Marina Abramović in Ulay / Dvanajst ikoničnih let

V ljubljanski galeriji Cukrarna so tik pred odprtjem najbolj pričakovane razstave letošnjega leta, ki zagotovo ne bo pritegnila le ljubiteljev umetnosti, temveč bo nagovorila širše občinstvo – tudi mednarodno. Ena od dveh umetnikov, ki se bosta na razstavi predstavila, je namreč Marina Abramović. Umetnica, ki je bila leta 1946 rojena v Beogradu staršem vojnim herojem, vzgojila pa jo je izjemno verna babica, v svetovnem kontekstu že dolgo velja za eno najvidnejših in najvplivnejših. Še več, najmanj od slovitega performansa Umetnica je prisotna (2010) je ena od redkih globalno prepoznavnih superzvezd sodobne umetnosti.

Med najbolj ganljivimi, pa tudi odmevnimi sekvencami zgoraj omenjenega performansa, v katerem je umetnica v slovitem newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA) kar 736 ur in 30 minut nepremično zrla v nasproti sedeče obiskovalce, je bil trenutek, ko je nasproti nje nepričakovano sedel Ulay – drugi veliki umetnik, ki se bo predstavil na razstavi v Cukrarni. Ulay je bil otrok vojne, rodil se je leta 1943 v protiletalskem zaklonišču v nemškem Solingenu. Ko je spoznal drzno jugoslovansko umetnico, znano po preizkušanju meja lastnega telesa, je bil tudi sam že uveljavljen umetnik. In prav tako drzen. V eni od akcij, ki so bile deležne veliko pozornosti, je iz Nove narodne galerije v Berlinu ukradel sliko Ubogi pesnik Carla Spitzwega in jo nesel v stanovanje priseljenske turške družine.

Marina in Ulay sta se srečala leta 1975 v Amsterdamu na njenem performansu Lips of Thomas, ko si je na trebuh z britvico vrezala peterokrako zvezdo, nato pa se je bičala in ležala na ledenih kockah. Bil je edini, ki se je ponudil, da oskrbi njene rane. Od takrat sta bila nerazdružljiva, kot umetnika, a tudi kot par. Živela sta v kombiju in bila kar dvanajst let – vse do 1988 – vodilni in pionirski performerski tandem, ki je preizkušal meje umetnosti, obenem pa tudi psihične in fizične meje svojega obstoja. Potem sta se razšla z danes slovitim performansom, ko sta se po 90 dneh samotne hoje po Kitajskem zidu poslednjič srečala na sredini poti.

»Kar me najbolj fascinira, je njuna neizprosna predanost. V to, kar sta počela, nista vložila niti trohice dvoma. V nobenem pismu ni zaznati zadržka, niti sence kolebanja. Niti enega!«

Od ljubezni do sovraštva je le korak. A le korak je tudi od sovraštva do odpuščanja. Je bil torej delček odpuščanja tisto, kar smo videli, ko je Marina Abramović v svojem zgoraj opisanem performansu Umetnica je prisotna odprla oči in presenečena ugotovila, da nasproti nje sedi Ulay, s katerim dolga leta nista govorila? On se je nasmehnil. Tudi ona se je. Še prej pa so se ji ulile solze. Njuni s čustvi nabiti pogledi so njuno celotno zgodovino strnili v nekaj trenutkov. Marina Abramović je nato prekršila svoje pravilo pri tem peformansu in Ulayu ponudila roke. Leta pozneje sta si dokončno odpustila in se smejala, ko sta se istih dogodkov spominjala različno.

Marina Abramović je v Sloveniji že razstavljala, v začetku 90. let je na povabilo Zdenke Badovinac pripravila razstavo v Mali galeriji, ki jo je tedaj upravljala Moderna galerija. Ta v svoji sloviti zbirki Arteast 2000+ tudi hrani njeno delo Ritem 0 (1974). Lani smo eno od njenih del videli na razstavi fotografa Igorja Andjelića v piranski cerkvi Marije Zdravja. Prav tako je v Sloveniji večkrat razstavljal Ulay, ki je zadnjih 11 let svojega življenja skupaj s partnerko, slovensko oblikovalko Leno Pislak, v Ljubljani tudi živel. Po hudi bolezni, dokumentirani v filmu Projekt: rak Damjana Kozoleta (isti režiser bo ovekovečil tudi zgodbo o obeh umetnikih in njuni prihajajoči razstavi v Cukrarni), je umrl leta 2020.

O njunih skupnih letih je bilo ogromno že povedanega. Začuda pa to obdobje na razstavah nikoli ni bilo celovito predstavljeno. Nihče še ni zares kopal po njunih arhivih. Vse do zdaj, ko sta se tega velikega izziva z dovoljenjem in neizmerno podporo Marine Abramović in Lene Pislak, skrbnice Ulayeve zapuščine, lotili umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič in profesorica na dunajski akademiji likovnih umetnosti Felicitas Thun-Hohenstein. Arhive sta prebrskali tako temeljito in se razstave lotili tako celostno, da lahko tudi njima priznamo, da sta opravili veliko, pionirsko delo.

Alenka Gregorič, ena od obeh kustosinj, nam je tik pred odprtjem odstrla pogled v vznemirljivo zakulisje nastajanja razstave Art Vital. Obiskovalci si jo bomo lahko ogledali od naslednje nedelje, 30. novembra. Datuma nikakor niso izbrali naključno, saj sta bila oba umetnika rojena prav na ta dan – 30. novembra. Naslednjo nedeljo bo torej Marina Abramović praznovala 79. rojstni dan, Ulay pa bi, če bi bil še med nami, praznoval 82 let.

Kako je Cukrarni iz »male« Ljubljane uspelo »dobiti« tako pomembno razstavo?

Vse se je nekako poklopilo. Naj začnem kar pri »mali« Ljubljani – drži, da Ljubljana s svojimi muzeji in galerijami ni toliko vpeta v mednarodne vode, da bi veljala za strašno pomembno središče umetnosti, ki ga je nujno treba obiskati. Razlogov za to je več. Številne evropske prestolnice jo po številu prebivalcev močno prekašajo. Marsikje imajo tudi precej bolje razvit komercialni sektor, ki umetnikom, ki ne morejo računati na vsaj delno pomoč države in mest, omogoča preživetje. In če so odvisni izključno od trga, kar še zlasti velja za umetnike iz ZDA, so pri izbiri lokacij razstav na neki način tudi pragmatični. Potem so tu naši proračuni, ki se težko kosajo s proračuni velikih zahodnih institucij. Ob vsem skupaj postane razumljivo, da največje umetnike težko pritegnemo v Slovenijo. A zanje kljub vsemu nismo nepopisan list. Tudi za Marino Abramović nikakor nismo bili.

Ker mnoge naše ustvarjalce pozna? 

Ne le, da jih pozna, jih tudi zelo spoštuje. Do Ljubljane smo radi malo vzvišeni, predvsem Ljubljančani, a ob tem pozabljamo, da ima mesto, tudi zgodovinsko gledano, zanimivo kulturno sceno in da so njeni akterji in akterke tudi ambasadorji in ambasadorke mesta, države, slovenske umetnosti. V mednarodnih umetnostnih krogih je denimo zelo cenjena skupina OHO. Tudi Marina je bila vesela, da je lahko – prav tu, v Ljubljani – osebno spoznala njene člane. Močno ceni še glasbeno skupino Laibach, pa slikarsko skupino Irwin, pravzaprav celoten Neue Slowenische Kunst. Ne smemo pozabiti na Moderno galerijo in njeno nekdanjo dolgoletno direktorico Zdenko Badovinac, ki jo Marina vedno omeni, saj sta prijateljici. Močno spoštovanje goji do filozofa Slavoja Žižka. S sokustosinjo Felicitas Thun-Hohenstein sva Marino Abramović trikrat obiskali na njenem posestvu na severu ameriške zvezne države New York, kjer sva imeli privilegij prebrskati njene arhive. Kaj sva opazili na njeni mizi? Žižkove vice. (Smeh)

»Vsakič, ko bi se rada pritožila nad preobilico dela, si rečem: ’Ne, nimaš te pravice – ta ženska pri devetinsedemdesetih dela kot stroj.’«

Kako sta pravzaprav prišli tja? 

Zamisel za razstavo Art Vital v Cukrarni je zrasla dvotirno, torej na dveh koncih hkrati. Ko smo jeseni leta 2022 postavili veliko razstavo Michelangela Pistoletta, utemeljitelja gibanja arte povera, sva s Felicitas – profesorico z Dunaja in članico mednarodnega sveta Cukrarne – sedeli na osrednji ljubljanski tržnici, pili kavo in razmišljali, kako naprej. Navdušena je bila nad razstavo, ki je pomembna tudi v umetnostnozgodovinskem smislu, sama pa sem že delala načrte za primerljivo pomembne in poglobljene razstave tudi v prihodnje. Navrgla sem vprašanje: »Kaj misliš, kaj bi še lahko …?« In ona je odvrnila: »Delala si z Ulayem, pa naredi razstavo njegovih del.« Z veseljem, sem pomislila. »A kako rešiti tistih 12 let, ko sta ustvarjala skupaj z Marino?« Felicitas je izstrelila: »Pa povabi še njo!« Samo spogledali sva se ...

O tem sem začela resneje premišljevati. Ja, res sem že pripravila Ulayevo razstavo. Skupaj s kustosom Tevžem Logarjem sva jo leta 2016 postavila v Mestni galeriji Ljubljana, ki sem jo takrat vodila. In tudi tistih 12 let, ko sta z Marino ustvarjala skupaj, je že dobilo svoje mesto v umetnostnozgodovinskem kanonu ... Ampak – ali so bila kdaj predstavljena celovito? Bolj ko sem se poglabljala v to obdobje, bolj sem ugotavljala, da je bilo vedno obravnavano le po delčkih.

Še nekdo je sočasno razmišljal o veliki skupni razstavi obeh umetnikov. Kdo? 

Naslednjo jesen smo imeli v Cukrarni Festival Indigo in med pavzo sva se usedli z Leno Pislak, Ulayevo vdovo in skrbnico njegove zapuščine. Povedala mi je, da sta se z Igorjem (fotografom Igorjem Andjelićem, op. p.) nedavno srečala z Marino in da so se začeli pogovarjati o možnostih sodelovanja. Skoraj je že začela razlagati, a sem jo ustavila in prosila, ali lahko dokončam njen stavek, ker vem, kaj bo rekla. »Ste morda govorili o tem, da bi naredili razstavo njunih skupnih projektov?« sem vprašala. »Ja!« odgovori Lena. »Marina pravi, da je čas, in pogovarjali sva se o Ljubljani.« Samo pokimala sem. Zavedam se, da to verjetno zveni malce patetično. A tako se je zgodilo. Mesec dni kasneje, ko sta se z njo ponovno srečala in sta ji predala tudi zagotovilo, da je naša ustanova ideji naklonjena, sem prejela Igorjevo fotografijo, na kateri se Marina in Lena rokujeta.

Razstava je bila s tem potrjena? 

Direktor Muzejev in galerij mesta Ljubljane Blaž Peršin me je seveda prosil, naj sodelovanje formaliziramo. Marina je ravno takrat v Barceloni predstavljala projekt Sedem smrti Marie Callas, zato smo se dobili tam. Šli smo v njeno hotelsko sobo in njeno prvo vprašanje je bilo: »No, in kaj bo na razstavi?« Vsi smo debelo pogledali, češ torej razstava res bo. »Ja, seveda,« je odvrnila, »ali nismo tukaj zato, da začnemo delati?« Nato je vse steklo, celo izjemno gladko.

»Marina je iskreno ponosna, da bo ta razstava z umetnostnozgodovinskega vidika najcelovitejša predstavitev njunega skupnega dela doslej – ne zgolj pregledna, temveč analitično in kontekstualno zares temeljita.«

Kako pa je potekalo sodelovanje z eno najbolj prepoznavnih in tudi najbolj zasedenih umetnic na svetu?

Moram priznati, da me je sprva rahlo stiskalo, da bo pred nami stala prava »diva«. A vsi ti strahovi so se razblinili že ob našem prvem srečanju, tam pred trgovino, oddaljeno slabe pol ure od njenega posestva. S Felicitas sva se ustavili po zaloge hrane, prav tako Marina, Lena in Igor. Od tistega prvega trenutka je bilo vse lahkotno in toplo – od njene človeške miline do osupljive delovne etike in skoraj neomajne profesionalnosti. Verjetno ste opazili, kje vse je bila v zadnjih dveh mesecih – v Albertini Modern na Dunaju, v Manchestru, na Japonskem, zdaj odpira razstavo v Galeriji Krinzinger, spet na Dunaju, nato pride k nam … Marina je bitje nenehnega gibanja. Tudi naše delo v njenem arhivu je potekalo od zajtrka do večerje. Ona pa je bila že pred zajtrkom na telefonu z Evropo, zvečer še z Azijo. Zato si vsakič, ko bi se rada pritožila nad preobilico dela, rečem: »Ne, nimaš te pravice – ta ženska pri devetinsedemdesetih dela kot stroj.« Res je, včasih reče, da je »utrujena«, a hkrati v šali pripomni, da bo po stari komunistični navadi vse skupaj zdržala in izpeljala. (Smeh) Izjemno spoštljiva je bila do vseh naših predlogov, idej, dilem, pomislekov, vprašanj. Ceni neposrednost in želi, da se vsi zapleti rešijo sproti.

Kaj sta s sokustosinjo v arhivih obeh umetnikov pravzaprav iskali? 

Vse! (Smeh) Pregledali sva celoten Ulayev arhiv, ki ga v Ljubljani hrani Fundacija Ulay, ter se nato poglobljeno lotili še obsežnega arhiva Marine Abramović, razporejenega v dveh halah. V eni od njiju so na primer shranjeni objekti in kostumi različnih projektov, pa dnevniki, nepregledna množica fasciklov, škatel, video- in avdiozapisov, fotografij, dokumentov ter pisem, tako uradnih kot povsem osebnih. Marini sprva ni bilo povsem jasno, kakšen je najin raziskovalni fokus. Ko pa je dojela, da želiva uvideti in artikulirati celoto njunega skupnega opusa in da bova, kar pred nama pravzaprav ni storil še nihče, sistematično preiskali ves arhiv, je tudi sama povsem stopila v proces. Postala nama je dragocena sogovornica: njen spomin je izjemno natančen, skoraj arhivsko zanesljiv. Tudi Ulay je imel takšen spomin.

Marina je obenem iskreno ponosna, da bo ta razstava z umetnostnozgodovinskega vidika najcelovitejša predstavitev njunega skupnega dela doslej – ne zgolj pregledna, temveč analitično in kontekstualno zares temeljita.

Kje pa bo to vidno? V čem se bo ta razstava tako zelo razlikovala od drugih? 

Nisva želeli pokazati le pričakovanega. Nisva želeli pokazati le umetniških del iz 12 skupnih performerskih let, čeprav bo seveda tudi to prikazano z videi, fotografijami, performansi, objekti ali celo relikti. Na razstavi bo denimo puščica, s katero je Ulay Marini v projektu Rest Energy (1980) meril v srce. Ali pa kombi, v katerem sta živela in z njim potovala od ene lokacije performansa do druge – pripeljali smo ga iz Muzeja sodobne umetnosti v Lyonu. A najin namen je segal dlje. Hoteli sva ujeti arheologijo intimnega, s pismi in dokumenti sva želeli rekonstruirati nekakšen potopis dveh življenj, ki sta se prepletali v umetnosti in onkraj nje. Razstava razkriva ne samo njun osebni dialog, temveč tudi poslovne premise delovanja: korespondenco – zasebno in institucionalno –, v kateri se izrisuje struktura njunega sodelovanja s kulturnimi ustanovami. V pismih galerijam in muzejem je mogoče začutiti njuno nezadovoljstvo zaradi sistematičnega podcenjevanja umetniškega dela, zaradi česar sta neomajno vztrajala pri dostojnem vrednotenju umetnikov.

No, to bi lahko zapisal tudi marsikateri današnji umetnik. 

Kajne? In že v njunih skupnih časih so kulturne ustanove dopise začenjale z opravičilom, ker odgovarjajo pozno. Prav tako ni bilo redko najti zapisa, da imajo težave s proračunom in višjega zneska umetnikoma ne morejo obljubiti.

Katera odkritja so bila za vas najdragocenejša? 

Hm, bilo jih je ogromno. Oba umetnika sta bila namreč kot hrčka, saj sta vse shranila. (Smeh) Moje najljubše odkritje so kljub vsemu skice performansov, ki danes veljajo za kanonične. Recimo skice performansa Imponderabilia iz Bologne. Ali pa skice projekta Expansion in Space v Kasslu, v katerem sta s silo svojih teles premikala stebra, ki sta imela njuno podvojeno težo – Ulay je namreč vse izračunal, tudi to, kakšni morajo biti materiali. In ko vidiš vse te zapiske, vse risbe ... in ob poslušanju avdio zapisov izveš, kaj sta se takrat pogovarjala ... To je po svoje čustveno. In lepo. A danes je to tudi zgodovina.

Zakaj se teh arhivov pred vama ni lotil nihče drug, vsaj ne tako celostno? 

Deloma gotovo zato, ker je bilo vmes obdobje, ko umetnika nista govorila. Verjetno ste slišali, da sta bila celo v sodnem sporu. Ulay je namreč leta 2015 vložil tožbo zoper Marino zaradi prisvajanja njunega skupnega dela. Ko je sodišče leta 2016 odločilo, da mu mora izplačati odškodnino, je bila zelo besna. Da bi to odmislila, je odšla v neki center za duhovni umik v Indiji. Ne da bi vedel za to, je tja šel tudi Ulay s partnerko Leno Pislak in prispel celo en dan prej. Na začetku ni bilo lahko, a nekako so našli način za sobivanje. Marina se je tam dejansko pomirila ... Zgodbo o tem smo vključili v knjigo Love. Hate. Forgivness. (Ljubezen. Sovraštvo. Odpuščanje.), ki smo jo poleg kataloga izdali ob razstavi. Ta knjiga je nekakšna predzgodba k razstavi, vsebuje njuno osebno zgodbo.

Če vas prav razumem, se dela v arhivih njunih skupnih projektov doslej nihče ni zares lotil zato, ker je bil njun odnos tako zapleten. 

Gotovo je bil tudi to eden od razlogov. Naslednji pa je zagotovo dejstvo, da je Ulayeva zapuščina v Ljubljani, nam na dosegu roke, in Lena nam je odprla vsa vrata Fundacije Ulay. Prav ona je bila sprva tudi ključna vez z Marino. In še en razlog je: brskanje po arhivih je strašansko časovno potratno in za večino ljudi izrazito neprivlačno. Gledanje v neki star, poškraban papir ... Tudi za nas je bil izziv, kako arhivsko gradivo na razstavi predstaviti čim bolj zanimivo, dinamično. Tako bo v vitrinah na ogled le izbor, mezanin galerije pa smo namenili tistim, ki jih arhiv bolj zanima, saj bo na tablicah mogoče brskati po vseh pismih in dokumentih, ki nam jih je v arhivih med raziskovanjem uspelo digitalizirati. Pripravili smo torej klasično razstavo, ki pa bo imela tudi zelo močan arhivski del. In to je »bonbonček« te razstave.

Vse to, kar opisujete, zveni, kot da bi bila vaša razstava lahko zanimiva tudi za druge muzeje in galerije. Je bil to, da bi lahko gostovala tudi drugod, vaš namen? 

To je tiha želja že od samega začetka. Tudi Marina si želi, da bi razstava šla po svetu. Direktorjem velikih, znanih kulturnih ustanov je že poslala končni PDF kataloga in knjige, ki smo ju ob razstavi ustvarili. Katalog je zelo obsežen – ima namreč 440 strani (v samo enem jeziku), v njem je 16 esejev, več kot 700 reprodukcij, del arhivskega materiala, njuna pisma, dnevniki.

Ali so se direktorji že odzvali? 

So, ja. Seveda si želijo razstavo tudi osebno ogledati in jih pričakujemo na odprtju. Kako se bo izteklo, za zdaj še ne morem napovedati. Je pa naša želja, da bi, če bi razstava res potovala drugam, nekaj nadzora nad njo obdržali, vendar hkrati hišnim kustosom omogočili, da jo prilagodijo lastnim razstavnim prostorom in preferencam. Arhiv je namreč vedno subjektiven. Vsak v njem najde kaj drugega. Tako bi arhiv dobival nove in nove interpretacije, razsežnosti, zgodbe ...

Kaj občutite zdaj, ko je projekt pri koncu in razstava tik pred odprtjem? 

Resnično sem hvaležna za privilegij, da sem lahko tako neposredno in poglobljeno spoznala oba umetnika. Zdaj, ko je razstava pripravljena, čutim predvsem zadoščenje. Projekt je terjal izjemno veliko mojega časa in energije ter tudi veliko predanega dela kolegic in kolegov iz Cukrarne in naše krovne ustanove Muzeji in galerije mesta Ljubljane, katerih strokovnost, natančnost in neomajna podpora so bile ključne za uresničitev razstave v tej obliki. Brez njihovega angažmaja si je projekt v resnici nemogoče predstavljati. Gre pa obenem za tisto vrsto raziskovalno-razstavnega procesa, ki bi se mu zlahka posvečala še zelo dolgo. (Smeh) A nekje je treba potegniti črto. Zanimivo pa je, da pri tako poglobljenem delu z arhivi neizogibno naletiš tudi na razpoke v ustaljenih narativih in razbiješ kakšen mit, ki se je v umetnostnozgodovinskem polju že skoraj samoumevno prijel.

Kateri mit, na primer? 

Recimo mitska zgodba o tem, da sta Ulay in Marina sama hodila po Kitajskem zidu, ne drži povsem. Kje pa! Ob njiju so bili voznik, vodnik in vojak … In pot ni bila niti približno tako romantična, kot bi si kdo želel verjeti. Ulay si je sicer sprva zamišljal, da bo med posameznimi etapami preprosto taboril; poskusil je enkrat, a izkušnja je bila vse prej kot idilična in nikakor ne varna. Zato so ju vsak dan vozili do prenočišč, včasih več sto kilometrov stran, kjer so ju pogosto pričakovali še večerni sprejemi.

Kar me ob tem najbolj fascinira, je njuna neizprosna predanost. V to, kar sta počela, nista vložila niti trohice dvoma. V nobenem pismu ni zaznati zadržka, niti sence kolebanja. Niti enega! Hkrati pa je jasno, da mora biti tisti, ki je pripravljen tvegati tako radikalno kot Marina in Ulay, opremljen z brezpogojno odločnostjo – tisto notranjo nujo, ki ne le dovoljuje tveganje, temveč ga tudi dosledno izpelje do konca.

Razstava:
Ulay in Marina Abramović: Art Vital
Kje: Galerija Cukrarna, Ljubljana
Kdaj: od 30. novembra 2025 do 3. maja 2026