Knjiga / Michel Houellebecq: Uničiti

+ + +

Od globalnega v najbolj notranje

Francoski pripovednik Michel Houellebecq (1956) je znan po provokacijah in škandalih, pravzaprav jih uspešno unovčuje, pri čemer njegovo pisanje tudi s provokativnimi romani – Uničenje je njegov osmi, in kot napoveduje, zadnji – ne zaostaja. Naj gre za razkrivanje zakulisja v turistični panogi, s poudarkom na seksualni veji (Lanzarote), ali za nevarnost islamizacije Francije, ki se pokaže po politični koaliciji Muslimanske bratovščine in socialistov v Podreditvi, povsod hoče s pretiravanjem nakazati smeri razvoja. Opozarja na slabosti francoske družbe in njeno dezorientiranost.

Tudi v romanu Uničiti. Na spletu se pojavijo – množično, nenadzorovano, neizbrisno – animacije in posnetki, ki zanimajo tajne službe. Ugrabitev ministra, recimo, ali posnetki torpediranja ladje. Tajne službe se združijo in tavajo v temi, mi pa zadevo in krizne sestanke spremljamo skozi optiko ministrovega svetovalca Paula, ki postane tudi njegov zaupnik. Skozi oči nekoga torej, ki je dovolj visoko, da je obveščen o vsakem koraku v boju proti globalnemu terorizmu, tudi o neozemljenih spekulacijah in čudenju nad kakovostjo posnetkov; čudijo se celo tisti, ki delajo animacije za filmsko industrijo, in sploh vsi.

Vse se dogaja pred francoskimi volitvami 2027, kar razmere dodatno obremeni, saj so na drugi strani spet nacionalisti in gre, kot v zadnjem času pri vseh, za usodne, prelomne volitve. Paul sodeluje, vendar se po očetovi bolezni – pa škandalu, ko ga družina ugrabi iz javne oskrbe in preseli v zasebno, da bi ga rešila – počasi umika iz politike. Vzame si letni premor, med katerim spet vzpostavi seksualno raven zakona, vmes se mu ubije brat, tudi žena pretrpi družinsko izgubo. V predalu nepremičnega, vendar odzivnega očeta, ki je delal v senci, pa so spisi. Spisi, ki atentate in spletne akcije – tudi tisto, ko potopijo čoln z migranti in so ti kar naenkrat zares mrtvi – povezujejo s častilci hudiča med hevimetalci in podobnimi subkulturami. Je oče bolj brihten od tajnih služb ali so zadeve obratne, morda je sprožil in spodbujal nasilje – na to Houellebecq ne odgovori. Zarota se čudežno konča, ko se predsedniki na francoski letalonosilki poklonijo žrtvam, kar prinese politično zmago ravno francoskemu vodji in dobre obete za nadaljnjo kariero »Paulovega« ministra.

Vendar Paul izgubi stik s politiko, v sobotnem letu ga namreč okupirajo druge zadeve, reševanje sveta je drugotnega pomena, pozabljeno. Sledimo odnosu do umiranja in zmožnostim medicine, kritiki stanja v domovih za ostarele, kadrovski podhranjenosti in obskurnim organizacijam, ki ugrabljajo paciente, da bi jim omogočile pravo oskrbo in zdravljenje. Uničiti je najbolj konfuzen Houellebecqov roman, ko se upeha pri sledenju zunanji zgodbi, zavije v Paulovo družinsko in intimno sfero in pozabi na vse drugo. Kljub vsemu pa po svoji maniri naniza kup pikrih in kakšno satirično.