Prvi teden / Jaz, socialist

Zagreti socialist Miha Kordiš je v nedeljo v Ljubljani ustanovil novo stranko Mi, socialisti. Med številnimi parolami – denimo, da si ne želijo drobtinic, »mi si bomo vzeli celo štruco«, slišati pa je bilo tudi stare klasike, kot je »delu čast in oblast« – je predstavil načrt za novo, kot temu pravi, robinhoodovsko politiko, s katero naj bi delovnim ljudem povrnili bogastvo, ki si ga je prisvojila privilegirana peščica.

Ob podobnih parolah je človeku zmeraj toplo pri srcu in tudi razpoloženje v Sokolski dvorani Tabor je bilo prav prijetno. A od parol do resnih politik je treba prehoditi še kar nekaj stopnic. Kordiš je v preteklosti že pokazal, da ima s tem težave. Ko je v duhu pravega kolektivizma na kongresu večkrat ponovil, da njegova stranka socialistov »misli množino«, se je bilo težko otresti občutka, da sam raje kot v množini misli v ednini.

Tudi njegov odhod iz Levice je zaznamovalo razmišljanje v ednini. Ko je po zadnjih državnozborskih volitvah v stranki zaznal nekaj slabe volje zaradi volilnega izida, je začel graditi tako imenovano levo krilo. Luka Mesec je, da bi pomiril strasti, zapustil vodilni položaj v stranki, v spopadu med Kordišem in Asto Vrečko za primat pa je slavila slednja. Del levega krila je nato izstopil iz stranke in naj bi bil zameril Kordišu, ker tega sam ni storil. Med očitki nekdanjih tovarišev je slišati, da jih je izdal. A napetosti v stranki so se stopnjevale vse do točke, ko je Kordiš zahteval zaposlitev osebne prijateljice v državnem zboru. Kadrovska komisija je ugotovila, da nima ustrezne izobrazbe, Kordiš, v stranki znan kot vzkipljiv človek, pa naj bi bil takrat začel izvajati tako hude pritiske na kolege, da so se odločili za postopek za njegovo izključitev iz stranke.

Osem mesecev po izključitvi je nastala nova stranka. Zato se vseeno velja ustaviti pri njenih programskih načelih. Kordiševi socialisti se zavzemajo za konec nabav orožja in za umik Slovenije iz vojskovanja v Ukrajini, uvedli bi sankcije proti Izraelu ter izstopili iz zveze Nato. Naklonjeni so pravičnemu podnebnemu prehodu, ki bi vključeval uvedbo brezplačnega javnega prevoza, zaprtje TEŠ 6 in razvoj obnovljivih virov energije. Pri spoprijemanju z draginjo predlagajo regulacijo cen osnovnih živil, uvedli bi vsaj eno javno trgovsko verigo, ki bi delovala neprofitno, in zvišali minimalno in ostale plače ter najnižje pokojnine nad prag revščine. Med ključne naloge štejejo tudi obrambo javnega zdravstva pred privatizacijo – z ukinitvijo dvoživk, dopolnilnega zavarovanja in koncesij –, na stanovanjskem področju pa zagovarjajo pravično obdavčitev nepremičnin in regulacijo najemnin.

Stranka je še v povojih. Kordiš pravi, da naj bi že štela okoli 600 članov, a na ustanovnem kongresu je bilo morda 200 udeležencev. Med njimi je bilo kar nekaj takšnih, ki so bili tja povabljeni samo kot gostje (tudi Svetlana Makarovič, Dušan Keber in Matjaž Hanžek), nekaj pa je bilo še negotovih, ali se bodo v stranko res včlanili. Glede na dostopne podatke je stranka za zdaj na istem naslovu, na katerem ima pisarno tudi Levica. Šlo naj bi za majhno sobo v kletnih prostorih, kjer deluje sindikat, pri katerem je Kordiš dejaven v prostem času. Hoteli smo ga povprašati po načrtih za prihodnost, a se za naše klice ni zmenil.

Lahko bi zapisali, da njegovi socialisti v politični prostor vnašajo nekaj svežine, vendar bo vse odvisno od tega, ali mu bo iz stranke uspelo ustvariti širši politični projekt. Z lastnim imenom in podporo parlamentarne stranke se je že preskusil na predsedniških volitvah, prejel nekaj manj kot tri odstotke glasov in pristal na zadnjem mestu. To ne bi bilo dovolj za prestop parlamentarnega praga. Lahko pa bi bilo dovolj, da stranka postane upravičena do sredstev iz državnega proračuna. Kordiš bi si s tem zagotovil vsaj politično preživetje.