Žive meje / N'toko: Potovanje na desno

Deloma je zgodba vsake sredinske vlade zgodba o njenem potovanju na desno. Že dobro desetletje komentatorji pišemo iste kolumne o levoliberalnih rešiteljih pred Janšo, ki po volitvah v imenu »boja proti Janši« prelomijo večino zavez, dokler dokončno ne klecnejo pred neizogibno vrnitvijo samega Janše. In ob vsaki ponovitvi scenarija se obnašamo začudeno, kot da smo film videli prvič … »Le kaj se je zgodilo? Naslednjič moramo pa res izbrati boljšega kandidata!« Politika antijanšizma ima pri tem podobno težavo kot hollywoodske filmske franšize, ki se predolgo vlečejo – ob vsaki ponovitvi je težje ustvariti pristno navdušenje, zgodbe so vse bolj plehke in predvidljive, junaki so vsakič bolj klavrni. Po Jankoviću, Cerarju in Šarcu je postalo že nemogoče zagovarjati idejo, da je naše multivesolje sredinskih rešiteljev dejansko alternativa Janši … Če kaj, so ti pri donosnih projektih z njim vedno sodelovali, zanj pripravljali zakonodajni teren, zanj slabili civilnodružbene nasprotnike in mu na koncu tudi pomagali na oblast.

Preobrazba koalicije Roberta Goloba iz levoliberalnega režima v desnega je zato izpraznjena kakršnekoli poetike – enostavno je vse skupaj preveč klišejsko. Vlada, ki je prišla na oblast kot rešiteljica pred državno represijo, je mandat končala z omnibusom najagresivnejših zakonodajnih sprememb v zgodovini države. Stranka, ki je program sestavila iz zahtev protestnikov proti Janši, danes skupaj z Janšo napada protestnike. Organizacija, ki se je poimenovala »Gibanje Svoboda«, je postala ozka klika političnih oportunistov, ki uporabljajo prav tisto politiko izrednega stanja, robocopov in rokohitrskih zakonskih sprememb, pred katero naj bi nas zavarovala. Imamo vojsko na meji, policijske oklepnike na ulicah in rekordni vojaški proračun, nad katerim bdi Damir Črnčec. Razcvetelo se je suženjsko izkoriščanje tuje delovne sile, nekaznovani napadi skrajne desnice pa so reden pojav.

To drsenje vlade na desno je predvidljivo in plastično – vedeli bi lahko, da bodo Golobove zaveze liberalnim in socialnim vrednotam klecnile ob prvi resni preizkušnji. Še bolj predvidljivi in plastični pa so liberalni komentatorji, ki danes kljub vsemu zagovarjajo vlado in blatijo njene kritike, češ: »Ali res hočete, da se vrne Janša?!« Močno dvomim o iskrenih namenih in intelektualni poštenosti kogarkoli, ki se na tej točki ni začel spraševati o smislu tega političnega plesa. Kakšne plašnice moraš imeti na očeh, da ne vidiš, kako si desne in liberalne vlade brezhibno podajajo štafeto, da na koncu skupaj pridejo do istega rezultata: več represivnih zmogljivosti države, več dobičkov za kapitaliste, več varčevanja pri delavcih in upokojencih. Kakšen cinik moraš biti, da si pripravljen zamižati, ko liberalni režim ni sposoben izvajati niti tistih minimalnih potez, po katerih naj bi se razlikoval od desnice: varstvo manjšin in spoštovanje pravne države. Kako lahko molčiš o tem, kar jasno vidi večina navadnih ljudi: da so temeljne poteze države – njena fiskalna, vojaška, migracijska in razvojna politika – določene vnaprej, neodvisno od tega, kdo je na oblasti. Zaradi vsega tega moramo stopiti iz cone udobja in si postaviti nekaj težkih vprašanj o naši politični ureditvi.

Ker pa si dvorni opinion makerji takšnih vprašanj ne postavljajo, se bodo vedno znova zatekli k relativiziranju, češ: »Niso vsi enaki, nekaj dobrih stvari je pa ta vlada le naredila!« Seveda to drži, in to lahko potrdim iz prve roke, saj je tudi organizacijam, v katerih sem dejaven, uspelo z vlado izpogajati nekatere pomembne pridobitve za delavstvo. A ključno je razumeti, zakaj so bile te pridobitve mogoče. Temu ni botrovala kaka posebna razsvetljenost vladajočih, pač pa kontekst, v katerem so prišli na oblast: to je postkoronsko okrevanje družbe. Dve leti množičnih protestov proti represiji sta hočeš nočeš od vsakega politika terjali nekaj popuščanja v prid človekovim pravicam in svoboščinam. Za ponovno oživitev gospodarstva so bile nujne nove naložbe, zaradi pomanjkanja delovne sile pa reforma plačnega sistema in sprostitev tujske zakonodaje. Te izjemne, morda celo enkratne, zgodovinske okoliščine so civilni družbi omogočile, da je po dolgih letih od vlade nekaj malega izpogajala. Takoj ko so se te okoliščine začele spreminjati, ko so se protesti izpeli in se je gospodarska rast upočasnila, se je ohladil tudi vladni čut za svobodo in socialnost. Danes od njega ni ostalo nič.

Tudi če smo se lahko leta 2022 pretvarjali, da vlada Roberta Goloba pomeni prelom z antijanšizmom zadnjega desetletja – da bo res obrnila državo v drugo smer in ustavila njeno drsenje v fašizem – leta 2025 tega ne more nihče več trditi. Če kaj, sta nas Golob in ekipa s svojim potovanjem na desno naučila, kako malo zares pomenijo volitve … da na njih zgolj izbiramo, v kakšno kulturno barvo bodo vnaprej določene politike evropskega kapitala zapakirane in kdo bo pri izvajanju teh politik več zaslužil. Naučila sta nas, da je nujno razmišljati o političnem organiziranju onkraj volilnega spektakla in onkraj lažne tekme med Janšo in Nejanšo. Prej ko se bomo otresli utvare, da lahko fašizem, neoliberalizem in militarizem premagamo z občasnim sprehodom do volilnih skrinjic, prej bomo zares o čem odločali. Prej ko bomo nehali tiščati glavo v pesek in se pretvarjati, da so fašizem, neoliberalizem in militarizem sprejemljivi, dokler jih ne izvaja Janša, prej se bomo rešili primeža janšizma. Če pa nismo pripravljeni glasno odreči podpore liberalnim politikom, tudi ko fašizmu, neoliberalizmu in militarizmu vsem na očeh odpirajo vrata, smo del problema, ne pa rešitve.