V središču / Tiha privatizacija

V osnovnih in srednjih šolah so imeli pred leti učitelji ogromno dela z administrativnim delom, na primer neopravičenimi in opravičenimi izostanki od pouka, ocenami, opomini, ukori, zapisovanjem, kaj je za domačo nalogo pri predmetu, ki ga poučujejo, in tako naprej. V digitalni dobi se je ustvarila popolnoma nova tržna priložnost, ki so jo zasebna podjetja odkrila in uspešno zapolnila. Začelo se je leta 2002, ko je podjetje Logos.si šolam ponudilo storitev eRedovalnica. To je bila popolnoma zastonjska storitev, ki jo zastopnica podjetja Logos.si, Jana Sirc Starčič opisuje tako: »Podjetje Logos.si, d. o. o., je rešitev eRedovalnica, ki je omogočala digitalno vodenje ocen v šolah, razvilo leta 2002. V letih za tem smo jo dopolnjevali predvsem v skladu s potrebami javnih zavodov.« Leta 2011 se je sistemu eRedovalnica pridružil še sistem eDnevnik, ki pa ga je razvilo podjetje eŠola in je bil za šole prav tako zastonj. To sta bila sistema, ki ju je izobraževalni zavod prenesel in namestil na svoje notranje omrežje in potem uporabljal po potrebi. To pomeni, da je bil celoten program zasnovan na lokalnih serverjih in ga je upravljal lokalni tehnik – na primer učitelj ali učiteljica računalništva. Čez čas pa so se te storitve prelevile v plačljive spletne storitve, ki so jih morali po novem izobraževalni zavodi plačevati. Ker so postali že popolnoma odvisni od teh sistemov, ni bilo nobene alternative. Seveda so zaposlenim koristili, saj je bilo manj birokracije in ni bilo več treba pisati poročil za posamezne teste, vzgojne ukrepe in podobno. Danes ravnatelji šol pozivajo k alternativi plačljivim sistemom, saj so ti postali izjemno dragi, poleg tega pa se je izkazalo, da se pojavljajo težave s hrambo podatkov, ki jih šole sporočajo tem ponudnikom.

Podjetji eŠola in Logos.si sta v teh letih postali družbi z velikimi prihodki od prodaje svojih storitev. eŠola je od oktobra 2024 do začetka oktobra letos prejela več kot 3,2 milijona evrov za svoj program. Največji plačniki v tem času so bili: Šolski center Velenje, ki ji je plačal več kot 43 tisoč evrov; Šolski center Novo mesto, ki je plačal več kot 24 tisoč evrov, in Strokovni izobraževalni center Ljubljana, ki je prispeval več kot 22 tisoč evrov. Za Logos.si je težje ugotoviti prihodke od te storitve, saj razvijajo informativne sisteme tudi za druge vrste zavodov. Največji plačniki izobraževalnih zavodov v istem času pa so: Šolski center Ljubljana, ki mu je plačal več kot sedem tisoč evrov; Šolski center Slovenj Gradec, ki je plačal več kot šest tisoč evrov, in Osnovna šola dr. Janeza Mencingerja Bohinjska Bistrica, ki je plačala malo manj kot pet tisoč evrov. Zaradi velikih zneskov, ki jih šole plačujejo tem podjetjem, so v začetku septembra letos ravnatelji pozvali ministrstvo za izobraževanje, naj poskrbi za enotno in brezplačno elektronsko vodenje šolske dokumentacije. »Po mojem mnenju ni prav, da javni vzgojno-izobraževalni zavodi financirajo uporabo informacijskih sistemov zasebnih ponudnikov, saj to pomeni preusmerjanje javnih sredstev v zasebni sektor. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje bi moralo zagotoviti vzpostavitev svojega informacijskega sistema, ki bi šolam takšne storitve ponudil brezplačno,« opisuje pomočnica ravnateljice OŠ Ledina Katarina Rigler Šilc.

Vsakega od petih poskusov vzpostavitve državnega sistema so tržni igralci zatrli s pritožbami zoper legalne specifikacije.

Je sploh mogoče vzpostaviti javni sistem? Nekakšen digitalni sistem za vodenje šolstva pri nas že obstaja. Imenuje se CEUVIZ, kar je okrajšava za Centralno evidenco udeležencev vzgoje in izobraževanja. To podatkovno bazo je vpeljal 135.a člen zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Vanjo morajo izobraževalni zavodi vpisati številne podatke vsakega učenca in učenke, na primer ime in priimek, EMŠO, spol, stalno oziroma začasno prebivališče, starostno obdobje, razred in oddelek in drugo. V šolskem letu 2026/27 pa bodo morale šole v ta sistem vpisovati še več podatkov, kot zakon določa zdaj. Isti zakon tudi določa, da imajo dostop do centralne evidence le zakonski pooblaščenci. Na osnovnih šolah, ki sem jih obiskal, pa so potrdili, da za potrebe sistema eAsistent vanj sistematično prepisujejo podatke o učencih in učenkah iz CEUVIZ, saj le tako lahko sistem opravlja svoje delo. Prav tako pa prepisujejo podatke iz sistema eAsistent spet v CEUVIZ. Ministrstvo za izobraževanje pa zatrjuje: »Uporaba podatkov iz centralne evidence je dopustna v skladu z določbo 135.c člena ZOFVI, kar pomeni, da se podatki iz centralne evidence lahko posredujejo uporabnikom, ki so za njihovo pridobitev pooblaščeni z zakonom. Centralna evidenca je zbirka osebnih podatkov, ki se lahko obdelujejo le za namene, določene z zakonom. Podjetja, ki jih navajate (eŠola in Logos.si), nimajo dostopa do centralne evidence.«

Ministrstvo za izobraževanje trenutno ne načrtuje razvoja državne različice teh programov. V preteklosti so sicer izvedli že pet javnih naročil teh sistemov, vendar se nobeden od njih ni izkazal za uspešnega, saj so se ponudniki na vsakega odzvali z zahtevki za revizijo, kar je v vseh primerih vodilo v razveljavitev javnega naročila. Vsakega od petih poskusov vzpostavitve državnega sistema so tržni igralci zatrli s pritožbami zoper legalne specifikacije. Pri prvem je bil zahtevek za revizijo razpisne dokumentacije, pri drugem zoper vsebino tehničnih specifikacij, pri tretjem zoper vsebino tehničnih specifikacij in pripravo informacijskega sistema, pri četrtem zoper pogoj za ponudnika in nekatere zahteve v pogojih za sodelujoče, pri petem pa naj razpis ne bi enakopravno obravnaval vseh ponudnikov. Od leta 2020 so torej ponudniki teh sistemov postali že tako močni igralci, da razvoja javnega sistema preprosto ne bodo dopustili – kar kažejo tudi naštete pritožbe.

Ta podjetja pa so vir tudi drugih problemov. Temeljno vprašanje je, ali res dobro varujejo podatke svojih uporabnikov in podatke vpisanih v izobraževalne zavode. »Informacijski pooblaščenec je glede obdelave osebnih podatkov v okviru informacijske rešitve eAsistent neposredno zoper družbo, ki upravlja aplikacijo eAsistent – eŠola, d. o. o., od leta 2020 vodil pet inšpekcijskih postopkov. Inšpekcijski postopek je bil v preteklosti (leta 2013 in 2018) voden tudi zoper družbo LOGOS.SI, d. o. o., ki je upravljala informacijsko rešitev Lopolis (zdaj LoPolis PRO),« je problem potrdila informacijska pooblaščenka dr. Jelena Virant Burnik. Družba eŠola je proti informacijski pooblaščenki vložila tožbo in še vedno čaka odločitev sodišča. Informacijska pooblaščenka je namreč naložila družbi, da ne sme sama določati namenov, za katere se uporabljajo podatki, ki ji jih sporočijo izobraževalni zavodi, pač pa mora osebne podatke obdelovati izključno v imenu posameznega vzgojno-izobraževalnega zavoda ter ravnati izključno pod njegovim vodstvom in ne zunaj njegovih navodil. »Informacijska pooblaščenka je družbi naložila tudi, da preneha obdelavo osebnih podatkov iz zakonsko predpisanih zbirk posameznega vzgojno-izobraževalnega zavoda, do katerih ima dostop in jih obdeluje v okviru pogodbene obdelave, za namen izvajanja lastne odplačne storitve elektronskega posredovanja podatkov staršem in učencem,« je poleg tega sporočila informacijska pooblaščenka. To pomeni, da je način, s katerim dostopa družba eŠola do databaze CEUVIZ, nepravilen in protizakonit. Informacijska pooblaščenka je opozorila, da so bile nekatere nepravilnosti o obdelavi osebnih podatkov podjetja Logos. si obravnavane še pred uveljavitvijo Splošne uredbe o varstvu podatkov. »V planu dela informacijske pooblaščenke je, da po odločitvi upravnega sodišča v zadevi eAsistent zakonitost obdelave osebnih podatkov preveri tudi pri drugih dveh družbah, ki šolam in staršem ponujata svojo informacijsko rešitev za podporo vzgoji in izobraževanju – LOGOS.SI, d. o. o., (LoPolis PRO), ter Infogram, d. o. o., (Lopolis).«

Način, s katerim dostopa družba eŠola do baze podatkov, je po mnenju informacijske pooblaščenke nepravilen in protizakonit.

Sistemi eŠola, LoPolis PRO in Lopolis so torej vzpostavili inovativno rešitev za težave, s katerimi so se srečevali javni zavodi. S to rešitvijo dobro služijo, ob tem pa že leta preprečujejo vzpostavitev brezplačne državne različice takega sistema. Poleg tega pa je način njihovega delovanja z vidika zakona zelo vprašljiv, na kar opozarja tudi informacijska pooblaščenka.