V središču / Zakaj so šole obsojene na uporabo plačljivih elektronskih redovalnic?
Tiha privatizacija

Informativni dan na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani (fotografija je zgolj simbolična)
© Borut Krajnc
V osnovnih in srednjih šolah so imeli pred leti učitelji ogromno dela z administrativnim delom, na primer neopravičenimi in opravičenimi izostanki od pouka, ocenami, opomini, ukori, zapisovanjem, kaj je za domačo nalogo pri predmetu, ki ga poučujejo, in tako naprej. V digitalni dobi se je ustvarila popolnoma nova tržna priložnost, ki so jo zasebna podjetja odkrila in uspešno zapolnila. Začelo se je leta 2002, ko je podjetje Logos.si šolam ponudilo storitev eRedovalnica. To je bila popolnoma zastonjska storitev, ki jo zastopnica podjetja Logos.si, Jana Sirc Starčič opisuje tako: »Podjetje Logos.si, d. o. o., je rešitev eRedovalnica, ki je omogočala digitalno vodenje ocen v šolah, razvilo leta 2002. V letih za tem smo jo dopolnjevali predvsem v skladu s potrebami javnih zavodov.« Leta 2011 se je sistemu eRedovalnica pridružil še sistem eDnevnik, ki pa ga je razvilo podjetje eŠola in je bil za šole prav tako zastonj. To sta bila sistema, ki ju je izobraževalni zavod prenesel in namestil na svoje notranje omrežje in potem uporabljal po potrebi. To pomeni, da je bil celoten program zasnovan na lokalnih serverjih in ga je upravljal lokalni tehnik – na primer učitelj ali učiteljica računalništva. Čez čas pa so se te storitve prelevile v plačljive spletne storitve, ki so jih morali po novem izobraževalni zavodi plačevati. Ker so postali že popolnoma odvisni od teh sistemov, ni bilo nobene alternative. Seveda so zaposlenim koristili, saj je bilo manj birokracije in ni bilo več treba pisati poročil za posamezne teste, vzgojne ukrepe in podobno. Danes ravnatelji šol pozivajo k alternativi plačljivim sistemom, saj so ti postali izjemno dragi, poleg tega pa se je izkazalo, da se pojavljajo težave s hrambo podatkov, ki jih šole sporočajo tem ponudnikom.