V središču / V Evropi ni jedrske renesanse

V prvi polovici letošnjega leta je na svetu začel proizvajati električno energijo le en nov jedrski reaktor, Rajasthan-7 v Indiji, po okoli 14 letih gradnje. V tem času so gradili sicer 63 jedrskih elektrarn, od tega kar polovico na Kitajskem (32), ki ji z zaostankom sledita Rusija (7) in Indija (6). Le tri projekte gradijo v Evropi, in sicer dva v Združenem kraljestvu s francosko tehnologijo in enega na Slovaškem z rusko tehnologijo. Nobena gradnja od teh 63 jedrskih elektrarn ne poteka v Ameriki in prav tako nobene nikjer ne gradijo Američani, torej Westinghouse, ki se pri nas ob francoskem EDF poteguje za gradnjo JEK 2, drugega bloka v Krškem. A kaj se obeta? Kakšne so cene in kje so domnevno obetavne male jedrske elektrarne? Kakšne posledice bosta imeli na jedrske projekte nedavni sodbi sodišča Evropske unije?

Navedeni podatki o 63 projektih, ki jih gradijo, so iz poročila World Nuclear Industry Status Report 2025, ki je izšlo pred nekaj tedni. Gre za obsežno, 589 strani dolgo analitično poročilo, ki ga pripravlja konzorcij uglednih avtorjev iz 12 držav. Poročilo je priznano kot strokovno neodvisno, ne sponzorira ga nobena vlada ali industrija, pač pa ga s prispevki mednarodnih strokovnjakov, akademikov in analitikov že od leta 2007 pripravlja svetovalna družba Mycle Schneider Consulting s sedežem v Parizu.

Pri večini od 63 globalnih jedrskih projektov, ki imajo status »v gradnji«, prevladuje kitajska (29) in ruska (28) tehnologija, ameriške ni. V tujini, torej zunaj matične države, gradi poleg ruske državne družbe Rosatom in kitajske CNNC trenutno le francoska državna družba EDF, gre za dve enoti Hinkley Point v Združenem kraljestvu, navaja poročilo in dodaja: »Kar 60 od 63 aktualnih projektov je povezanih z državami z jedrskim orožjem ali z družbami, ki jih te države nadzorujejo.« Edina izjema so trije domači projekti v Južni Koreji.

Poročilo kot projekte »v gradnji« zajema projekte, kjer se je začelo vsaj betoniranje temeljne plošče reaktorske zgradbe. Ta merila v Evropi trenutno izpolnjujejo trije projekti: omenjena britanska reaktorja Hinkley Point, katerih gradnja se je močno podaljšala in podražila (z napovedanih 18 milijard funtov leta 2016 na 43 do 47 milijard funtov v zdajšnji vrednosti), pri slovaški elektrarni Mochovce-4, katere gradnjo poročilo opisuje kot »sago«, pa zdaj tečejo sklepna testiranja. Gradnja se je začela že leta 1985, namesto Rusov jo zdaj končuje češki konzorcij. Gradijo torej že 40 let.

Državna sekretarja iz Golobovega kabineta Danijel Levičar in Vojko Volk naj bi zadnje mesece pritiskala, da Slovenija odda posel za JEK 2 neposredno ameriškemu Westinghousu.

Med projekte »v gradnji« se še ne uvršča niti madžarski Paks II, za katerega so madžarski provladni mediji napovedovali skorajšnji začetek gradnje, a se utegne zaplesti. »Novembra bo ruski Rosatom začel vlivanje prvega betona, kar bo zaznamovalo uradni začetek gradnje dveh reaktorjev,« je konec avgusta pisal Hungary today. A 11. septembra je sodišče Evropske unije objavilo odločitev, da Madžarska ne bi smela dati državne pomoči, torej nameniti državnega denarja za gradnjo projekta Paks II, saj posla ni oddala prek javnega naročila, ampak ga je dala neposredno Rusom na podlagi sporazuma o sodelovanju pri miroljubni rabi jedrske energije. S tem sporazumom se je Rusija tudi zavezala, da bo Madžarski zagotovila do 10 milijard evrov posojila. Epilog sodbe, ki jo je kot tožnica sprožila Avstrija, bo jasen v naslednjih mesecih. Madžarski zunanji minister Péter Szijjártó je pred dnevi dejal, da sodba – »preden nasprotniki energetske varnosti odpirajo šampanjec« – ne bo upočasnila napredka naložbe ter da je Madžarski zeleno luč za konkretno državno pomoč dala evropska komisija. V njej razsodbo še preučujejo. Reaktorja Paks II s skupno močjo 2400 megavatov sta za Madžarsko pomembna, saj bi nadomestila štiri reaktorje Paks I, zagnane v letih 1982–1987, s skupno močjo 2000 megavatov, ki zdaj prispevajo okrog 40 odstotkov elektrike.

Omenjena sodba je po naših informacijah odmevala tudi v kabinetu predsednika vlade Roberta Goloba, kjer naj bi se dva državna sekretarja v prvi polovici letošnjega leta na vso silo trudila pospešiti posel z JEK 2, tako da bi ga dali neposredno Američanom, konkretno Westinghousu, z meddržavnim sporazumom. Promotor ideje je bil po naših informacijah poleg Danijela Levičarja, ki je pristojen za nacionalni jedrski program, Vojko Volk, državni sekretar, pristojen za nacionalno in mednarodno varnost.

V kabinetu premiera Goloba navedb, da naj bi naveza Levičar-Volk navijala za neposredno oddajo posla Westinghousu, niso zanikali. Odpisali so le: »Vlada skupaj z deležniki izvaja samo tiste aktivnosti, ki so v skladu z napovedmi predsednika vlade nujno potrebne, da bomo lahko leta 2027 ali 2028 o projektu kompetentno odločili. Nadaljuje se delo, ki je bilo predvideno in napovedano že večkrat.«

Družba Westinghouse, katere tehnologijo uporablja od leta 1983 delujoča elektrarna v Krškem, je veljala za favoritko za JEK 2 že pod zadnjo Janševo vlado, decembra 2020 je minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec s takratno ekipo prve vlade Donalda Trumpa podpisal sporazum o strateškem sodelovanju na področju jedrske energije. Westinghouse je danes sicer drugačno podjetje kot pred pol stoletja: sedež sicer ohranja v ameriški Pensilvaniji, vendar je po stečaju leta 2017 zdaj v lasti kanadskih energetskih podjetij Brookfield in Cameco. Stečaj je bil posledica velikih prekoračitev stroškov in zamud pri jedrskih projektih v ZDA, to je projektih Vogtle 3 in 4 v Georgii ter V. C. Summer v Južni Karolini. Reaktorja Vogtle 3 in 4 sta bila končana lani in veljata za prva nova jedrska reaktorja, zgrajena v ZDA, v več kot 30 letih, jedrski projekt V. C. Summer pa so kljub porabljenim devetim milijardam dolarjev povsem opustili po stečaju Westinghousa poleti 2017.

Zakaj lobisti ponudnikov jedrskih elektrarn tako pritiskajo na vlade, naj čim prej začnejo gradnjo? Ker cene energije iz sončnih in vetrnih virov ves čas padajo, njihov delež in stabilnost pa naraščata.

Formalno sta sicer v boju za JEK 2 še vedno oba ponudnika, Westinghouse in francoski EDF, južnokorejski KHNP pa je poleti odstopil od posla. Iz državne Gen energije so 4. septembra sporočili, da sta oba, EDF in Westinghouse, ponudila »tehnično izvedljivi rešitvi« za lokacijo v Krškem in da oba zagotavljata, da sta sposobna upoštevati vse regulativne okvire. Po naših informacijah blizu vlade naj bi bilo jasno, da EDF ponuja prevelika reaktorja. Ob nedavnem obisku francoskega predsednika Emmanuela Macrona v Sloveniji pri predsedniku vlade Golobu pa se je sicer zdelo, kot da je EDF favorit za JEK 2, državi sta podpisali dogovor (tudi) na področju jedrske energije. A poznavalci pravijo, da gre za formalizem, dogovor o sodelovanju imamo tudi z Američani. Po naših informacijah se do volitev v zvezi z JEK 2 ne bo zgodilo nič prelomnega, preslišani ostajajo tudi vnovični pozivi nevladnih organizacij in civilne družbe, naj se ustavi postopek priprave državnega prostorskega načrta za JEK 2 in naj se izvedejo mednarodno recenzirane študije o najprimernejšem energetskem scenariju za prihodnost Slovenije. Nedavno je z odhodom z vrha državne družbe Gen energija, investitorke v JEK 2, presenetil Dejan Paravan, ki pa se je tako pred volitvami zgolj umaknil na drugo delovno mesto v zasebno energetsko družbo. Zaplesti se utegne tudi z umestitvijo. V lokalnem okolju v Krškem poudarjajo »absolutno prednost« lokacije vzhodno od obstoječe elektrarne pred zahodno lokacijo in zdaj zahtevajo, da »država in investitor pripravita ovrednotene tehnične rešitve tudi za lokacijo vzhodno« od JEK.

EDF kot referenčni projekt za JEK 2 navaja projekt Flamanville 3 v francoski Normandiji, katerega gradnja se je začela leta 2007, na omrežje je bil namesto v napovedanem letu 2013 z 12-letno zamudo priključen decembra lani. Stal je 25,6 milijarde ameriških dolarjev, »kar je šestkrat več od prvotne ocene«, piše poročilo World Nuclear Industry Status Report 2025. Moč Flamanvilla 3 je 1600 megavatov in gre za reaktor, ki je uporabljen tudi v projektih EDF v Združenem kraljestvu (Hinkley Point), za JEK 2 pa so ponudili še nelicenciran in nikjer vgrajen 1200-megavatni reaktor. Za primerjavo navedimo, da je moč obstoječe JEK 696 megavatov.

Westinghouse kot referenčni model za JEK 2 navaja elektrarno Vogtle 4, ki od aprila lani deluje v zvezni državi Georgia z močjo 1114 megavatov. Gradnja že omenjenih dveh enot, Vogtle 3 in 4, ki se je začela leta 2009, bi se morala končati leta 2016 (Vogtle 3) in 2017 (Vogtle 4), stala naj bi 14 milijard dolarjev, a se je končala s sedemletno zamudo v letih 2023 in 2024, stroški pa so presegli 30 milijard dolarjev. Vogtle 4 je zadnja jedrska elektrarna, zagnana v ZDA, trenutno v ZDA ne gradijo nobene, navaja poročilo. Westinghouse trenutno ničesar aktivno ne gradi niti v Evropi, je pa v zadnjih letih, po zaostritvi vojne v Ukrajini, prevzel dobavo jedrskega goriva državam s sovjetskimi oziroma ruskimi reaktorji. Poleg Ukrajine pet držav Evropske unije, to so Bolgarija, Češka, Finska, Madžarska in Slovaška, »upravlja 19 sovjetsko zasnovanih reaktorjev VVER«, navaja poročilo World Nuclear Industry Status Report 2025.

Sodišče Evropske unije je sicer septembra sprejelo še eno odločitev, v kateri pa Avstriji ni ugodilo: pritrdilo je potezi evropske komisije iz leta 2022, ki je jedrsko energijo vključila v evropsko taksonomijo trajnostnih naložb, po mnenju sodišča Bruselj s tem ne krši svojih obveznosti v boju proti podnebnim spremembam. Avstrija naj bi se na odločitev pritožila, časa ima dva meseca. Odločitev sodišča je po pisanju vplivnega bruseljskega Politica sprožila ugibanja, da bo tudi Nemčija, ki se je po nesreči v Fukušimi leta 2011 odločila zapreti reaktorje, ustavila blokiranje Francije pri usmerjanju sredstev EU v jedrske projekte. Odločitve so gotovo vesele članice, ki napovedujejo nove jedrske projekte, to so Francija, Švedska, Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Nizozemska in tudi Slovenija. Če bo odločitev dokončno obveljala, se bodo za ta omejeni denar skupaj s solarnimi in vetrnimi elektrarnami potegovali tudi jedrski projekti. Zakaj je to pomembno? Investicija v JEK 2 je na primer ocenjena na 9,3–15,4 milijarde evrov, v to pa še niso vključeni stroški posojil. Obe doslej narejeni strokovni analizi tudi kažeta visok odstotek verjetnosti, da se projekt ekonomsko ne izplača. Po analizi državne Gen energije, ki forsira gradnjo, obstaja 27- do 40-odstotno tveganje, da investicija ne bo ustvarila pričakovanega donosa, po neodvisni analizi članov Mladih za podnebno pravičnost pa je to tveganje 67-odstotno.

Pri tem pa omenimo še eno pomembno točko v navedenem poročila World Nuclear Industry Status Report 2025, to so stroški proizvodnje elektrike. V poglavju »Proizvodnja obnovljive energije – nepremagljivo poceni« navaja dve nedavni raziskavi, ki kažeta povprečni strošek proizvodnje kilovatne ure elektrike v celotni življenjski dobi posamične elektrarne (strošek LCOE), vendar brez stroškov distribucije in brez upoštevanja časovne razpoložljivosti, ki je pomemben argument zagovornikov jedrske energije. A stroškovni študiji kažeta »jasno prednost« stroškov sončne in vetrne energije pred tradicionalnimi konkurenti. Analiza inštituta Fraunhofer ISE, ki je največji evropski inštitut za raziskave na področju sončne energije, kaže, da bi v Nemčiji velike sončne elektrarne leta 2024 lahko proizvajale elektriko po ceni (strošek LCOE) od 41 do 69 evrov za megavatno uro, vetrne na kopnem pa od 43 do 92 evrov za megavatno uro. Pri jedrskih LCOE se cena začne pri 136 evrih za megavatno uro, pri enocikličnih plinskih pa pri 154 evrih. Lazardova raziskava za ZDA iz junija letos podobno kaže, da se stroški LCOE pri vetrnih elektrarnah na kopnem začnejo pri 34,4 evra za megavatno uro, pri velikih sončnih elektrarnah pri 35,3 evra in pri jedrski energiji pri 131 evrih. A v Savdski Arabiji je junija lani LCOE za velike sončne elektrarne znašal le 10 dolarjev za megavatno uro.

Lani se je skupna moč vseh nameščenih fotovoltaičnih sistemov globalno povečala za 452 gigavatov ali 32 odstotkov, vetrnih elektrarn za 115 gigavatov ali 11 odstotkov, zmogljivost baterijskih sistemov za shranjevanje v omrežju pa za 67 gigavatov ali 113 odstotkov (z 59 na 126 gigavatov). »Te številke je mogoče primerjati z neto povečanjem jedrske zmogljivosti med novimi zagoni in zaprtji, ki je znašalo 5,4 gigavata.« 

Kaj se dogaja z malimi jedrskimi elektrarnami?

Že zdaj je jasno, da bo elektrika iz malih jedrskih elektrarn nesorazmerno draga

Poročilo World Nuclar Industry Status Report je posebno poglavje malim reaktorjem, tako imenovanim SMR-jem, prvič namenilo že leta 2015. Takrat so zapisali, da se »že desetletja« majhni modularni reaktorji predstavljajo kot velika obljuba za širitev jedrske energije na različne nove trge, a da se te trditve še niso nikjer uresničile. »Danes,« nadaljujejo v letošnjem poročilu, »je zaključek zelo podoben, razen da se razlika med navdušenjem in industrijsko realnostjo nenehno povečuje.«

Poročilo navaja, da danes več vlad porablja velike zneske za SMR, financiranje zanje pa začenjajo zagotavljati tudi mednarodne organizacije in finančne institucije, nekatera start-up podjetja zbirajo tudi vse več zasebnih sredstev, »čeprav na splošno le dopolnjujejo velikodušne javne subvencije«. Poročilo ob tem navaja oceno Agencije za jedrsko energijo OECD (NEA), da znaša skupno javno/zasebno financiranje, ki je na voljo po vsem svetu za SMR, 15,4 milijarde ameriških dolarjev. »Podjetje NuScale je na primer že vložilo okoli 2 milijardi dolarjev in še nikjer ni začelo gradnje. Kljub velikemu navdušenju majhni modularni reaktorji ne izpolnjujejo pričakovanj. Podatki iz dosedanjih ocen stroškov projektov SMR tudi kažejo, da ni pričakovati, da bodo proizvajali ekonomsko konkurenčno električno energijo. Ena od ocen prihaja iz avstralske Commonwealth Scientific and Industrial Research Organisation (CSIRO) in kaže, da bi bili SMR daleč najdražji način proizvodnje električne energije v državi.«