Dva leva / Vlado Miheljak: Življenje drugih

»Ampak 8. marec je tipična nevladna organizacija, ki svoje kampanje pelje politično in dela politične kampanje. Tudi kampanjo ’My voice, my choice’. Ne pozabite, da je v vseh 27 državah članicah Evropske unije splav dovoljen. Za to kampanjo je bilo porabljenega milijon evrov.«

»Izberi življenje. Glasuj proti pomoči pri samomoru.«

»Seveda lahko upa, dokler živi ... in še dlje! Ker, kot veš, Dreyman, upanje umre zadnje.«
— Citat iz nemškega filma Življenje drugih (Das Leben der Anderen 2006)

Če se v teh dneh mudite v Ljubljani okrog Prešernovega trga ali celo pred porodnišnico, z veliko verjetnostjo naletite na vsiljive fundamentaliste, politične aktiviste ali svetohlinske tercialke, ki vam pod nos molijo propagandne letake, ki agitirajo proti »kulturi smrti«, proti »pomoči pri pobijanju« ali še kaj bolj eksplicitno pornografskega. Nekorektno in primitivno! Čeprav nekorektnost ni nujno primitivna. Denimo, nacistični film Večni Jud (Der ewige Jude, 1940) velja za kar najbolj primitivno antisemtisko propagando; tako banalno, da še v svojem času ni dosegel učinka niti pri Hitlerjevem občinstvu. Po drugi strani pa je Leni Riefenstahl brez poseganja po gnusobah naredila propagandni spomenik nacionalsocializmu s filmom Triumf volje, ki so ga po Evropi in svetu najprej častili in nagrajevali, po vojni prepovedali in šele kasneje spet legalizirali ter v resnih teoretskih analizah komentirali. In podobno je s sodobnimi temami; denimo iz nabora prolife agitacije. Večina izdelkov je ogabnih, primitivnih. So pa tudi mojstrovine; umetniško dovršene manipulacije. Denimo, svetovno uveljavljeni hrvaški animator Joško Marušić je z estetsko dovršenimi prijemi v najboljši maniri tako imenovane zagrebške šole animiranega filma ustvaril animirano zgodbo Zašto su došli vlakom (2015). V zgodbi se izriše idilično mestece, z družinicami in njihovimi specifičnimi zgodbami za stenami stanovanj, ko v mesto pripelje vlak. Iz njega izstopijo ljubka mala bitja z velikimi golimi glavami. Razkropijo se po mestu in v skupinah dveh, treh, štirih trkajo na vrata stanovanj. Stanovalci jih nejeverno gledajo, oni pa jim povedo: »Mi smo abortusi. Prišli smo spoznat mamo in očeta ter se malo poigrat z rojenimi bratci, sestricami.« Po idiličnem popoldnevu »kompletnih družin« majhna bitja spet odhitijo na vlak. In odpravnik vlaka si na glavo povezne šapko, ki pa za hipec nakaže nacističnega orla na njej. Vzame gasilsko cev in v množico pregretih in žejnih glavic, ki gledajo iz vagonov, usmeri curek vode. Že videna scena? Schindlerjev seznam, kajpak. Filmska animacija je mojstrovina in ravno zaradi tega spada v register umazanih lepih stvari. Kot taka gotovo ni prinesla rojstva kakšnega dodatnega otroka, je pa ranljivim, prizadetim materam, staršem, povzročila dodatno bolečino, slabo vest, občutek krivde …

Ko poslušamo obsedenost zavoženega politika Mateja Tonina, ki za zdaj še vedri v Bruslju, kako manipulira in laže, smo res lahko zgroženi. Gotovo ve, kakšno je stanje dostopa do varnega splava v nekaterih članicah EU. Na Madžarskem mora ženska, preden ji opravijo splav, še zadnjič obvezno poslušati »srčni utrip njenega ploda«. Malta in Poljska imata skrajne restrikcije, ki ženske v stiski, če jim finančno stanje dopušča, prisilijo, da opravijo poseg v tujini, če ne, pa pri domačih ilegalnih mazačih. V več deželah je močno prisoten pojav ugovora vesti zdravstvenega osebja, ki močno oteži dostopnost varnega posega. Mar Matej Tonin ne pozna, denimo, kalvarije hrvaške nosečnice Mirele Čavajda iz leta 2022 ali pa je zgolj skrajno pokvarjen in sprevržen?

In podobno sprevrženost je zaznati med pobudniki in podporniki referenduma o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Dilema sicer ni enostavna. Sam težko enoznačno odgovorim, ali bi v zakonsko dopustni situaciji izbral prekinitev lastnega življenja. Enostavno nimam izkušenj podoživljanja slabih zgodb v svoji neposredni okolici. A moja ali čigarkoli izbira sploh ni pomembna. Pomembno je zgolj in edino, kdo o tem odloča; kdo odloča o življenju drugih. Cerkev si stoletja lasti pravico, da odloča celo o tem, kako bomo, kdaj bomo in kdaj ne bomo občevali. Tudi spolno. Kdaj bomo spočenjali življenja, kdaj jih bomo zaključevali. Razumem, da vernik verjame, da življenje da in vzame bog. Pač, vsak verjame, kar želi. Ne razumem in ne sprejemam pa, da se med boga in človeka mefistovsko postavi cerkev, katere zgodovina je v veliki ali kar pretežni meri tudi zgodovina protičloveških delovanj, zlorab, povzročanja trpljenja, licemerja ...

Da, življenje je res sveto. Preveč sveto, da bi ga prepustili cerkvi, sprevrženi duhovščini, preračunljivosti političnih strank in obsedenosti brezdušnih politikov. Torej, tace stran od človeka in njegove volje!