Intervju / »V slovenskem političnem prostoru sredina ni sredina, ampak je konstrukt«

Samo Uhan dolga leta dela kot raziskovalec Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, je profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in njen dekan. Dobro pozna zakonitosti delovanja politike na Slovenskem, pozna razpoloženje volilnega telesa, taktike političnih strank, razlike med njimi. A v Sloveniji danes ni tako, kot je bilo pred meseci, zgodila se je tragedija v Novem mestu, vlada Roberta Goloba pa je sprejela ukrepe, ki so presenetili marsikaterega levičarja in desničarja. Eni so jim očitali protiustavnost, drugi vidijo v njih zakonski blitzkrieg, tretji pričakujejo odločno uresničevanje obljub. Spornosti navkljub se pojavlja vprašanje, ali bi vlada lahko ravnala drugače. Kaj bi to prineslo? In ali nismo tudi mi, vsak izmed nas, deloma krivi, da država včasih deluje prepočasi in zaspano? Marca bodo v Sloveniji državnozborske volitve, uveljavitev Šutarjevega zakona pa bo imela nanje odločilen vpliv.

V zadnjih tednih se je zgodilo nekaj nenavadnega. Levosredinska koalicija je v zakonu o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti začela, kot pravi marsikdo, najedati človekove pravice. Vse skupaj ne bi moglo biti bolj žalostno, koalicija, ki jo vodi Gibanje Svoboda, se je postavila proti svobodi. 

Ali bo končna dikcija zakona zares posegla v človekove pravice, še ne vemo, ker so bili napovedani številni popravki. Tudi ko se bo to zgodilo, se vsaj na ravni interpretacij zadeva ne bo končala. Vprašanje je zahtevno. Ne nazadnje je pravica do varnosti ena od temeljnih pravic državljanov. Če si pomagamo z raziskavami, ki merijo vrednote, vidimo, da je v naboru vrednot varnost praviloma pred svobodo, le izjemoma se vrstni red spremeni. Navadno takrat, ko nastopijo izredne razmere. Pri nas se je to zgodilo v času epidemije covid-19 in ukrepov, ki so sledili. Z raziskavami smo takrat izmerili spremembo preferenc, na prvo mesto so ljudje postavili svobodo kot ultimativno vrednoto. Okoliščine so tokrat drugačne, zdi se, da želi vlada z ukrepi in s Šutarjevim zakonom rešiti »kvadraturo kroga«, torej zagotoviti varnost in zavarovati svobodo ljudi.

Gospod profesor, kritike zakona je bilo slišati od uglednih pravnikov, prihajale so tudi iz, če tako rečem, dela intelektualne levice. Je predsednik vlade stopil čez rob dopustnega, ko je predlagal nekaj, za kar se je vnaprej vedelo, da je sporno? 

V Sloveniji se s presenetljivo hitrostjo presoja o tem, kaj je ustavno dopustno, pa četudi vsi vemo, kako zapletene poti vodijo do ustavnega sodišča. Kritike so seveda pričakovane in lahko bi nas skrbelo, če odzivov ne bi bilo. So nujen in bistven del kritične civilne družbe. Odzivi prihajajo iz različnih smeri, nekateri se izključujejo. V zagati se je znašla tudi intelektualna levica, kot jo imenujete. Njen odziv je razumljiv, vendar hkrati nekoliko dvoličen in protisloven. Vsaj del odzivov gre v smeri tako imenovanega organiziranja užitka presežne vednosti – češ, dobro vemo, kam to pelje (v fašizacijo družbe) – ob hkratnem zavzemanju superiorne moralne drže. Ta pozicija ni težka, če te za vrat ne stiska »umazana pragmatičnost«. Vlada si preprosto ne more privoščiti neukrepanja – ne na ravni politične teorije, še manj na ravni prakse. V razmerah, ki v ljudeh aktivirajo močne čustvene odzive, javnost pričakuje ukrepe, in špekuliramo lahko, da bi bili ti ukrepi drugačni, če povod zanje ne bi bil tragični dogodek v Novem mestu. Dodatna dimenzija je, da se vse dogaja v času pred volitvami, ko lahko pričakujemo, da bo vsaj del politike tragedijo poskušal izkoristiti, kar se z ustvarjanjem moralne panike že dogaja, to pa nerešene težave zgolj poglablja in ne rešuje.

Ali torej vlada deluje oportuno, pragmatično, na prvo žogo, ali s kladivom ubija komarja? 

Ne, ne bi se strinjal, vlada ima opraviti z zelo posebno situacijo, ki ima globoke korenine, in pri tem ne smemo podcenjevati psihologije. Občutek ogroženosti ni izmišljen in pričakovanja glede reševanja težav in napetosti so upravičena. Vedeti pa moramo, da kaosu in občutkom ogroženosti, če se politika nanje ne odzove pravilno, pogosto sledijo pohodi populistov in avtoritarcev. Javnost je sicer za zdaj nagradila politično retoriko vlade, za pravo oceno njenega delovanja pa bo ključna, če lahko uporabim to birokratsko floskulo, njena implementacija. Tisto, kar se bo zgodilo na terenu in kako si bomo to razlagali.

V Sloveniji se s presenetljivo hitrostjo presoja o tem, kaj je ustavno dopustno, pa četudi vsi vemo, kako zapletene poti vodijo do ustavnega sodišča. Kritike zakona so pričakovane in lahko bi nas skrbelo, če odzivov ne bi bilo. So nujen in bistven del kritične civilne družbe.

Vlada je torej upoštevala javnost, a vendar, ali niso zahteve javnosti tudi kaznovalne in maščevalne. Tega sentimenta politika ne bi smela nagrajevati. Sprejeti zakonski ukrepi se lahko razlagajo tudi tako, da so pripadniki romske skupnosti razumljeni kot kriminalna, prevarantska skupina ljudi. Oprostite, to je rasizem.

Brez dvoma bi ta oznaka veljala za Šutarjev zakon, če bi se imenoval zakon o Romih. Ne nazadnje se je že pred tragedijo v Novem mestu zgodilo več nasilnih dejanj zoper skupine ali posameznike s tragičnimi posledicami, pa skorajda ni bilo odzivov niti javnosti niti medijev. Skrbeti nas mora politično ozračje, ko nekateri specifični dogodki, v katere so vpleteni neprivilegirani, marginalizirani ljudje, ljudje z drugačnim etničnim izvorom ali verskim prepričanjem, pritegnejo pozornost politike in medijev, drugi pa so spregledani. Govorim seveda o dogodkih, ki so »ustvarjeni« za politično izkoriščanje in pri katerih odzivi nikoli niso namenjeni odpravljanju vzrokov in reševanju težav, pač pa zgolj manipuliranju javnosti.

Tragedija v Novem mestu je povzročila šok in strah med ljudmi, kar bi lahko bila priložnost za vpeljavo ukrepov, ki bi jih v normalnih časih (v katerih že dolgo ne živimo več) težko sprejeli. Zato je še toliko pomembneje, da ob uveljavitvi Šutarjevega zakona hkrati spremenimo pogled in od odločevalcev na vseh ravneh zahtevamo ukvarjanje z vzroki težav in sprejemanje ukrepov, ki bodo odpravljali težave ljudi. Nemajhno odgovornost za razumevanje odgovornosti in »krivde« imajo tudi mediji in civilna družba.

Je Šutarjev zakon izraz širšega evropskega trenda, v skladu s katerim levosredinske vlade prevzemajo retoriko desnih in celo skrajno desnih strank?

Nisem prepričan, da gre v tem primeru za trend, ki ga opisujete. Šutarjev zakon je vendarle nekoliko bolj situacijski, odziv na dogodek, na razmere, ki so kulminirale, vzroki pa so starejši in specifični.

Ko pa omenjate evropske trende, se ni mogoče izogniti razpravam v levem delu političnega spektra o tem, kako naprej, kako se odzvati na – zdi se, da – neustavljiv pohod populizma in avtoritarne »popadke« tudi v uveljavljenih demokracijah ali pa predvsem tam. Celo v delu evropske levice je vse bolj prisotno prepričanje, da levica potrebuje povsem nov pristop. Za novo desnico velja, da prepoznava težave, v katerih so se znašli prebivalci nekdaj uspešnih »welfare states«, težave, ki jih je desnica resnici na ljubo soustvarjala, vendar ponuja obupne rešitve, za levico pa velja, da nekaterih težav in vprašanj ne prepozna kot relevantnih. Da torej ne prepozna družbenih sprememb, ki so se zgodile v obdobju podivjanega neoliberalizma. In seveda ne ponuja nobenih rešitev. Ali pa se kvečjemu igra z »identitetnimi igricami višjega srednjega razreda«, kot pravi Žižek.

Evropska levica ima težave s širšo geopolitično sliko. Njena obsodba grozljivega genocida v Gazi je nedvoumna, z vojno v Ukrajini pa ima nekaj težav. Glede Ukrajine ni treba gojiti iluzij. Politika v Ukrajini je korumpirana in Ukrajina je daleč od prave neodvisnosti in urejene demokracije. Pa vendar, tudi če ste prepričani, da jo čaka usoda zahodne kolonije, je to predvsem vprašanje za Ukrajince. Če se imate za levičarja in v Putinu vidite rešitev, pomeni, da vam ni nič jasno. Putin je mentor avtoritarnih populistov, je na čelu boja proti tako imenovanim sprevrženim zahodnim vrednotam. In seveda ne pozabimo, da se z razgradnjo emancipatornih vrednot srednjega razreda začne vsaka fašizacija družbe.

V nekem drugem kontekstu razgradnja poteka tudi v Sloveniji. Oba veva, da zakonska represija sistemskih vzrokov za brezpravje v nekaterih romskih naseljih ne bo odpravila. Nobeden od naju nima čarobne palice, a nastaja vtis, da država ne deluje, da ne delujejo policija, pravosodje, centri za socialno delo, šolstvo … 

Da država ne deluje, se ne strinjam, na kaj takšnega si ne upam niti pomisliti. Čisto nekaj drugega pa je ugotovitev, da posamezno ravnanje in ukrepi niso učinkoviti. Sociologi vemo, da se družbe spreminjajo, znamo poiskati vzroke, ponuditi rešitve. Slovenska družba se je v zadnjih 30 letih strukturno zelo spremenila. Če malce karikiram, smo ohranili elementarno triado »svoboda, bratstvo, enakost«, nikakor pa nismo vzpostavili odpornosti pred neoliberalno razgradnjo skupnosti, procesi individualizacije, procesi banalizacije politike in slabšanja politične kulture. Slovenija ni v tem nič posebnega, trend je vseevropski, težave pa so v posledicah. Politike nemalokrat delujejo oportunistično, kot da se ni nič spremenilo. Politik ima mandat, spremembe pa so permanentne. Zato nastane vtis, da nič ne deluje, ta vtis pa je še močnejši ob izjemnih dogodkih z velikim čustvenim nabojem.

Dajva, reciva takole – država je kar naenkrat začela delovati. Policisti so vstopili v romska naselja, davčni inšpektorji so zarubili nekaj avtomobilov. 

Vsak izmed nas zna navesti primer, ko bi lahko država delovala bolje, ko bi lahko bila doslednejša, ko bi lahko preprečevala zlorabe socialnih transferjev. Vse to je res. Ampak zdi se, da je država delovala z zamudo tudi zato, ker se je družba v smislu politične kulture in razumevanja odgovornosti vsakega posameznika spremenila. Tudi zato je marsikdo raje pogledal stran.

Mislite, da bi se moral minister za delo Luka Mesec, vladni koordinator za romska vprašanja, odzvati drugače in odstopiti? 

Ne. V Novem mestu se je zgodilo kriminalno dejanje, odstopila sta notranji minister in ministrica za pravosodje, odšel je šef policijske uprave. Če bi bili odstopi rešitev, bi lahko sledili župani in predstavniki lokalnih skupnosti pa minister za okolje in prostor in naprej po verigi.

Levica se bo spoprijemala z očitki, da je njena ost otopela in da je postala različica blede socialdemokracije. Podobno, kot je pred volitvami poslušala očitke, da ne želi »dozoreti« in prevzeti odgovornosti z vstopom v vlado.

Levica napoveduje podvojitev poslanskih mandatov in novo štiriletno obdobje sodelovanja v vladi. To je precej smelo, saj je s političnim pragmatizmom izgubila del volivcev. 

Levica se bo spoprijemala z očitki, da je njena ost otopela in da je postala različica blede socialdemokracije. Podobno, kot se je pred volitvami spoprijemala z očitki, da ne želi »dozoreti« in prevzeti odgovornosti z vstopom v vlado. Sam mislim, da je Levica postala v dobrem smislu pragmatična, vendar ni povsem uspešna v pojasnjevanju svojih dosežkov. Vpliv, ki ga omenjate, je povezan predvsem s težo resorjev in nakopičenih težav. Če omenim pokojninsko reformo, stanovanjsko vprašanje, dolgotrajno oskrbo in premike v sferi kulture in medijev, je jasno, kolikšen del bremena je prevzela Levica. Ima zelo specifično volilno podporo, največ je je v levem intelektualnem delu, ki je »po novem« hkrati največji kritik njenega ravnanja. Paradoksalno pa bo največje koristi od njenega delovanja imel del volilnega telesa, od katerega ne more pričakovati velike volilne podpore.

A priznati ji morate, da ji je uspelo odbiti napad z leve, napad Delavske koalicije, ki je zbirala podpise za referendum o pokojninski zakonodaji. Gre za Pirovo zmago in kako se bo to izkazalo na volitvah? 

Vseeno bi bilo pričakovati bolj artikulirano refleksijo levega intelektualnega pola, ki naj bi razumel, kaj pomeni, če se s parolami zruši tisto, kar je bilo ustvarjeno z neko strateško odločitvijo. To bi na dolgi rok pomenilo uničevanje levega dela politike, vsaj tistega, ki je sposoben ponujati rešitve, drugačne od kratkoročnih oportunističnih ciljev drugih političnih strani. Za pravo oceno dela Levice je treba tudi razumeti, kakšen položaj ima v koaliciji.

Neuspela pobuda za referendum je pokazala nekaj, na kar smo pozabili, pokazala je, da ima sindikalna organiziranost v Sloveniji še vedno moč, večina sindikatov je nasprotovala referendumu, kritiki reforme pa niso zbrali veliko več kot deset tisoč podpisov. To je malo. 

Iz tega sledi, da bi moralo ministrstvo za delo neuspešno referendumsko pobudo razumeti kot zmago. A bojim se, da ozek del leve intelektualne kritike tega dogajanja ne razume tako in da hkrati sprejetje te pokojninske reforme ne bo nagrajeno v tistem delu volilnega telesa, ki bo zaradi nje največ pridobil. Ta tradicionalno voli druge, bolj desne stranke.

Kje se v razpravi o političnem položaju Levice skrivajo socialni demokrati? Minister Matjaž Han je eden izmed najbolj priljubljenih politikov, a se njegova priljubljenost ne zrcali v priljubljenosti stranke. 

Minister Han vsekakor izkazuje kompetence za resor, ki ga vodi, in je brez dvoma zaslužen za rezultate gospodarskega ministrstva. Hkrati premore ravno pravšnjo mero »ljudskosti«, da je med ljudmi priljubljen. Vprašanja razlike med njegovo priljubljenostjo in priljubljenostjo stranke mu ni uspelo rešiti. Najbrž tudi zato, ker je stranka med preteklim delovanjem znotraj sebe oblikovala skupine, ki so jo pripeljale v neljube situacije; spomnimo se Litijske ceste ali razpisov za premogovne regije. Hkrati je stranka v času blairizacije izgubila socialdemokratsko agendo in si je ne zna spet zgraditi. V resnici se je zalomilo že na samem začetku tega vladnega mandata, že pri oblikovanju koalicije; stranka SD ni prevzela resorjev, ki bi morali biti po definiciji njeni.

Je Golobovi vladi spogledovanje z levimi politikami res škodilo? Spomnite se časa, ko so se vladi uprli zdravniki in delodajalci. 

Pogled je vendarle nekoliko bolj zapleten, ravno zdravniška stavka in spor z delodajalci sta prinesla obrat glede pričakovanj o trajanju in uspehu te koalicije. Ta spor je bil stresni test, test odpornosti. Ni skrivnost, da so politični vedeževalci pred slabima dvema letoma pričakovali scenarij, ki se je v preteklosti že zgodil. Šel je takole: začnimo z zdravniško stavko, priključimo ji delodajalska združenja, ves ta pritisk pa bo prinesel razkroj v koaliciji ali pa v Gibanju Svoboda, pri čemer se bo izčistil prostor za nove igralce. To se ni zgodilo, premier je z vztrajanjem in branjenjem koalicije dosegel ravno nasprotno, kot so pričakovali, po svoje se je koalicija utrdila in povezala.

Slovenska družba se je v zadnjih 30 letih zelo spremenila. Ohranila je elementarno triado »svoboda, bratstvo enakost«, ni pa vzpostavila odpornosti proti neoliberalni razgradnji skupnosti, procesom individualizacije, procesom banalizacije politike in pešanju politične kulture.

Naj obrnem vprašanje. Kako razumete pozicijo, na katero se postavlja Gospodarska zbornica Slovenije? Zakaj toliko strašenja in težkih besed? Že danes lahko predvidevava, kaj se bo zgodilo, ko se bo zvišala minimalna plača. 

Ko se govori o GZS, se pogosto pozablja na spremembo modela organiziranosti gospodarske zbornice. Pred leti je bil v Sloveniji uveljavljen kontinentalni model z obveznim članstvom v zbornici, ki je zagotavljal reprezentativnost gospodarstva, po preobrazbi v anglosaški model z neobveznim članstvom pa se je GZS spremenila v navadno interesno lobistično združbo, ki se sicer še vedno predstavlja kot predstavnik gospodarstva, čeprav to ni. Nič ni narobe s tem, sprememba se je zgodila zakonito, narobe je, da ljudje in del politike ne razumejo omenjene razlike. Gospodarska zbornica je interesno lobistično združenje, ki upošteva interese svojega članstva, nikakor pa ni predstavnik vsega gospodarstva.

Spraševal sem vas o apokaliptičnih napovedih. Jim koristi odkrit politični konflikt, zaostrovanje v Ekonomsko-socialnem svetu, grožnje z blokado zakonsko že potrjene obvezne božičnice?

To je stvar presoje ljudi, ki to počnejo, stvar njihove artikuliranosti in njihovega občutka za realnost. Res pa je, da se počutijo zelo samozavestni. A tudi pri tem konfliktu se je pokazalo podobno kot pri zdravniški stavki. Vlada je ravnala odločno, popolnoma drugače kot v preteklosti, ko je v zadnjih delih vladnih mandatov ta drža praviloma izzvenevala. Drugačen odziv je posledica razmerja v koaliciji, saj bi lahko preveliko popuščanje GZS ogrozilo trdnost vlade. Ne veva še, kako bodo v GZS na koncu ravnali glede zimskega dodatka, a njihovo vztrajanje pri kritikah tega ukrepa je spet nova usluga vladi. Raziskave javnega mnenja kažejo, da ljudje ta dodatek pričakujejo, da ga razumejo kot pravico, ki je v razvitejših državah nekaj povsem vsakdanjega.

Morda pa je cilj tega združenja zamenjava oblasti. Obe novi stranki, ki se ponujata kot rešitev, torej Logarjevi demokrati in Prebiličevi prerodovci, vsaj glede davčne politike govorita jezik delodajalcev. Ne samo to, govorita tudi o preseganju razlik, o povezovanju, o dihanju z dvema pljučnima kriloma hkrati. 

Zveni znano, kajne? Spomnimo se mostograditeljev z Marjanom Podobnikom na čelu, pa liberalcev z »ne levo ne desno, samo naprej« in plejade strank, ki jih danes ni več, a so nastopale s podobnimi parolami. Da ne bo pomote, s sredino in povezovanjem ni nič narobe, težava je, da sredina ni nekaj statičnega, pač pa je končni učinek povezovanja legitimiranje enega pola. Tudi s tem ni nič narobe, če to poveš vnaprej, seveda pa to prinaša nekaj tveganja (izgube glasov) in precej natančnejši program, kot ga ponujajo povezovalci. Predstavljajte si tipičnega povezovalca, ki napove ustanovitev stranke, njegov nastop deluje nekako tako: intimno nasprotujem splavu, vendar to oportunistično zamolčim, nasprotujem tudi pravicam skupnosti LGBT, vendar tega preračunljivo ne obešam na veliki zvon, sem prepričan neoliberalec, za potrebe povezovanja pa me skrbijo pravice zaposlenih in tako naprej. Gre torej za brutalen politični pragmatizem, zamaskiran v sredinsko politiko, za katero se zdi, da ima neko vsebino, da ima zmožnost preseganja razklanosti, v resnici pa gre za pretvarjanje. Zato trdim, da v slovenskem političnem prostoru sredina ni sredina, ampak je konstrukt, končni učinek pa je legitimiranje enega ali drugega pola. Takšne stranke niso samostojne, gre za zakrite igralce, proksije, satelite močnejših levih ali desnih strank.

Morda imate prav, a ti stranki bosta vstopili v vlado. Levosredinske vlade najverjetneje ne bo brez stranke Prerod, desnosredinske pa ne brez Demokratov. 

Najprej morava ugotoviti, da niti Logar niti Prebilič nista nov obraz, scenarij zadnjih volitev se ne bo ponovil. Več ugank nastaja v zvezi s strankami, ki nastopajo zunaj sistema. Kakšen je doseg stranke Resnica? Kaj bo z Erjavčevo stranko in podobnimi? Kdo stoji za njimi?

Zakaj uporabljate izraz zunajsistemske stranke?

Edini program teh strank je populistično nasprotovanje čemurkoli. Njihov uspeh je povezan z razgradnjo politične kulture, kjer sta skozi glavna vrata vstopila populizem in svojevrstna politična prostaškost, ki je pri delu volilnega telesa prepoznana kot iskrenost, avtentičnost. Opozoril bi na zgodovinski fenomen, s katerim smo si pred časom raziskovalci javnega mnenja razbijali glavo. To je bil fenomen zdaj pozabljenega Jörga Haiderja, ki ga javnomnenjske raziskave dolgo niso zaznavale, potem pa smo malo hudomušno uporabljali dikcijo, da so ga izvolili »skriti glasovi«; pri čemer je šlo za besedno igro: Haider – to hide. Avstrijski svobodnjak Jörg Haider je v politični prostor vstopil v trenutku, ko je prostaška neposredna brutalnost postala politično legitimna. Podobno je s strankami, ki sva jih omenila, vse imajo zelo preprosto parolo: to, kar se dogaja, je prevara, čas je za spremembo; pri čemer nobena ne pove, kakšno in kako do nje.

Tipičen primer te politike je Nigel Farage, eden od največjih zagovornikov brexita, ki se zdaj pojavlja kot rešitev za težave, ki jih je povzročil. Tudi na Češkem je v vlado vključena stranka Motoristi zase, ki priljubljenost gradi na nasprotovanju Evropski uniji. Takšne stranke niso nobena slovenska posebnost. 

Žal ni več posebnost predvsem to, da imajo realno možnost za vstop v parlament. A vendar, obstaja nekaj prostora za optimizem. Vidimo lahko, kaj se je zgodilo na Nizozemskem, kjer je na predčasnih volitvah Geert Wilders nepričakovano izgubil skoraj tretjino poslancev. Hkrati je Viktor Orbán dobil tekmeca, ki ga lahko premaga, konec koncev pa so se tudi v New Yorku zgodile neverjetne volitve, na katerih je zmagal demokratični socialist Zohran Mamdani. Njegov uspeh je artikulirana alternativa desničarskemu populizmu. Zanimivo je, da gre pri teh izbruhih všečnega populizma pogosto za stranke družbenih omrežij, ki v javnem medijskem prostoru tako rekoč ne obstajajo. Zato je težko napovedati, kaj se bo zgodilo na marčevskih volitvah, težko je vedeti, ali so podporniki teh strank, denimo stranke Resnica, tako antisistemski, da tudi volitev ne bodo priznali kot legitimnega načina politične participacije. Tega ne vemo, vemo pa, da relativni zmagovalec volitev marca ne bo imel tako zanesljive prevlade, kot jo ima sedanja koalicija. Naslednjo vlado bo sestavila ali najmočnejša stranka levega pola, torej Gibanje Svoboda, ali pa najmočnejša stranka desnice, torej Janševa SDS. Lahko se zgodi še viseči parlament, ko bo težko najti človeka, ki bi dobil mandat za vodenje vlade.

Bi bilo smiselno govoriti o odrešilni veliki koaliciji, torej tisti, ki bi, kot radi pravijo, segla čez okope slovenske razdeljenosti? 

Govor o veliki koaliciji nas ne bo odrešil. Tudi ideje o večinskem volilnem sistemu ne. Levica je levica samo, če zagovarja in uveljavlja leve politike. Enako je z desnico. Narobe bi bilo, če v političnem prostoru ne bi bilo soočenj, narobe bi bilo, če bi se katera stran otopila in se povezala s politikami, ki bi jih oportuno poimenovala sredinske. Tisto, kar ponuja sredina, vsebinsko ne obstaja. Enkrat smo v Sloveniji že imeli veliko koalicijo, pa se je njena pot končala z razpadom.

V slovenskem političnem prostoru sredina ni sredina, ampak je konstrukt, končni učinek je legitimiranje enega ali drugega pola. Takšne stranke niso samostojne, gre za zakrite igralce, proksije, satelite močnejših levih ali desnih strank.

Ljudje imajo težave pri vprašanju, kakšno politiko naj podprejo in zakaj. Naj omenim le en primer: veliko ljudi priznava, da so podnebne spremembe resnična grožnja, hkrati pa prav tako veliko ljudi nasprotuje podnebnim politikam, ki bi to grožnjo zmanjšale. Gre za paradoks? 

Naj omenim klimatologinjo dr. Lučko Kajfež Bogataj, ki je dejala, da je zadaj nekaj drugega. Načelna podpora podnebnim politikam je stvar prepričanja in stališč, ko pa se te podnebne politike začno uveljavljati, so ogroženi interesi vsakega izmed nas. Zato omahujemo, težko presežemo mejo načelnega strinjanja in aktivnega sprejemanja in spreminjanja. Za velike spremembe so vedno potrebni čas, preboj, zavedanje, evolucija.

Ta evolucija gre rakovo pot. Evropski parlament je prejšnji teden omilil sprejete zelene direktive, pri čemer se je največja evropska politična skupina EPP povezala s skrajno desnimi evropskimi silami. 

Veste, kdaj se bosta omahovanje in pretvarjanje spremenila? Takrat, ko bo zeleni prehod, kot mu pravijo, sprejelo tudi gospodarstvo, ko ga bo razumelo kot uspešen poslovni model. Dokler pa bomo od gospodarstva in s tem tudi od velikega dela politike poslušali, da s sedanjim delovanjem ni nič narobe, bo uresničevanje zelenega prehoda mrtva črka na papirju.

Kot kažejo raziskave, naj bi stranka SDS, ki je zelo kritična do zelenih politik, njen predsednik pa ni prepričan, ali je za podnebne spremembe res odgovoren človek, marca prepričala največ volivcev. Bo Janša v četrto drugačen, bolj demokratičen, spravljivejši?

V resnici ne gre niti za stranko SDS niti za njenega voditelja. Dejstvo je, da so politike, ki so bile nekoč desne, danes bistveno bolj skrajne in radikalne. Na globalni ravni se je politika spremenila, padajo požarni zidovi, sanitetni kordoni, hkrati pa tudi Evropo vedno bolj preplavlja politični diskurz, ki širi zavržne ideje in misli, vendar so te sprejete kot nekaj običajnega. Ljudje takšnemu političnemu diskurzu prikimavajo in ploskajo, zdi se jim iskren, pošten, četudi je žaljiv in lažen.

Nekaj prostora za optimizem je. Vidimo, kaj se je zgodilo na Nizozemskem, kjer je Geert Wilders izgubil skoraj tretjino poslancev, Viktor Orbán je dobil tekmeca, v New Yorku pa so se zgodile neverjetne volitve, na katerih je zmagal demokratični socialist Zohran Mamdani.

Bo po marčevskih volitvah res slabše, kot je danes? Ali bolje, je danes v Sloveniji res tako slabo, kot nas prepričujejo družbena omrežja in kričeči medijski naslovi? 

Obstajajo različne mednarodne raziskave in lestvice, ena od njih je na primer Legatum prosperity index, ki meri stopnjo družbene blaginje oziroma indeks razvoja posameznih držav. Slovenija se na tej lestvici redno uvršča med države, v katerih je kakovost življenja najvišja. Te uvrstitve bodo še nekaj let, ne glede na izid prihajajočih volitev, ostale enake. Bolj pa me skrbi dogajanje v svetovni politiki. Skrbi razgradnja politične kulture, pomanjkanje kredibilnih avtoritet, odnos do podnebnih sprememb, geopolitične razmere ipd. Na vse to imamo državljani le omejen vpliv.

Veliko volivcev se je sprijaznilo z izbiro politike manjšega zla. Na volitvah številni izbiramo med slabim in slabšim, volimo taktično, z zatisnjenim nosom. To nas na koncu lahko pripelje v prepad, kam, kamor nismo želeli priti. 

Seveda je dobra politika tista, ki deluje na dolgi rok. A včasih je treba preživeti tudi na kratki rok in morda ustvariti razmere, v katerih lahko korak za korakom spreminjaš družbo. Kaj torej storiti danes, jutri, marca in še mesece potem …