Teden / Spet napad na Slovence

V noči s prejšnjega četrtka na petek so neznane osebe vandalizirale spomenik, ki stoji pred Koroškim deželnim muzejem. Čezenj so poveznile belo rjuho in jo prekrile z rdečimi odtisi rok, nad njim pa so postavile transparent, na katerem je pisalo: »Umetnost partizanov je umor!« Muzej je o dogodku obvestil policijo in ta dejanje že preiskuje.

A napadeni spomenik pravzaprav sploh ni spomenik, je umetniška instalacija, odgovor na neki drug spomenik. Spomenik pred deželnim muzejem je kopija tistega, ki od leta 2002 stoji nekaj sto metrov stran, na trgu pred celovško stolnico. Narejen je iz velikega kosa kamna, na njem pa je izklesano: »V spomin na otroke, ženske in moške, ki so jih med drugo svetovno vojno in po njej odpeljali in umorili partizani. Ne smemo pozabiti, da se kaj takega nikoli več ne ponovi.« Napis se nanaša na dejanja partizanov po drugi svetovni vojni, ko so približno sto ljudi (večinoma izvajalcev nacistične oblasti na Koroškem) izročili jugoslovanski obveščevalni službi in ta jih je nato usmrtila. Spomenik prikladno pozabi vse, kar se je dogajalo pred koncem druge svetovne vojne, in vso krivdo za nasilje na avstrijskem Koroškem v tistem času prevali na partizane.

Zato sta letos umetnika Gerhard in Eva Pichler ob praznovanju 80. obletnice konca druge svetovne vojne v deželnem muzeju izpeljala projekt, pri katerem sta ustvarila popolno repliko spomenika, a sta iz napisa izrezala besedo partizani (v nemščini von Partisanen). Napis je slovnično še vedno pravilen, le da spomenik zdaj spominja na vse žrtve, »ki so jih med drugo svetovno vojno in po njej odpeljali in umorili«, ne glede na to, ali so to storili nacisti ali partizani.

»Tako se iz konkretnega pripisa nekega ravnanja neki skupini vzpostavi splošno znamenje, ki še vedno deluje – a hkrati ostane praznina. Jasno se vidi, da je bila zgodba prej drugačna,« je o delu dejal avtor Gerhard Pichler. Po njegovih besedah se je novi direktor muzeja Wolfgang Muchitsch »nepričakovano strinjal, ne le da kamen razstavijo, temveč da ga kar trajno postavijo pred muzejem«.

Poleg te umetniške intervencije je v muzeju gostovala še razstava Partizanke Art: Umetnost ženskega odpora v Jugoslaviji in na Koroškem. »Da je partizanska umetnost umor, kot so napisali agresorji na transparentu, je stara avstrijska revizionistična naracija. Agresija na našo razstavo je usmerjena proti demokraciji in proti ljudem, ki so se borili za svobodo in mir. Tako da je ta akcija ne samo antislovenska in protimanjšinska, temveč tudi antisemitska, antifeministična in fašistična. Poleg tega razkriva sovraštvo do umetnosti,« o nedavnem dogodku meni Eva Messner, članica kolektiva Partizanke Art, ki je pripravil razstavo.

Na incident so se, tako kot vedno, odzvali tudi politiki. Deželni glavar, član socialdemokratov Peter Kaiser, je dejanje označil za »nepotrebno in nesprejemljivo provokacijo«, slovensko zunanje ministrstvo je na omrežju X izrazilo zaskrbljenost »spričo ponavljajočih se dogodkov na avstrijskem Koroškem, ki spodkopavajo temelje sobivanja v duhu združene Evrope«, v zvezi borcev pa so poudarili, »da tovrstni incidenti na avstrijskem Koroškem, žal, niso osamljeni in da se pojavljajo v kontekstu vse pogostejših aktivnosti skrajno desnih skupin, ki s sovražnim govorom in manipulacijami poskušajo razvrednotiti temelje demokratične Evrope«.

Imajo prav. Provokacij in napadov, katerih tarča so Slovenci in antifašizem, je preveč, da bi jih pripisali nekaj problematičnim posameznikom. Poleti je policija nezakonito nadlegovala udeležence antifašističnega tabora, pred mesecem so neznanci poškodovali dvojezične table, zdaj so napadli kraj spomina in umetnosti. Vse kaže, da bo na Koroškem še naprej vrelo – in ni nujno, da bo naslednja lokalna oblast podprla Slovence.