajajo v romski manjšini. Naša sogovornica pojasnjuje, kako delo poteka, kakšni so izzivi ter kakšni rezultati. In zakaj je delo, ki ga opravljajo, bistvenega pomena za celotno skupnost.

Kako doživljate tragično realnost, v kateri se je znašel vaš kraj po smrti someščana? 

Vsem je zelo težko, to je res težko obdobje. Obsojamo vsako nasilje. V tem trenutku je zelo težko že samo govoriti o tem. Vsi so prestrašeni, tudi romska skupnost. Mislim, da vsi skupaj nismo bili pripravljeni na take izzive, na take dogodke. Upam, da nam bo sčasoma nekako uspelo nadaljevati delo z otroki v romskih naseljih, saj je to bistvenega pomena za celotno skupnost. Želimo si miru, želimo si nenasilja, želimo si sožitja z vsemi občani. Naša zaveza je nadaljevati to poslanstvo, ljudje so tega vredni in bila bi velika škoda, če zamajemo zaupanje, ki smo si ga pridobili v romski skupnosti.

Kakšno delo sploh opravljate v romskih naseljih? 

V dveh novomeških romskih naseljih izvajamo javne socialnovarstvene programe, ki jih sofinancirata ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter mestna občina Novo mesto. Programi potekajo dnevno po več ur, in sicer za osnovnošolske in tudi predšolske otroke, ki niso vključeni v vrtec. Kasneje pa skupaj s Centrom šolskih in obšolskih dejavnosti spremljamo tudi srednješolce in posredno njihove družine. Kar okoli 70 odstotkov vseh šoloobveznih otrok v teh naseljih je vključenih v naš program. Dopolnjujemo programe javnega šolstva in smo nepogrešljiv partner vsem šolam, ki jih ti romski otroci obiskujejo. To so štiri osnovne šole in ena osnovna šola s prilagojenim programom.

Kako je delati v romskih naseljih, z Romi? 

Najprej je treba poudariti, da Romi ne živijo v vakuumu. Čeprav živijo v getu, so vendarle del širše družbe, ki je – to opažamo vsi – postala nevarnejša, nestrpnejša. Zato ni nič nenavadnega, da so takšne postale tudi razmere pri Romih. Delo v naseljih ni lahko. Ne moremo ga namreč primerjati s šolo ali z nekim drugim programom, ki ima zagotovljene osnovne možnosti za delo. Delamo v različnih razmerah, ki jih zagotavlja občina. V enem naselju delamo v zabojniku, ki meri 30 kvadratnih metrov, v drugem naselju pa imamo na voljo 70 kvadratnih metrov. Prostori so bolj ali manj primerni, a se prilagodimo. Bistveno je, da imamo dobro strokovno ekipo, sestavljeno iz strokovnih in drugih delavcev, prostovoljcev, pa tudi samih Romov. Brez vseh naštetih ti programi ne bi bili uspešni. Vedno rečem, da so to naši heroji. Niso zgolj ambasadorji organizacije, ki želi pomagati romski skupnosti, ampak s tem pomagajo celotni skupnosti.

Mnogi kritizirajo, češ da model dela z Romi ni uspešen, da ni rezultatov. 

Sama, če govorim o svoji večdesetletni izkušnji v tem prostoru, lahko rečem, da je razlika med nekoč in danes kot ena proti tisoč. Nekomu, ki na to gleda od zunaj, pa se morda res zdi, da napredka ni. Delamo s predšolskimi otroki in otroki do šestega razreda osnovne šole in danes jih dve tretjini redno napreduje iz razreda v razred. Imamo tudi že kar nekaj srednješolcev, česar še pred petimi leti ni bilo. In imamo mlade, ki so že prišli do zaposlitev. Recimo Eskimir bo postal zdravstveni tehnik, Loren je dobil službo v domu starejših občanov Novo mesto, Graciela je trgovka in zaposlena v trgovini. Pri tem je ključen podatek, da je vključitev v naš program popolnoma prostovoljna. A kljub temu nimamo vedno dovolj prostora, da bi sprejeli vse, ki si to želijo. Z njimi smo vzpostavili kakovosten odnos, ki je ključen za zaupanje, to pa je ključno za rezultate. Spreminjamo navade in vedenje ljudi, da bodo lahko potem oni to predajali naprej svojim otrokom. To terja svoj čas, kajti sprememba vedenja je dolgotrajen proces. To lahko opazimo že pri sebi. Ločevanje odpadkov smo v Novem mestu začeli pred dvajsetimi leti, ves čas nas ozaveščajo o tem, od malih nog naprej. Kljub temu po vseh teh letih ločeno zberemo le 60 odstotkov odpadkov.

Poslušamo tudi kritike, da se za tovrstno delo, ki ga opravljate tudi vi, namenjajo velike vsote denarja. 

Seveda je nevladnim organizacijam na voljo kar nekaj denarja za delo z Romi, državnega in tudi evropskega. A večinoma je to na projektni ravni. Med projektnim delovanjem ali pa javno službo, recimo med šolo in našimi programi, je pomembna razlika. Financiranje javnega šolstva je urejeno sistemsko. Vemo, kaj mora otrok znati, vemo, kakšna so pravila, in jasno je, da je zagotovljeno financiranje. Nihče se ne sprašuje, ali bomo z novim šolskim letom v šoli lahko izvajali program, ali bo denar za plače in tako naprej. Na drugi strani ima projektno delo rok trajanja. In najbolj žalostno je to, da vložimo ogromno naporov, imamo spodbudne rezultate, potem pa se projekt izteče in moraš otroku reči, oprosti, tri leta si delal, super si bil, vsi ste super, lepo ste napredovali, ampak od jutri programa ni več. Namesto da bi energijo usmerjali le v delo z mladimi, ogromno energije porabimo tudi za iskanje načinov, kako nadaljevati te programe.

Čeprav Romi živijo v getu, so vendarle del širše družbe, ki je – to opažamo vsi – postala nevarnejša, nestrpnejša

Kako pa je to delo videti v praksi? 

V naselju smo predvsem popoldan. Kajti otroka, ki pride iz šole, večinoma doma nihče ne vpraša, ali ima domačo nalogo oziroma kaj bo naslednji dan v šoli vprašan, katero snov mora utrjevati. Tako smo kot neka podaljšana roka šole. Otroka prestrežemo, ko pride iz šole, in z nami naredi domačo nalogo in utrjuje učno snov, ob naši podpori utrjuje tudi slovenščino, potem pa pridejo na vrsto kuharske delavnice, zdravstvene delavnice, socialne vsebine, šport in drugo. Zmotno je misliti, da romski otroci dobijo kaj več kot drugi otroci. Z našim delom dobijo to, kar večina otrok večinskega prebivalstva dobi doma, v družini. Že bivanjske razmere teh otrok so lahko zelo slabe. Večina romskih otrok, s katerimi delamo, doma nima svoje pisalne mize ali stola. Nimajo niti svoje postelje, nimajo kopalnice in elektrike. Vse to so stvari, ki si jih večina težko predstavlja, saj o njih niti ne razmišlja. In tudi ne gre le za učenje slovenščine in domače naloge. Nekateri otroci se učijo osnovne higiene, saj doma nimajo ne stranišča ne tekoče vode.

Omenili ste slabe bivanjske razmere. To je pravzaprav odgovornost in naloga lokalnih oblasti.

Da, pred lokalno skupnostjo je še veliko izzivov za izboljšanje bivanjskih razmer. Slab položaj, ki vpliva na vsa druga področja socialnega vključevanja, je posledica neprimernih bivalnih razmer, ki se ne morejo primerjati z urejenostjo naselij večinskega prebivalstva.

Kaj menite, kateri so tisti glavni ukrepi, ki bi lahko zbudili upanje, da se izboljša položaj romske skupnosti (in posledično tudi zmanjša stopnja kriminala) v naslednjem desetletju ali dveh? 

Ni dovolj zgolj snovanje rešitev, ki so odgovor na vsakokratne krizne situacije. Čas je za temeljito analizo vseh dosedanjih ukrepov in njihovih učinkov na vseh področjih. Na podlagi tega je smiselno v sodelovanju z vsemi pristojnimi deležniki, z Romi vred, zasnovati celovito strategijo ter zagotoviti njeno izvajanje pri vseh podsistemih hkrati. Doslej je vsak podsistem izvajal svoje ukrepe v prepričanju, da bodo delovali. Niso pa bili strateško usmerjeni, smiselno povezani, tako da bi drug drugega podpirali. Verjamemo, da so bili kdaj v preteklosti poskusi tudi v tej smeri, a se je najbrž izkazalo, da je problem preobsežen, zato smo stvari reševali parcialno. Če se strinjamo, da neposredno kontinuirano delo z ljudmi prinaša spremembe v njihovem vedenju in ravnanju, ga je treba sistemsko umestiti in mu zagotoviti financiranje. Rome je treba podpreti pri vključevanju v različne ravni odločanja, na primer v svete krajevnih skupnosti, romskim svetnikom pa omogočiti strokovno podporo, saj so trenutno razpeti med nerealna pričakovanja lastne in tudi večinske skupnosti.