Kolumna / Janko Lorenci: Krivično o vladi?

Na volitvah čez okroglega pol leta bo Golob morda končal morečo zgodbo o novih obrazih, ki plešejo en mandat, zginejo v žrelu zgodovine, nasledi pa jih nov novi obraz ali Janša. Slovenija caplja na mestu tudi zaradi odsotnosti znosne oblastne kontinuitete.

Volitve marca 2026 pa bodo vsekakor volitve dveh starih obrazov – novi premier bo ali Golob ali Janša. Trenutno kaže nekoliko bolje drugemu. Vendar je prva koalicijska stranka ostala kar močna in na svojem polu brez prave konkurence. Veliko večje težave ima SD, še večje pa Levica, kar je svojevrstna krivica, saj je v marsičem gonilo pozitivnih sprememb v tem mandatu.

O tem, kdo bo dobil naslednjega, bo odločalo predvsem to, kako bo preostale mesece vozil koalicijski trojček. Glavnina mandata pa je za njim in vedno pomembneje postaja, kakšna bo tik pred volitvami prevladujoča interpretacija celotnega obdobja.

Opozicija ritualno trdi, da je oblast absolutno nesposobna in neuspešna. Novi stranki (Prebiličeva in Logarjeva) sta bistveno bolj trdi do Goloba kot do Janše. To velja tudi za gospodarska združenja. Desna civilna družba neomajno podpira svojega boga in vali napade na Golobovo koalicijo. Rad in dokaj kratkovidno pa jo – na primer glede zdravstva in pokojninske reforme – naskakuje tudi del leve civilne družbe.

Etablirani mediji, še vedno pomemben kreator javnega mnenja (saj to, kar ponujajo, odseva tudi na družbenih omrežjih), igrajo dvoumno vlogo. O celoviti (ne)uspešnosti tega mandata se praviloma ne izrekajo, je sploh ne analizirajo, ampak hitijo od dogodka do dogodka, najraje od afere do afere. S tem po svoje strežejo javni govorici, ki ji daje ton Janša na način, značilen za evro-ameriško skrajno desnico – nenehno obtožuje, laže, dramatizira, načrtno ustvarja zmedo, postavlja stvari na glavo (se razglaša za demokrata in za trdorokce obtožuje druge). V taki histerični, načrtno ustvarjani zmedi postajajo dejstva in resnično stanje stvari vsaj relativni, če ne nepomembni – vse je stvar interpretacije, mnenja, resnic je veliko oziroma resnice ni. Vse to se nenehno ponavlja in zabija v glave konzumentov.

Glavnina medijev te jezikovno-čustveno-dejstvene zmede ne korigira dovolj, tako da bi umirjala ozračje in ugotavljala, kaj je res in kaj ne. Hkrati še vedno uravnotežuje in SDS ter levo sredino enači, čeprav ji je Janša enkrat že zavil vrat in ji ga bo znova, če bo prišel na oblast. Še več, Janšo obravnava s strahospoštovanjem in prizanesljiveje kot Goloba.

Taka drža ji prepoveduje vrednotenje dogajanja in še povečuje zmedo.

Svojo stvar pa slabo zastopa tudi oblast. Nov mandat lahko načeloma dobi na dva načina – na podlagi antijanšizma ali lastnih dosežkov. Zavračanje janšizma je Goloba dvignilo na oblast, ostaja živo, vendar je samo za zmago leve sredine premalo. Če hoče koalicija ostati na oblasti, se bo morala opreti na svoje dosežke. Nekaj jih je in ta vlada je v marsičem uspešna.

Predvsem ne ogroža demokracije, kot jo Janša. A dejstvo, da ne davi medijev, ne zmerja »krivosodja« in ne spušča solzivca na protestnike, velja za samoumevno in to njeno bistveno prednost nekako razvrednoti. A tu so tudi otipljivejši dosežki – hiter odziv na katastrofalne poplave, pokojninska in plačna reforma, zvišanje minimalne plače, premiki v zdravstvu, šolstvu, oskrbi starostnikov, gradnji stanovanj … To so pozitivni premiki, težavni, a dragoceni tudi zato, ker končujejo otrplo negibnost vrste prejšnjih vlad. Praviloma gre za vprašanja, ki zadevajo veliko večino volivcev, desnih in levih. Veliki večini tudi koristijo. Toda Golobova koalicija jim tega ne zna prepričljivo povedati.

To lahko do volitev še popravi. Pametna vlada bi si najprej priznala, da komuniciranje z javnostjo slabo obvlada, nato sestavila kompetentno skupino, ki bi sistematično proučila dosežke in način, kako jih predstavljati. Lahko bi navedla tudi, kaj ji ne uspeva. Vse skupaj seveda ne bi smela biti propaganda, ampak ponazarjanje doseženega s preverjenimi podatki, dejstvi, ponazoritvami, primerjavami. Potem bi koalicija vse to skozi usta svojih predstavnikov vztrajno ponavljala; kako nujno je ponavljanje, da se kaj prime, dobro vedo trumpi, putini, janše. K temu bi spadalo tudi zanikanje nekaterih ustaljenih opozicijskih in medijskih »resnic«. Na primer: božičnica ni bombonček, ampak že v koalicijski pogodbi zapisana zaveza; objavljene čakalne dobe v zdravstvu so pogosto dramatično daljše od realnih itd.

Take temeljite samopredstavitve – realne in verodostojne, sicer je bolje, da je ni – ne bo namesto vlade pripravil nihče drug. Seveda ne gre za nekakšen čudežni recept za volilno zmago, pomaga pa lahko. Zlasti, če bi ga kot verodostojnega označili mediji.

Vsega tega nismo natrosili, ker bi imeli radi Goloba, ampak iz strahu pred Janšo na oblasti. To ni človek za malega človeka, za kar se predstavlja, ampak prevarant velikega formata; pod njim bi vsi, tudi njegovi volivci, živeli manj svobodno in slabše. Saj še kaj pomnite, tovariši?