Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Evropska prihodnost

Evropska unija ima v iztekajočem se letu 2025 opraviti z vedno težjimi preizkušnjami in očitno vedno manjšo sposobnostjo reševanja težav. Geopolitični spopad med ZDA in Kitajsko, globalne podnebne spremembe in tehnološki izzivi umetne inteligence so zmeraj bolj nepredvidljivi zunanji dejavniki razvoja EU. Navznoter pa stopnjevanje politične zaletavosti v ukrajinsko-ruski vojni in izgubljene bitke za evropsko svetovno konkurenčnost ogrožajo celo njen obstoj. Oboje skupaj poslabšuje način življenja evropskih državljanov in ogroža politično vzdržnost demokracije na ravni EU in tudi članic. Hkrati očitne gospodarske težave EU in njena pospešena militarizacija zaostrujejo legitimnost evropskega socialnega projekta. Ali sta evropski socialni model in mirovniška demokratična agenda še vedno pravi odgovor njenega obstoja ali bolj del razvojne težave? To je ključno in najbolj kritično vprašanje EU. Bomo demokracijo branili z večjo represijo in konkurenčnost gradili na račun socialne stabilnosti, kot kažejo sedanji trendi? Očitno je rešitev evropske prihodnosti v vrnitvi k izgubljenim izhodiščem tega navdihujočega projekta.

Robustnost EU se je vedno krepila s protikriznimi prilagoditvami in strateškimi spremembami, pravi politična legenda. Pred 50 leti (leta 1975) je tedanjo EU (EEC) pretresala gospodarska stagflacija, grozeča mešanica stagnacije, inflacije in brezposelnosti. Mednarodni red se je lomil zaradi razveze dolarja z zlatom, zloma naftnih trgov in dolžniške krize držav. To je bil konec povojne gospodarske rasti in keynesijanskih ekonomskih politik. Toda politični odgovor je bil drugačen. Wernerjevo poročilo (1970) in kasneje Delorsov odbor (1988) sta ponudila idejno zasnovo in konkretizacijo ekonomske in monetarne unije (EMU). In še pomembneje, sredi sedemdesetih let so ustanovili transferni evropski regionalni razvojni sklad (ERDF) in zastavili prvi skupni akcijski socialni program, ki se je leta 2017 končal z razglasitvijo evropskega stebra socialnih pravic v Göteborgu. Evropski odgovor na gospodarsko krizo in svetovni kaos pred 50 leti je bila ideologija močnejše gospodarske integracije in poglobitev socialne agende. Vsekakor pomembna zgodovinska lekcija.

Konstrukcija povojne Evrope je bila, kot se je nekoč pošalil Delors, zapeljiva romanca med krščansko in socialno demokracijo, dvema tradicionalnima poloma politične sredine. Ta politični dvojec je svoj zadnji vrhunec dosegel v osemdesetih letih s Kohlom in Mitterrandom in doživlja 50 let kasneje klavrni epilog v Nemčiji, pa tudi v Franciji, če ostanemo pri obeh osrednjih akterjih EU. Evropsko politiko v Bruslju in jedrnih državah članicah je desetletja oblikovalo tekmovanje med desno in levo sredino. Toda razlike med njima niso nikoli načele temeljev liberalne demokracije in socialnega tržnega gospodarstva. In tega vrtenja okoli statusa quo je sedaj konec. Politična fragmentacija, demografske spremembe in splošno razočaranje ljudi nad nesposobnostjo etablirane politike praznijo tradicionalni politični center. Nadomeščajo ga populistične alternative z leve in desne. V tej politični kloaki se izgubljajo temelji evropske demokracije in jedro socialnega tržnega gospodarstva. Od tod presenetljivi obrati, da stranke s četrtino pridobljenih glasov že lahko vodijo koalicije ali da radikalna homofobna desnica postane predstavnik nekdaj udarnega delavskega razreda. In prav zato je kriza evropske socialne demokracije, osrednje zagovornice evropskega socialnega modela, tako usodna. Dodatno zapira politični prostor, da bi prav vrnitev k socialnemu tržnemu jedru, socialni koheziji odprla prostor konkurenčnosti, rasti in geostrateški afirmaciji EU. Socialni model ni zgolj politična prednost EU, Bruslja in članic, temveč je tudi njihova ekonomska prednost. Toda z drugačno razvojno agendo.

Logika je razmeroma preprosta. Evropski steber socialnih pravic pomeni produktivno naložbo v znanje, socialni in intelektualni kapital. To tvori jedro želene produktivnosti, gospodarske rasti in večje konkurenčnosti države. Socialna kohezivnost je temelj vključujoče in trajne rasti. Konkurenčnost izhaja iz bolj izobražene, zadovoljne in motivirane delovne sile, pametne izbire strateških panog in večjega obvladovanja proizvodno-poslovnih verig. Konkurenčnost je večdimenzionalna, ni zgolj gospodarski pojav, tehnološka inovativnost in tržna privlačnost sta tudi kulturni in politični proces. Seveda, osrediščenje socialnega modela v konkurenčni agendi predpostavlja miroljubno sožitje, nižje in ne višje stroške oboroževanja. Postavitev socialne varnosti v središče družbene varnosti zahteva pragmatičen strateški dialog z Rusijo in Kitajsko, tudi večjo avtonomijo v odnosu do ZDA. Podobno kot v sedemdesetih letih je prihodnost naše konkurenčnosti v pametnem varovanju ljudi, reformi evropskih institucij in drugačni industrijski politiki. Dobre alternative so zgodovinsko vedno zvenele utopično.

Politiki bodo torej morali najti pot med družbeno preobrazbo gospodarske rasti, konkurenčnostjo in globalno negotovostjo. Socialna pravičnost zahteva drugačno industrijsko in energetsko politiko in ne nasprotno, socialni model je pogoj konkurenčnosti in ne ovira te. To je hkrati najboljši način za stabilizacijo večno ranljivih zahodnih demokracij pred zdrsom v populistične avtokracije. »Mehr Licht!« so bile, pravijo, zadnje Goethejeve besede.