Film / Tekač
The Running Man, 2025, Edgar Wright
proti

Kruha in iger.
proti

Kruha in iger.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
proti

Stephen King je leta 1973 – ko je bil še učitelj – sklenil, da bo v enem tednu – med zimskimi počitnicami – napisal Tekača, ki je potem obležal v predalu, tako da ga je objavil šele leta 1982, toda pod psevdonimom Richard Bachman. Verjetno se mu ni zdel dovolj »njegov«, da bi ga podpisal s svojim imenom. In v nekem smislu res ni bil »njegov«: zgodba o gladiatorskih tekmovalcih, ki v distopični totalitarni prihodnosti – leta 2025! – nastopajo v peklenskem televizijskem šovu, v katerem jih skušajo ubiti (ni več kruha, pa ljudje dobijo igre), je bila le derivat Desete žrtve (1965), ki jo je Elio Petri posnel po Sheckleyjevi noveli Sedma žrtev (1953). A ironično,
Tekač, ki ga je leta 1987 igral Arnold Schwarzenegger, z leti ni postal nič originalnejši. Še bolj ironično: zdaj, ko »tekača«, Bena Richardsa, jeznega, divjega, brezposelnega, uporniškega, zavoženega očeta in moža, ki nujno potrebuje denar za bolno hčerko in ki ga po Co-Op Cityju preganjajo sadistični »lovci« (če bo preživel 30 dni, bo bogat!), igra manj terminatorski in manj conanski Glenn Powell (producenta resničnostnega šova igra Josh Brolin, gostitelja šova pa Colman Domingo), deluje kot paranoidni derivat Iger lakote. Edgar Wright, ki svoje filme – recimo Noč neumnih mrtvecev, Vroča kifeljca ali Pr’ konc sveta – vedno zavija v satire, tudi predolgemu Tekaču zada satirični udarec, kar pa je brca v temo: filmi o distopičnih družbah, v katerih se ljudje pobijajo za ratinge, so namreč zelo slabe in dolgočasne in ne ravno urgentne satire, saj za domišljijo in moralo – in naš nihilizem, če hočete – ne pustijo praktično nič (ne, te satire, že itak nekompleksne in na prvo žogo, izgledajo kot satire neke abstraktne družbe), poleg tega pa ti filmi nastopajo kot metafore kapitalizma (globoke ekonomske neenakosti, medijske oligarhije, represivne države ipd.), kar je spet brca v prazno – kapitalizem ljudi »ubija« tako, da jih pušča žive in sposobne za delo ter proizvajanje presežne vrednosti. Uganite, čigav obraz je na stodolarskem bankovcu? (kino)
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi