Film / Belo se pere na devetdeset

zadržan

Spoilers ahead!

Film Belo se pere na devetdeset, posnet po avtofikcijskem bestsellerju Bronje Žakelj, se dogaja pred davnimi leti, nekoč, v oddaljeni galaksiji, v socialističnih osemdesetih (in zgodnjekapitalističnih devetdesetih), ki jih je Marko Naberšnik, režiser Petelinjega zajtrka in Šanghaja, lepo rekreiral: tapete (pisane), plastični prti, razglednice (kdo jih še danes piše in pošilja?), šahiranje, kajenje (vsi non-stop kadijo), češki set za taborjenje, »trganje od plače« (recimo za vsak kiks pri napovedovanju televizijskega programa), nogometna tekma Jugoslavija vs. Bolgarija, Milka Planinc, varčevanje (sistem par/nepar, bencinski boni ipd.), partizani (»ki so se pogumno skrivali v gozdovih«, doda družinski disident, ata Žakelj, Jurij Zrnec), stoenke, izbiranje ploščic (čokoladne barve), Gadafi s kamelami v Beogradu (na zasedanju neuvrščenih), titovka, dr. roman (precej zdrsan, verjetno iz Trubarjevega antikvariata), NAMA, FSPN, NDR in obvezno kupovanje kavbojk v Trstu.

V tem pedantnem, včasih vse preveč prisiljenem naštevanju in telefoniranju socialistične avtentičnosti – v tej nostalgični avtentifikaciji osemdesetih, ki so itak velik hit, novo sidro nostalgije po preprostejših časih, posebej v filmih (pa čeravno vsi lovijo le modne in stilske muhe te dobe, ne pa tudi njene tesnobe, paranoje, apokaliptike, tako da lahko Naberšniku štejemo v dobro vsaj to, da nostalgijo po Jugoslaviji preplete z nostalgijo po razpadu Jugoslavije) – sem pogrešal le švejka, ki je visel skoraj v vsakem socialističnem avtu. No, v resnici sem pogrešal še nekaj: ves čas, dve uri in pol, sem namreč čakal vsaj na en CGI, na en digitalni, umetno-inteligentni vizualni efekt, ki bi nas katapultiral v osemdeseta, na ljubljanske ulice, v center, poln gomazenja in prekipevanja življenja, saj je film osemdeseta voljan in sposoben rekreirati le v interierjih ali ob reki in morju, kar seveda ni težko – ob rekah in morju je še vedno leto 1980. A to deluje enolično, monotono, dolgočasno. Naberšnik bi s kakim takim nepričakovanim, presenetljivim, hiperkinetičnim shotom vrveža osemdesetih razbil tako monotonijo kot televizijski, miniserijski format samega filma – film bi se znorel, svojo avtentičnost bi res izživel, premaknilo bi ga, odneslo.

In to je film, ki nujno, tako rekoč eksistencialno potrebuje malce več eksperimentalnosti, disonantnosti, pretiravanja in norosti, navsezadnje, to je film o razpadu – razpadu Jugoslavije (te femme fatale), socializma, skupnosti, družine Žakelj in ženskega telesa, telesa Bronje Žakelj (Lea Cok), nesojene zdravnice, ki zboli za neozdravljivo redko boleznijo. Kot Jennifer v Ljubezenski zgodbi. Le da preživi. Kot Hazel, ki za neozdravljivo redko boleznijo zboli v filmu Krive so zvezde – umre pa potem njen prijatelj. V resnici je še huje: Bronji – femme fatale, personifikaciji »bolne«, »rakave« Jugoslavije in razpadanja socializma (»V grlu in pljučih me boli,« oznani Bronja ravno v trenutku, ko na TV poročajo, da NDR razpada) – se zgodi šoker Brez povratka. Vsi, ki jih ima rada, mama (Tjaša Železnik), brat (Žiga Šorli) in babica (Anica Dobra), umrejo, ona, ki je neozdravljivo bolna in ki bi morala umreti, pa preživi. Ja, zgodi se ji slasher Final Destination – smrt je ne ujame, ker ujame njene najbližje. In tu je mučna, strašna Bronjina dilema, ki se povsem logično vsiljuje in ki bi jo film moral zgrabiti: zakaj sem jaz preživela, oni pa so umrli? Zakaj so umrli oni, ne pa jaz? So umrli zaradi mene? Zame? Bi jaz umrla zanje? Zakaj nisem? Film ima to dilemo – ta etični twist, ta vrtoglavi précis krivde, skoraj »trolley problem« – na koncu jezika, a jo pusti mimo. Kot da je ni. Film, bolj soap kot ne (Petdeset odtenkov bele?), je ne zgrabi, a bi jo moral – film mora vedno dlje od romana, po katerem je posnet. Drzniti si mora več. Eh, če le pomislim, kam vse je emocionalno, mentalno in dramatično odneslo Julie, ki v filmu Tri barve: Modra preživi prometno nesrečo, v kateri umreta njena mož in hči.

In ko Bronja, ki bi morala umreti, »čudežno« preživi, na ulici sreča prijateljico, ki je po njeni fatalni diagnozi izginila – Bronja je ni več videla. Skrila se je. Potuhnila. To se ob redkih boleznih dogaja. Zdaj čuti neko nelagodje, ker Bronja ni umrla. In tudi Bronja čuti neko nelagodje, ker je preživela. Vsi so očitno razočarani, ker ni umrla. Tudi njen fant. Ljubezen ni dovolj – od ženske se pričakuje, da umre. Kot Meta v Cvetju v jeseni. Film, ki je tipično slovenski (morje, gore, nedeljska juhca), a tudi neslovenski (zelo dolg, nekronološki), in ki mu je dekonstrukcijo ženskega telesa že vnaprej preglasilo Telo, sijajni doku Petre Seliškar, ima tudi to mučno, strašno dilemo na koncu jezika, a jo pusti mimo. Moral bi se je okleniti in kaj narediti iz nje. Mar ni to film o izgubi, smrti, travmi in žalovanju? A film – ghost story (ljudje kar izginjajo) – te priložnosti, da bi se znorel, sploh ne opazi, ampak gre naprej, na istem fonu, kot da se ni nič zgodilo.

V nekem trenutku se pojavi vprašanje, ali bo Bronjina na smrt bolna mama prišla na Bronjino valeto: Bronja – sama in tesnobna – stoji v dvorani, v katero spustijo starše, ja, vsi pridejo, le njene mame ni, potem pa v zadnjem trenutku vendarle pride – skozi stranski, nerodno in neambiciozno posnet vhod. Pričakovali smo emocionalni spektakel, toda film pravi: no, brez pretiravanja! A moral bi pretiravati. Moral bi se izkričati. To so trenutki, ko bi moral dati vse od sebe. Iz njega bi morali planiti tista drugost, utopični potencial, radikalnost, ki ga ohranja živega, tisto, kar je v njem večje od njega samega. Preseči bi moral svoj notranji Trumanov šov – in prebiti zvočni zid. Te dileme, ta pretiravanja, to radikalnost, to prebijanje zvočnega zidu pričakujemo od filma – to je tista iskrenost, ki jo zmorejo filmi.

Film Belo se pere na devetdeset – bel kot božič ter tako tekoč, gladek, gledljiv in piten, da komaj opaziš, da kdo umre (tako da me prav zanima, kako bi reagirala publika, če bi v filmski verziji Bronja na koncu umrla) – bi moral bolj zaupati tesnobi. Morala bi mu določati formo. Tesnoba je, kot bi rekel Lacan, občutek, ki ne vara. Tem bolj, ker je film zadnja stvar, ki jo vidiš, preden zagledaš nič. (kino)

qzIX0dV0wTg