Plošča / Rosalía: LUX

+ + + + +

Spogledovanje z verskimi motivi ni v popu nič novega, toda Lux (slo. Svetloba, op. p.), četrta plošča katalonske ikone, antipod erotično nabiti predhodnici Motomami (2022), je v tem tako megalomanska, da nima konkurence. V času, ko je preživetvena strategija večine zvezdnikov, da algoritemsko ugajajo, je Rosalía navdihujoče brezkompromisna. Od nas zahteva popolno podreditev njeni viziji poliglotskega simfoničnega avantpopa, ki ne vključuje niti standardnih singlov niti pokalic za miganje. Toda glede na nepreštevne hvalospeve in rekorde na platformah za pretakanje glasbe med potrošniki popa očitno obstaja posluh za muzikalno zahtevnejši avtorski izraz, ki po inovativnosti pomete z vso letošnjo bero v srednjem toku.

Namesto recikliranja zlajnanih idej popa zadnjih šestdesetih let je Katalonka segla v dediščino bel canta, opere, kantate, arije, fada in flamenka. Njen kompleksni izraz pa je daleč od anahronističnega. Baročno nabuhel, to že. A nepregledna množica orkestralnih prvin (včasih akustičnih, drugič obdelanih do neprepoznavnosti), rjovečih godalnih partov in gromoglasnih timpanov Londonskega simfoničnega orkestra se tako lahkotno plete s filigransko sproduciranimi elektronskimi teksturami, da vse skupaj res deluje kot ponovna iznajdba klasičnih form na doslej še neslišan način. Težišče vsega je seveda njen glas, ki ponovno navdušuje z razponom in ekspresivnostjo. Ne nazadnje je ena redkih pevk, ki znajo v glasbo vnesti ne le sodobni seksapil, ampak tudi brezčasno petje imen à la Maria Callas, Yma Sumac in La Niña de los Peines. Njeni verzi v španščini, obogateni z dodatnimi trinajstimi jeziki, obravnavajo življenjepise različnih svetnic in delo različnih pisateljic (Hildegarde iz Bingna, mistikinj iz islamske, judovske in japonske tradicije, Simone Weil idr.) ter pri tem raziskujejo teme vere in duhovne preobrazbe z vmesnimi eskapadami v bolj vsakdanje žensko-moške zadeve.

Popkultura ljubi protislovja, in kaj je bolj intrigantnega kot pop zvezda, ki opeva asketske mistikinje. Osvežilno je poslušati o Kristusovem vstajenju, dualizmu fizično-nefizično, samožrtvovanju, rožnih vencih in smrti v vrhunski interpretaciji največje špansko govoreče pop pevke vseh časov, ki po svoje reflektira človekovo spogledovanje s transcendentalnim. V ekscentričnem singlu Berghain (ne berlinski klub, pač pa dobesedno gorski gaj) gostja Björk, nedvomno njena umetniška botrica, celo poje o tem, kako nas lahko reši le božje posredovanje. Čeprav naj bi bilo za pop značilno nagovarjanje najbolj prvinskih in primitivnih nagonov, lahko tu govorimo o popu kot sredstvu za duhovno občutenje sveta – to pa je elementarna človekova potreba, nič manj kot ljubezen ali seks.