V središču / Vztrajanje zlobe

Državni zbor je že junija sprejel spremembo zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, s katero je sledil odločitvi ustavnega sodišča, ki je novembra lani presodilo, da je zakon v delih, ki omejuje pravico do umetne oploditve za samske ženske in ženske v istospolni zvezi, neustaven. Vendar zakon več mesecev kasneje še kar ni začel veljati. Kako je to mogoče? Uveljavitev zakona je uspelo zavreti »zaščitniku tradicionalne družine« Alešu Primcu.

Ta je namreč v tednu dni po sprejemu zakona vložil pobudo za razpis zakonodajnega referenduma. A je državni zbor julija sprejel sklep o nedopustnosti razpisa takšnega referenduma, saj bi ta pomenil kršitev 90. člena slovenske ustave, ki med drugim določa, da referenduma »ni dopustno razpisati o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost«. S tem je bilo nadaljevanje zbiranja potrebnih 40 tisoč podpisov za vložitev zahteve za razpis referenduma zadržano. Vendar se je Primc, v skladu z zakonom o referendumu in ljudski iniciativi, odločil na ustavno sodišče vložiti zahtevo, da to preizkusi ustavnost sklepa državnega zbora. Omenjeni zakon določa tudi, da naj bi sodišče o zadevi odločilo v 30 dneh, a so od tega, ker je del določbe v resnici bolj instrukcijski, minili že trije meseci – zakon pa je bil posledično zadržan, saj ga do odločitve sodišča ni mogoče poslati v razglasitev.

»Samo upamo lahko, da ustavno sodišče sklepa državnega zbora ne bo razveljavilo in s tem dovolilo referendum,« pravi dr. Barbara Rajgelj, pravnica iz Pravne mreže za varstvo demokracije. Sprejeta novela namreč zajema tudi nekaj rešitev, ki za saniranje ugotovljene protiustavnosti niso bile absolutno nujne. Že zakonodajno-pravna služba je opozorila, da novela zakona umika prepoved umetne oploditve s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in semenskih celic. Črtanje te prepovedi pa po presoji službe ni bilo neposredno povezano z uresničitvijo odločbe ustavnega sodišča. Poslanci so spremembo v novelo vključili, da bi preprečili diskriminacijo samskih žensk, saj bi bila sicer na primer možna situacija, ko samska ženska brez plodnih jajčnih celic ne bi bila v enakem položaju kot ženska v heterospolni partnerski zvezi. Prva namreč do postopkov umetne oploditve ne bi mogla biti upravičena, druga pa bi lahko bila, če bi bil njen moški partner ploden.

Nesprejemljivo je, da ustavno sodišče še ni sprejelo odločitve, pravi pravnica Barbara Rajgelj. Dileme so jasne, odgovori nanje pa jutri ne bodo nič lažji kot danes.

Zakonodajalec je bil pri sprejemanju novele pred zelo zahtevno dilemo oziroma pred dvema slabima možnostma, je pojasnila Barbara Rajgelj. »Prva slaba možnost je bila sprejeti minimalne popravke zakona in z njimi sanirati izključno tista vprašanja, ki jih je ustavno sodišče eksplicitno prepoznalo kot neustavne, s takim minimalizmom pa povzročiti novo neustavno stanje, se pravi diskriminacijo samskih žensk na podlagi zdravstvenega stanja. Druga slaba možnost pa je bila, da bi sprejeli nekaj dodatnih popravkov, ki z ugotovljeno neustavnostjo sicer niso v neposredni zvezi, so pa nujni za sprejem ureditve, ki je skladna z ustavnim načelom enakosti, s tem pa tvegati, da bo ustavno sodišče o teh vprašanjih in s tem o celotni noveli dovolilo referendum.« Tega je mogoče razpisati samo o celotni noveli, ne pa zgolj o posameznih členih.

»Sama se nagibam v smer prepovedi referenduma, saj za sprejetimi rešitvami, ki so nekoliko širše od golega saniranja ugotovljene neustavnosti, ni videti zakonodajalčevega zlorabljajočega namena, ampak zgolj zavezanost ustavi. Težko bi nagovarjala zakonodajalca, da sprejme očitno neustavno ureditev zgolj zato, da bi se izognil možnosti referenduma,« je še povedala pravnica. »Kljub tej težavni dilemi, ki je zdaj predložena ustavnemu sodišču, pa se zdi nesprejemljivo, da ustavno sodišče svoje odločitve ni sprejelo v roku, ki mu ga nalaga zakon. Dileme so namreč jasne, odgovori nanje pa jutri ne bodo nič lažji kot danes.«

Primcu je s tem manevrom dejansko uspelo zadržati neustavno stanje zakona. Številne ženske morajo zato še zmeraj pomoč pri zanositvi iskati v tujini ali se znajti kako drugače, tistim, ki te sreče niso imele in so v tem času prešle rodno obdobje, pa je bila možnost snovanja družine odvzeta za zmeraj. Nikoli se ne bo zares vedelo, koliko je bilo takšnih žensk.

A kako je do česa takšnega sploh lahko prišlo? Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki ga je slovenska skupščina sprejela davnega leta 1977, pri upravičenosti do umetne oploditve vsaj formalno ni ločeval žensk po stanu in zmožnosti zanositve. A zakon, ki ga je sprejela vlada Andreja Bajuka leta 2000, je pravico do umetne oploditve nato izrecno omejil samo na moškega in žensko v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Tik pred njegovim sprejemom je LDS sicer vložila dopolnilo, s katerim bi pravico razširila na vse ženske, a je bilo to zavrnjeno. Naslednje leto, v času vlade Janeza Drnovška, so se v LDS odločili krivico odpraviti, zato so v državnem zboru sprejeli novelo, ki bi pravico do umetne oploditve omogočila tudi samskim ženskam in ženskam v istospolni zvezi. A so nasprotniki uvedbe te pravice sklicali zakonodajni referendum.

Primcu je uspelo zadržati neustavno stanje zakona. Številne ženske se morajo zato znajti drugače, nekaterim pa je bila možnost snovanja družine odvzeta za zmeraj.

Prvi je referendumsko pobudo vložil Dominik Frelih, študent Teološke fakultete, kasneje svetovalec v kabinetu predsednika vlade v času prve vlade Janeza Janše in asistent Lojzeta Peterleta, ko je bil ta evropski poslanec. Njegovo pobudo Primc opisuje tudi kot eno od predhodnic kasnejše koalicije »Za otroke gre!«. Frelihu nato sicer ni bilo treba zbirati podpisov za razpis referenduma, saj je te prispevala skupina poslancev takratne opozicije. To je bil prvi v nizu nedostojnih referendumov, na katerem je večina odločala o pravicah manjšine. Sledili so mu referendum o popravi krivic izbrisanim (2004) in referenduma o družinskih pravicah istospolnih parov (2012 in 2015). Podobno bodo volivci, spet zaradi Primčevega angažmaja, novembra odšli na referendum o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Obenem pa je bilo sprejemanje tega zakona tudi trenutek, v katerem je na površje slovenskega parlamentarizma priplaval najhujši gnev. Med drugim so nekateri poslanci opozicije samske ženske začeli označevati tako rekoč za neuravnovešene. France Cukjati iz SDS je v državnem zboru denimo razlagal, da »če ima samska plodna ženska, ki si želi otroka, tako hud psihični odpor do moških, da je naraven potek oploditve neizvedljiv, potem taka pacientka potrebuje najprej psihiatrično ali psihoterapevtsko pomoč«. Pavel Rupar, takrat prav tako poslanec SDS, pa se je spraševal: »Kje pa piše, da bo ženska tega otroka po porodu sprejemala tako, kot ga recimo vse druge ženske? Kaj pa, če bo ta ženska začela tepsti tega otroka? Kaj, če se recimo lezbijki, homoseksualki rodi fant, deček? Ali ga bo sprejela tako, kot si ga je recimo želela takrat, ko je prišlo do umetne oploditve?«

Referendumu in posledično padcu novele zakona je sledilo več poskusov ustavne presoje obstoječega zakona. Vlogo za ustavno presojo je na primer vložila posameznica z diagnosticirano neplodnostjo, ki do umetne oploditve ni bila upravičena zaradi samskega stanu. Vendar je ustavno sodišče leta 2013 njeno vlogo zavrglo, češ da vlagateljici ni uspelo izkazati zadostnega pravnega interesa.

Takoj zatem je ustavno presojo zakona zahtevala tudi skupina poslancev, vendar je sodišče zahtevo zavrglo, ker je vlagateljem še pred ustavno presojo prenehal poslanski mandat. V naslednjem sklicu državnega zbora je zahtevo vložila nova skupina poslancev, a je ustavno sodišče leta 2016 to spet zavrglo, saj naj bi zahtevo vložilo zadostno število poslancev (61), da bi domnevne neustavnosti lahko odpravili lastnoročno. Zakonsko presojo ustavnosti je leta 2020 ponovno vložila Levica s sopodpisniki iz SD in nekdanjih strank Alenke Bratušek in Marjana Šarca. V vmesnem času je državni zbor sprejel spremembo zakona o ustavnem sodišču, zaradi katere je moralo sodišče zahtevo obravnavati tudi po tem, ko je vlagateljem potekel poslanski mandat. Zahtevo za ustavno presojo zakona pa je leto kasneje vložil še zagovornik načela enakosti Miha Lobnik.

Ustavno sodišče je, več kot 23 let po referendumu, naposled le ugotovilo zakonsko neustavnost in državnemu zboru naložilo, naj jo odpravi. Primcu pa je v zadnjih izdihljajih uspelo krivico, storjeno ženskam, še podaljšati. Zdaj poteka že 25. leto, odkar se je dopustilo, da zmaga zloba. In ta še kar vztraja.