Teden / Kaj pa pešci in kolesarji?

»Divji pločnik, pump track pločnik, Pujsa Pepa pločnik, pragozdni pločnik, P+R pločnik, Gardaland pločnik,« tako pločnike na ljubljanskih Črnučah na družabnem omrežju TikTok poimenuje radijec Matej Praprotnik, strasten kolesar in »kolesarski župan«. Površine za pešce so tam in drugod v Ljubljani (če ne štejemo središča) pogosto zaraščene, luknjaste, udrte, ozke, prekinjene. »Več let se je prioritetno gradilo samo za motorni promet, udobje pešcev pa nikoli ni bilo pomembno,« pojasnjuje Praprotnik. To ni le težava Ljubljane, ampak širše družbe, države, ki gre »na roko voznikom«.

V središču prestolnice so razmere drugačne. Praprotnik pravi, da bi se morala ureditev iz središča prenesti v druge dele mesta. Tam so pločniki neskončni, širši, prijazni do gibalno oviranih ljudi, prijetni za pešce. Dodaja še, da bi Ljubljana kot dober primer ureditve lahko posnemala belgijsko mesto Gent, kjer so leta 2017 zasnovali »načrt za kroženje prometa« (angl. Traffic Circulation Plan). V mestu so zarisali krog in ga razdelili na šestine. Z načrtom so razbremenili središče, ki je bilo prenatrpano z avtomobili, in iz njega odstranili tranzitni promet.

Matej Praprotnik se je skupaj z Ljubljansko kolesarsko mrežo in Inštitutom za podnebne rešitve odločil zbirati podpise za peticijo za temeljito prenovo Dunajske ceste na Črnučah. Leta 2020 je potekala prenova do Črnuškega mosta, za nadaljnjo prenovo pa naj bi bilo zmanjkalo denarja ali volje. Črnuče so ostale pozabljene. S peticijo želijo pobudniki redefinirati območje, da Dunajska cesta postane bolj zelen prostor, kjer se je mogoče sprehajati in družiti. Želijo si čistejšega zraka, manj hrupa, manj tranzitnega prometa, boljše kakovosti bivanja. »Peticija ne predpostavlja končne rešitve. Zahtevamo pa, da mesto v skladu s svojo zeleno strategijo čim prej premisli, kakšen prostor bi tam lahko bil,« dodaja sogovornik.

Za zdaj velja, da se nove ceste praviloma načrtujejo tako, da se najprej določijo pasovi zanje, kar ostane, je namenjeno pešcem in kolesarjem. »Zakaj pa ne bi bilo ravno nasprotno?« se za konec sprašuje Praprotnik.