Če nam je res do dobre smrti 

Leta 2001 sem bila stara 25 let. Danes sem 48. V vsem tem času sem samska ženska. Pred 25 leti so na referendumu zavrnili pravico samskih žensk do umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo. Zakon je bil že sprejet, pa je padel na naknadnem zakonodajnem referendumu. Zakonskim spremembam je nasprotovalo zdravništvo, naglasneje razširjeni strokovni kolegij za ginekologijo, češ da "ginekolog vedno zdravi par, ne posameznika", in da "stroka ne bo uporabila vsega, kar medicina odkrije". No, kako vam to zveni danes, če se vam že takrat ni zdelo sporno?

Takrat je kampanjo proti vodilo prepričanje, da samska ženska pomeni nepopolno družino. Da otrok nujno potrebuje očeta in mater. Da pravica ni prava, ker enočlanska družina ni popolna. Danes vemo, da je to navaden bullshit in da je diskriminatorno do enočlanskih družin, a tak pogled žal ostaja živ še danes, ne boste verjeli.

Ko je leta 2024 ustavno sodišče končno odločilo, da je bila zakonska prepoved neustavna in diskriminatorna, je Vida Čadonič Špelič (NSi) izjavila, da "se bo otroke dalo kupiti" in da "otrok potrebuje očeta in mater". Triindvajset let po referendumu ‒ ista retorika, isto strašenje. 

In v tem času? Moja generacija je zamudila možnost, da bi to pravico sploh lahko uveljavila. Triindvajset let prepozno je bilo, da bi se kaj spremenilo zame ali za moje vrstnice. Moja rodna doba je medtem usahnila. Naj pa, če smem, razgrnem eno majčkeno javno skrivnost. Sčasoma se je pokazalo, da so si nekateri v zdravstvu, ki so tej pravici glasno nasprotovali, pozneje prav to možnost potihem uredili zase. Kar je precej zgovorno. 

Sčasoma se je pokazalo, da so si nekateri v zdravstvu, ki so tej pravici glasno nasprotovali, pozneje prav to mmožnost potihem uredili zase. Kar je precej zgovorno.

Zato bom v nedeljo, kljub pomislekom, pravzaprav z vsemi svojimi pomisleki, o katerih sem že pisala, glasovala za zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ker vem, kako je, ko ti pravica pripada, pa je ne moreš uresničiti. Ko te država pusti čakati. Ko stroka raje pridiga o tem, kaj vse ni mogoče, namesto da bi iskala poti in ponudila rešitve. Ko stroka stvar zase tiho vseeno nekako uredi.

Zadnje tedne poslušam tudi opozorila zdravniških organizacij, da je omenjeni zakon škodljiv, češ da paliativa ni urejena, da potrebujemo več časa in da moramo najprej urediti paliativo. Tudi to sem slišala že leta 2001. Tudi takrat je stroka obljubila, da bo stvari uredila sama. In potem so bili 23 let tiho. O paliativi v praksi zdravniki, internisti onkologi in kirurgi ne vedo kaj dosti. Niso me napotili tja. Sama sem si poiskala pot k njim.

Verjemite mi, ves gnev zdravniške stroke nad tem, da je paliativa zapostavljena, se bo polegel takoj po referendumu. Znova si bodo zanjo prizadevali predvsem tisti, ki so se za njo predano borili že doslej, paliativci. Drugi, danes zaskrbljeni zdravniki, pa se bodo vrnili k svoji vsakdanji praksi.

Če dotični zakon pade, se desetletja spet ne bo premaknilo nič. Tema bo še naprej tabuizirana. Jaz ga bom tudi zato podprla.

Ta zakon paliative ne ogroža, posebej, če si bomo zanjo prizadevali vsi. Če nam je res do dobre smrti in dobre medicine, je prizadevanje zanjo nuja. Paliativa je ideal medicinske oskrbe. Taka oskrba bi morala biti standard za vso stroko.

Evo, povedala sem, kar mi leži na duši, zdaj pa grem "kupit enega otroka". Vida, povej, kje je ponudba najboljša?