Knjiga / Jon Fosse: Čolnarna

+ + + +

Ko se naseli nemir in izrine drugo

Norveški pisatelj Jon Fosse (1959), predlanski prejemnik Nobelove nagrade za literaturo, je pri nas bolj znan po dramskih delih; kar nekaj so jih uprizorili na odrih, čeprav so opažena tudi njegova prozna dela. Spisal je recimo epohalni roman Septologien (Septologija), dva tisoč strani monologa brez pike, in tudi njegov prevedeni, Melanholija I, ki govori o umetniku, o norveškem precej zamaknjenem krajinarju, slikarju iz 19. stoletja Larsu Hertervigu, je poln kroženja in variacij istega. Slikarja, ko vidi ljubljeno bitje, svetloba tako prevzame, da je potem čisto preč in bolj za v ustanovo kot za nadaljnje šolanje, vendar njegova slika z ujeto svetlobo navduši pripovedovalca, da zapiše zgodbo o obsedenosti in navdihu.

Roman Čolnarna je bolj preprost, krajši, čeprav spisan v prepoznavnem Fossejevem slogu; dodan mu je govor ob podelitvi Nobelove nagrade, naslovljen Jezik molka, v katerem razlaga, da se mu je pisanje odprlo šele, ko je ugotovil, da ga lahko preprede s premori – in da so tisto, kar so v dramatiki premori, v prozi ponovitve. Premorov, torej ponovitev, je v Čolnarni vse polno, predvsem v zvezi z nemirom, ki se polasti in obsede neimenovanega pripovedovalca. Obsede ga prijateljeva, Knutova žena, s katero se nekajkrat sreča in se potem malo zasanja, čeprav si tega morda niti ne prizna.

Pripovedovalec, ki ždi doma in ne hodi ven, odkar se ga je polotil nemir, pa tudi prej ni bil preveč družaben, bolj doma z materjo in zavestjo, da ni dosegel nič in da težko komunicira, če je pa nemir v srcu, pa še toliko težje, se ob prihodu mladostnega prijatelja Knuta, njegove žene in dveh deklic spominja skupnih vragolij. Kako sta s Knutom kradla hruške, v čolnarni sanjarila o bendu, o tem, kako sta sanje uresničila še z dvema vrstnikoma. Vendar ves čas slutimo, da je med prijateljema nekakšna skrivnost. Zadrega. Da se je nekaj zgodilo. Eden je odšel in uspel, vsaj v socialnem in zaposlitvenem smislu, drugi je obtičal, bog ve zakaj. Zdaj piše o nemiru, to ves čas ponavlja, o svojem nemiru in odljudnosti, ki se je po odhodu Knutove družine še povečala. Pa o tem, kako ga je zaznamovalo srečanje na morju, ko je med ribolovom k njemu zavila Knutova žena in ujela trsko, in sta potem nekako kramljala, no, ona bolj, on bolj z enozložnicami, in so se potem srečali še na plesu, kjer je pripovedovalec igral.

Čolnarna je spisana v vase uvrtanem in škrtem slogu, ki nakazuje odsotnost sporočila, to je pripovedovalcu pravzaprav nedostopno, zato tudi piše – piše kompulzivno. Pri tem ravno jezikovna zazankanost, ponovitve in spodrsavanje stavka na mestu opišejo pripovedovalčev značaj. Nič manj zamaknjenega, nič manj usekanega, kot je bil krajinar Lars Hertervig, samo svetlobe je manj. Zgoščeni Fosse, tipični Fosse, prepoznaven na isti način, kot letošnji nobelovec László Krasznahorkai, nezgrešljivo prepoznaven.