Lucija Rosc / Fotografinja in vizualna umetnica, ki s svojimi podobami raziskuje spomin(e)

Morda ste se kdaj peljali mimo rojstnodnevnega mlaja – bodisi v podobi drevesa, okrašenega z vencem, skulpture, jumbo plakata ali kakšne bolj zagonetne instalacije –, ki vas je navdušil, zato ste ga ovekovečili s fotografijo. Morda ste prav to fotografijo nato delili s spletnim arhivom Rojstnodnevni mlaji na družbenem omrežju Instagram, ki ga že vrsto let vodi Lucija Rosc (1995), ena najvznemirljivejših fotografinj mlajše generacije, med drugim nominiranka za nagrado OHO, osrednjo slovensko nagrado za mlade vizualne umetnike. Poleg fenomena, v katerem prepoznava estetske prvine sodobne in ljudske umetnosti, v svojem delu na igriv in vizualno premišljen način raziskuje spomine, družinske arhive in človeško minljivost.

Denimo s projektom Babiščina, v katerem je zlato prevleko, ki je nekdaj krasila zob babice Mice, pretopila za svoj lastni zob in celoten proces dokumentirala. Pa Mica bere vice v podobi gramofonske plošče z zvočnimi posnetki Mice med branjem vicev, ki jih je dolga leta zapisovala v svojo knjižico. In projektom Superpozicije, kjer je ob bok starim družinskim fotografijam babice in dedka postavila svoje živobarvne fotografske kompozicije različnih predmetov, nastale po navdihu njunega strastnega dolgoletnega zbiranja raznovrstnih materialov. Velik del njene multidisciplinarne umetniške prakse je namreč posvečen prav njima, Mici in Adiju, v svojih delih si je prizadevala ohraniti in počastiti spomin na svoja prva vzornika, s katerima je preživljala otroštvo v Zgornji Savinjski dolini.

Fotografija jo je začela zanimati proti koncu osnovne šole. Deloma zato, ker ji risanje nikoli ni šlo od rok, deloma zato, ker jo je od nekdaj privlačila moda, ki je postala njena vstopna točka v svet fotografije. Modna fotografija jo je očarala s svobodo in ustvarjalnimi možnostmi, toda sčasoma je spoznala, da gre za sistem, kjer sta v ospredju pogosto promocija izdelkov in dobiček. Vpisala je dodiplomski študij fotografije na Fakulteti za aplikativne vede VIST in nato še magistrski študij fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. In se vse bolj obračala k tistemu, kar ji je bilo ves čas najbližje – k raziskovanju spomina.

Že kot otrok je namreč zbirala predmete, ne zaradi njihove vrednosti, temveč iz občutka, da jih mora ohraniti. To navezanost je podedovala po babici, strastni zbirateljici, ki ji je privzgojila prepričanje, da je pomembno vedeti, od kod prihajaš in zakaj nekaj hraniš. Obenem se zaveda pasti nostalgije. »Ker je tako široka in idealizirana kategorija, lahko zelo hitro postane votla, utopična, pretirano romantizirana in izgubi vsebino, če je ne usmeriš dovolj natančno,« pravi. Prav zato se v svojih delih vedno osredotoči na nekaj konkretnega – le tako, pravi, fotografija »zdrži« in ne postane poljubna, specifično pa postane univerzalno.

Je tudi članica fotografskega kolektiva in kolaborativnega prostora Študio, ki ga poleg nje trenutno sestavljajo še Nik Erik Neubauer, Matic Pandel, Anja Smaka in Jaka Teršek. Skupina se je oblikovala med študijem in po njem, ko so spoznali, da za samostojno delo nujno potrebujejo osnovne možnosti – predvsem zanesljiv prostor, opremo in podporno okolje, česar v akademskem sistemu niso imeli vedno na pretek. Čeprav so med seboj zelo povezani, pa članice in člani kolektiva ohranjajo izrazito individualne izraze, interese in pristope. Prav ta raznolikost jih bogati: vsak deluje v svoji izrazni smeri, hkrati pa drug drugemu omogočajo kritično distanco, tehnično pomoč ter delitev izkušenj in nasvetov, ki so v prekarnih ustvarjalnih poklicih pogosto ključne za rast in preživetje. Predvsem pa ne vihajo nosu nad komercialnimi projekti, ravno nasprotno: razumejo jih kot priložnost za obrtniški razvoj in delo v skupnosti. Lucija Rosc se tako pogosto veseli zlasti naročnikov s področja mode, ki še vedno ostaja njena strast.

V Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani pa se februarja prihodnje leto obeta njena samostojna fotografska razstava rojstnodnevnih mlajev. Projekt zanjo še vedno ostaja vir navdiha, prav tako ji različni navdušenci še vedno pošiljajo fotografije mlajev. Pri tem se sama drži preprostega pravila: fotografij mlajev, ki priletijo v njena zasebna sporočila, nikoli ne poustvarja oziroma fotografira na novo. Kdor prej pride, pač prej melje.