Film / Predator: Mrtva zemlja

za +

Morilci morilcev.

Predatorji, alias Yautja, niso kaki lepotci, tudi kaki geniji ne, videti so precej retro in bazično, bolj ko ne kot odvratne srednjeveške mutacije človeka-slona, a so izumili intergalaktično potovanje, pa tudi nevidnost, strašno, morilsko, terminatorsko moč in številna orožja, ki jih virtuozno uporablja mladi Dek (Dimitrius Schuster-Koloamatangi), ko mora z Genne, planeta mrtvih, za vsako ceno pripeljati svoj ritualni »plen«, pošastnega, štirinogega, regenerativnega, neuničljivega Kaliska, če hoče, da ga bo njegov klan – ničejanski, patriarhalen, infanticiden in alergičen na šibkost – jemal resno.

V Mrtvi zemlji, v kateri Dan Trachtenberg nadaljuje svoji reviziji sage o Predatorjih (Prey in Predator: Killer of Killers), ni živih bitij, ljudi, še celo Thia (Elle Fanning), punca z Genne, ki postane Dekova sopotnica/ prijateljica/zaveznica, je »sintetično« androidno bitje (ki začne po neljubem »dejtu« s Kaliskom iskati svojo izgubljeno spodnjo polovico), toda vsak korak, vsaka poteza, vsak detajl je osupljiv vizualni spektakel, ki zunajzemeljsko spreminja v nadzemeljsko. Kar pa naj vas nikar ne zavede: sveta je konec, a kapitalizem – s hipertehnološko megakorporacijo Weyland-Yutani vred – je preživel, s tem pa tudi njegova brezobzirna sla po predatorskem superorožju (»višjem cilju«), tako da osamljenemu, atomiziranemu, globoko odtujenemu Deku ne preostane drugega, kot da – neoliberalnemu multivesolju navkljub – odkrije, da vendarle obstaja alternativa: družba. (kino)