Dva leva / Vlado Miheljak: Življenje drugih

»Ampak 8. marec je tipična nevladna organizacija, ki svoje kampanje pelje politično in dela politične kampanje. Tudi kampanjo ’My voice, my choice’. Ne pozabite, da je v vseh 27 državah članicah Evropske unije splav dovoljen. Za to kampanjo je bilo porabljenega milijon evrov.«

»Izberi življenje. Glasuj proti pomoči pri samomoru.«

»Seveda lahko upa, dokler živi ... in še dlje! Ker, kot veš, Dreyman, upanje umre zadnje.«

Če se v teh dneh mudite v Ljubljani okrog Prešernovega trga ali celo pred porodnišnico, z veliko verjetnostjo naletite na vsiljive fundamentaliste, politične aktiviste ali svetohlinske tercialke, ki vam pod nos molijo propagandne letake, ki agitirajo proti »kulturi smrti«, proti »pomoči pri pobijanju« ali še kaj bolj eksplicitno pornografskega. Nekorektno in primitivno! Čeprav nekorektnost ni nujno primitivna. Denimo, nacistični film Večni Jud (Der ewige Jude, 1940) velja za kar najbolj primitivno antisemtisko propagando; tako banalno, da še v svojem času ni dosegel učinka niti pri Hitlerjevem občinstvu. Po drugi strani pa je Leni Riefenstahl brez poseganja po gnusobah naredila propagandni spomenik nacionalsocializmu s filmom Triumf volje, ki so ga po Evropi in svetu najprej častili in nagrajevali, po vojni prepovedali in šele kasneje spet legalizirali ter v resnih teoretskih analizah komentirali. In podobno je s sodobnimi temami; denimo iz nabora prolife agitacije. Večina izdelkov je ogabnih, primitivnih. So pa tudi mojstrovine; umetniško dovršene manipulacije.