Uvodnik / Grega Repovž: Žrtve krize

Zdaj, ko začenja veljati nova pokojninska zakonodaja in se je čustveni prah, povezan z neuspešno pobudo za razpis referenduma o njej, že pretežno polegel, velja odpreti vprašanja, ki jih je razprava dejansko prinesla na plano – in ki dejansko niso povezana s pokojninsko reformo, so se pa postopoma izkazala prav ob njej in zaradi nje. Pozorni opazovalec namreč ni mogel spregledati, da so se ob tej pobudi organizirali pretežno ljudje, ki imajo skupno značilnost: bili so namreč mladi ter na začetku svoje poklicne in ustvarjalne poti ravno v času, ko je svet in z njo Slovenijo udarila finančna kriza, torej med letoma 2008 in 2016. Finančna kriza je Slovenijo najbolj udarila šele po letu 2011, pravi zlom pa je sledil z letom 2013, v času druge Janševe vlade, ki je z norim varčevanjem dobesedno ustavila državo – reševanje pa se je začelo šele z vlado Alenke Bratušek. A ti dve imeni omenjamo zgolj za umestitev v čas in prostor. Finančna kriza je takrat z vso silo udarila mlade ljudi, ki so ravno končali šolanje, ki so nato čas krize preživotarili s priložnostnim delom, delom na črno, pomočjo staršev – takrat se je tudi pojavil izraz prekarno delo. Nobenih resnih pogodb, nobenih resnih obvez, nobenih zajamčenih plačil – vse skupaj je bil za te ljudi popoln pekel.

In obdobje tega prekarnega časa je trajalo. Dejansko se je sama kriza prikradla počasi, udarila z vso silo leta 2010, šele leti 2016 in 2017 lahko štejemo za prvi leti dejanske normalizacije – ne pa že tudi normalnosti. Ta je prišla kasneje. A v vsem tem obdobju je nekaj generacij mladih životarilo brez resnih dohodkov, brez zaposlitev in tudi brez resne socialne varnosti. Ne samo to: v tem času so ti mladi ljudje zamudili tudi leta, ko si je bilo še nekako mogoče ustvariti prvi kupček denarja in kupiti stanovanje. Da bo smola še večja, se je kapital po finančni krizi od izvedenih finančnih inštrumentov, ki so povzročili veliko krizo, preusmeril na nepremičninski trg, kar je povzročilo izsesanje nepremičnin s trga in noro rast cen nepremičnin, ki vztraja še danes – kar je te ljudi udarilo še enkrat. A vrnimo se spet k temu obdobju: osem ali deset izgubljenih let, brez socialne varnosti, brez vplačevanja za pokojnine, z minimalnimi dohodki in nezmožnostjo, da bi si ustvaril prvi dom – to pomeni za vsakega človeka nekaj, kar ga bo zaznamovalo za vse življenje. In dejansko sta bili pokojninska reforma in čisto običajna razprava o njej za te ljudi nekakšen trenutek resnice. Ovedeli so se, da jim manjka tudi ogromen kos pokojninske dobe – z grozo so ugotovili, da bodo to prekleto obdobje krize plačevali še enkrat, in sicer takrat, ko se bodo upokojili. Pokojninska reforma nima s tem nič – to ni zakon, ki naj bi reševal krivico, ki so jo ti ljudje doživeli. Je pa dobro, da je ta razprava, in ne nazadnje tudi pobuda za referendum, to krivico danes prinesla na plano. Težko jo je bilo zaznati, a ko je enkrat pred nami – je jasna kot beli dan.

Dejstvo je, da se je s to krivico, ki se jim je zgodila v času finančne krize in okrevanja po njej, v neki točki družba morala soočiti. Gre za več generacij, ki so zaznamovane z njo – in ki bodo, če se družba s problemom ne bo začela ukvarjati, zaznamovani še bolj, ko se bodo nekoč upokojili. Prekarno zaposleni namreč niso zmogli vplačevati v pokojninsko blagajno, ker so se ukvarjali predvsem s tem, kako sploh preživeti. Zamudili so ključne trenutke v življenju, da bi se lahko postavili na lastne noge. In čeprav je od takrat do danes minilo že veliko let, bo morala država to krivico popraviti. Gre namreč za veliko ljudi. Če je v vsaki izmed kriznih generacij prekarnost prizadela le 4000 ljudi, govorimo o vsaj 30.000 ljudeh – ki so krizo najbolj krvavo plačali, plačevali pa jo bodo tudi z nizko pokojnino zaradi kratke pokojninske dobe kot posledice dolgoletne prekarnosti.

Država je popravila že številne krivice in neumnosti nekaterih časov. Izbrisala je na primer kopico podjetij in njihovih dolgov, ki so jih ljudje kot po tekočem traku ustanavljali, ko smo zakoračili v kapitalizem. Ob krizi, ki je državo udarila ob osamosvojitvi, je zaposlenim pomagala z zgodnjim upokojevanjem. V povprečju vsake pet let država priredi amnestijo za črnograditelje. Pomagala je tudi podjetjem – ne nazadnje tudi tistim, ki jih je udarila prav omenjena kriza, tudi bankam, ki so zdaj v tuji zasebni lasti in še danes prejemajo milijonske davčne olajšave iz tistega obdobja. Nobenega razloga ni, da se ne bi posvetila tudi prekarno zaposlenim v času finančne krize – ker so ti ljudje res nesorazmerno trdo občutili to krizo in jo dejansko čutijo še danes. Lahko to vidimo kot frustracijo – a ta frustracija je upravičena.

Kako torej popraviti te krivice? Tako kot s črnimi gradnjami ali pa bankami. Čim prej bo treba sprejeti zakon, ki bo tem ljudem dodelil poseben status žrtve finančne krize. Dobesedno tako – tako kot so to vsebinsko naredili za podjetja in banke. Ker so bili točno to: nič krive žrtve krize.