Teden / Grobi Možina

Inštitutu 8. marec je prejšnji teden z evropsko državljansko pobudo My Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira) uspelo doseči nov mejnik. Evropski poslanci so na plenarni seji potrdili resolucijo o enakopravnosti, katere del je poziv evropski komisiji, naj v skladu s pobudo vzpostavi mehanizem finančne solidarnosti med državami, ki bo ženskam v Evropski uniji zagotovil dostop do varnega splava. To je brez dvoma dobra popotnica za prihodnji mesec, ko bodo o celotni pobudi poslanci spet glasovali, v evropski komisiji pa bodo o njej odločali marca prihodnje leto.

Vendar gredo uspehi Inštituta 8. marec nekaterim očitno hudo v nos – med njimi je denimo Jože Možina. Novinar javne radiotelevizije in snovalec Pričevalcev je pred časom nastopil kot gost v oddaji konservativnega medija Domovina, kjer ga je sprejela bivša novinarska kolegica Vida Petrovčič. Pri tem se je, ob aktualni razpravi o dogajanju v jugovzhodni Sloveniji, obregnil tudi ob delovanje Inštituta 8. marec in ga označil za »druščino, ki je za na smetišče«.

Ko smo se na Možino obrnili z vprašanjem, kaj je s tem mislil in ali ni bil vendarle malce grob, je pojasnil, da je samo podal »konkretno kritiko hipokrizije bogato plačanega ’gibanja 8. marec’«, ki se »bojda bori za ženske pravice v daljnih deželah«, tri četrt ure iz Ljubljane pa so »12, 13 let stara noseča romska dekletca, ki bi v resnici potrebovala svoje ženske in še prej otroške pravice. Pa ’8. marca’ ni od nikoder.« To naj bi bil po njegovem kronski dokaz, da inštitut ne izpolnjuje svojega osnovnega poslanstva.

Njegova utemeljitev je neprimerna. Inštitut 8. marec si sredstva zagotavlja s prijavljanjem na razpise in s prostovoljnimi prispevki. Med domnevno daljne dežele, na katere je najbrž meril, pa spadata ne spet tako oddaljeni Malta in Poljska, kjer je splav strogo omejen. Hkrati je bil Inštitut 8. marec v domačem okolju zaslužen za nekatere pomembne premike v odnosu do spolnega nasilja nad ženskami, začenši z zbiranjem zgodb žrtev nasilja v slovenski različici kampanje Me Too (Jaz tudi), ter nato pri redefiniciji kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja z modelom »samo ja pomeni ja«.

Možina je ponudil to, čemur pravimo lažna dilema, ko je vzpostavil domnevno izbiro med prizadevanji za varen in dostopen splav v Evropski uniji ter varstvom mladih Rominj. To sta stvari, ki nista medsebojno izključujoči. Če smo bolj neposredni: tudi Možini bi bilo mogoče očitati, zakaj nameni toliko časa preučevanju domobranstva in druge svetovne vojne, ko pa bi se lahko posvečal pomembnejšim rečem. Njegova utemeljitev je seveda namenjena predvsem blatenju inštituta, do katerega čuti močno mržnjo – to daje vedeti v javnih nastopih in pri vodenju oddaj na TV Slovenija –, ne pa dejanski skrbi, posvečeni vzrokom za izkoriščanje žensk v romskih skupnostih. Za takšno politikantstvo bi stežka verjeli, da je v skladu s poklicnimi merili javne radiotelevizije, ki novinarjem med drugim zapovedujejo, naj se v vseh javnih nastopih izogibajo škodovanju videzu nepristranskosti in verodostojnosti programov RTV Slovenija.

»Ob vaši ’skrbi za ostre izjave’ nisem zaznal, da bi vi ali vaš list problematizirali javne sramotitve ob vzdušju linča na račun mene kot novinarja javne radiotelevizije, zaradi oddaj, ki jih v tej isti medijski hiši ustvarjam. Pa gre za najhujše javne sramotitve, kar smo jih slišali na račun kogarkoli v zadnjih desetletjih,« je hkrati v pogovoru potožil Možina, s čimer je najbrž meril na satirično pesem Utrip laži, ki jo je pred tremi leti napisala Svetlana Makarovič. V njej mu je očitala, da je poklicni lažnivec, ki potvarja zgodovino ter širi laži in sovraštvo, pri koncu pa mu je zabrusila, naj da raje »jezik za zobe«. Možina, hudo užaljen, se je pesnico odločil tožiti; postopek v tem primeru še traja.