V središču / Kontraobveščevalna služba

Ko je 22. septembra ministrstvo za pravosodje odprlo javno razpravo o noveli zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (Sova), se je sprejem zakona, sploh v taki obliki, zdel malo verjeten. Vse skupaj je bilo videti kot še eden v vrsti poskusov Sove za povečanje lastnih pooblastil in širjenje delokroga – ne nazadnje so predlog zakona tudi napisali v Sovi. Nelogična se je zdela tudi izbira trenutka, predvolilnega obdobja, ko je politika v marsičem bolj zadržana. A morda so v Sovi vedeli več, kot smo preostali, saj so izbrali zares dober trenutek vsesplošne varnostne panike. Ali pa so imeli preprosto srečo. Slaba dva tedna po nesrečni smrti priljubljenega Novomeščana Aleša Šutarja je namreč vlada potrdila in v državni zbor poslala novelo zakona brez slehernega pomisleka. A pomislekov – kljub temu da zakonodajna podlaga za delovanje Sove po skoraj dvajsetih letih verjetno res potrebuje posodobitev – glede predlaganih sprememb ni malo.

Gotovo je največja novost širitev Sovinih pooblastil iz obveščevalne tudi na protiobveščevalno dejavnost. Po domače povedano, če so doslej lahko spremljali in nadzirali predvsem tujce in organizacije, ki so tako ali drugače prišli v stik s Slovenijo, bodo po novem lahko tudi slovenske državljane, če so njihove aktivnosti v tem pogledu zanimive z vidika »varnostnih, političnih ali gospodarskih interesov Republike Slovenije«. Dr. Miroslav Žaberl s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru pojasnjuje, da v Sloveniji doslej »nismo imeli notranje obveščevalne službe in je delo, kolikor je bilo povezano s kaznivim dejanjem, opravljala kriminalistična policija. To, da bo prej ko slej treba urediti kontraobveščevalno dejavnost, se ve že od osamosvojitve dalje. A glede na slabe izkušnje s službo državne varnosti v času prejšnjega sistema za to v politiki ni bilo poguma. Omenjena služba je namreč iskala notranje sovražnike, dogajale so se zlorabe in zato nikoli ni prišlo do uvedbe notranje obveščevalne službe.«

Da bi Sova to delo lahko čim bolje opravljala, so si v zakon zapisali tudi pravno podlago za dva nova prikrita preiskovalna ukrepa oziroma dve novi tehnični sredstvi. In sicer IMSI-lovilce oziroma »tehnično sredstvo za nadzor signala mobilne telefonije« in vohunsko programsko opremo (spyware) oziroma »neposredni dostop do podatkov telekomunikacijskega sredstva za namen beleženja komunikacijskega prometa na samem sredstvu«.

V primeru IMSI-lovilcev gre za tehnologijo, ki omogoča lovljenje mobilnih številk, sledenje, prisluškovanje in še marsikaj. V Sloveniji je to opremo že v devetdesetih letih kupila policija in jo tudi uporabljala, ne da bi za to imela podlago v zakonu. Temu vzoru je potem sledila tudi Sova in konec devetdesetih nezakonito kupila – in, ne slepimo se, tudi uporabljala – svoj IMSI-lovilec. Policija je sicer zakonsko podlago za to početje dobila leta 2019, a jo je ustavno sodišče kmalu zadržalo in leta 2023 razveljavilo, ker ni omogočala zadostnih varovalk pred posegi v osebne podatke tako imenovanih tretjih oseb. IMSI-lovilec je namreč orodje, s katerim se spremljajo vse mobilne telefonske številke na določenem območju, torej številka osumljenca in tudi številke vseh drugih oseb, ki se iz tega ali onega razloga znajdejo na območju, na katerem se giba preiskovanec.

Sova zagotavlja, da se bo samoomejevala pri uporabi vohunske programske opreme. A pri tem ji bomo morali verjeti na besedo, saj objektiven neodvisen nadzor sploh ni izvedljiv.

Do tokratne novele zakona o Sovi sicer nobena vlada ni ponovno uvedla (ustavno skladne) zakonske podlage za IMSI-lovilce. Te aparature naj bi končale v skladiščih, Sovina pa v njenem internem muzeju. V sedanji predlog zakona so v Sovi zapisali, da bodo IMSI-lovilce uporabljali le za odkrivanje in sledenje, ne pa za vse druge neskončne možnosti tajnih posegov v zasebnost, ki jih omogoča: »V okviru posebne oblike pridobivanja podatkov iz tega člena ni dovoljeno prisluškovanje in snemanje elektronskih komunikacij ter ugotavljanje lokacije komunikacijskih sredstev tretjih oseb.«

A kdo bi verjel, da se ne bo dodajalo tudi to? Nihče namreč tega ne bo vedel, sodobni IMSI-lovilci pač vse to omogočajo. Lahko res verjamemo obveščevalni oziroma sedaj tudi protiobveščevalni službi, da se bo tako samoomejevala? Izkušnje res niso dobre, saj je celo policija, kot rečeno, več let IMSI-lovilce uporabljala tajno in protizakonito.

Za prisluškovanje ter branje šifriranih aplikacij na pametnih telefonih se uvaja uporaba vohunske programske opreme, ki omogoča namestitev, spremljanje in uporabo na daljavo prav vseh funkcij, ki jih lahko uporablja lastnik telefona. Tudi v tem primeru so si v Sovi zapisali (samo)omejitev, da pri uporabi vohunske opreme »ni dovoljeno poseganje v vsebino komunikacije z namenom njenega spreminjanja, dopolnjevanja ali kakršnegakoli drugega predrugačenja«. A kdo bi jim zares verjel? V množici tovrstne vohunske opreme je najbolj znan izraelski Pegasus, ki so ga za tajni nadzor novinarjev in političnih nasprotnikov zlorabile številne vlade, med drugim tudi sosednja vlada Viktorja Orbána. Izkušnje s tem novim tehničnim sredstvom, ki si ga želijo v Sovi, so torej le še slabše kot z IMSI-lovilci.

Poleg tega za vse te tehnološke vdore v zasebnost Sova ne bo potrebovala odredbe sodišča. Vsaj ne v pravem pomenu besede. Zadostoval bo namreč podpis predsednika vrhovnega sodišča – torej enega samega sodnika, pogosto v zelo zrelih letih, ki zelo verjetno ne po izobrazbi in tudi zaradi častitljive starosti gotovo ne razume prav dobro, kaj podpisuje in za kakšne vse posege v zasebnost pravzaprav gre. Ta položaj trenutno zaseda skoraj že 70-letni Miodrag Đorđević, glede na zakonodajne predloge pa bodo v prihodnje to lahko še celo starejši sodniki.

Žaberl sicer podpira omenjene novosti: »Sam na to gledam predvsem iz operativnega vidika. Kljub temu da to prinaša večje posege v pravice in večjo represijo, menim, da če gredo storilci kaznivih dejanj ali pa sovražniki naše države v korak s tehniko, potem moramo tudi represivnim organom dati možnost, da to tehniko uporabljajo. Tudi policija recimo ne more nadzirati šifriranih komunikacij, kriminalci pa drugih sploh ne uporabljajo več. A seveda je možna uvedba teh tehnoloških novosti le ob strogih, omejenih, varovanih pogojih in varovalkah.«

Zakon o Sovi se po dvajsetih letih čakanja zdaj novelira po nujnem postopku.

Bolj kritičen je direktor Zavoda Državljan D Domen Savič, ki z zaskrbljenostjo spremlja spreminjanje zakonodaje obveščevalno-nadzornih služb, ki »po našem mnenju navkljub popravkom še vedno ne vsebuje dovolj zasebnostnih varovalk, hkrati pa manjka tudi poročanje o učinkovitosti novo sprejetih ukrepov«. Opozarja, da tako lovilci IMSI kot tudi vohunska programska oprema »omogočajo zlorabe, in bi bilo nujno vzpostaviti mehanizem spremljanja učinkovitosti takih ukrepov, na podlagi katerih bi ocenjevali, ali zasebnost žrtvujemo za dejansko varnost ali samo za lažen občutek varnosti«.

V uradu varuha človekovih pravic – ki je že od spomladi brez izvoljenega varuha, nadomešča ga njegov namestnik Ivan Šelih – pa opozarjajo, da je predlog zakona mogoče »problematizirati z vidika številnih ustavnih oziroma konvencijskih standardov, od (ne)sorazmernosti in (ne) primernosti ukrepov glede na (ne)legitimnost zasledovanega cilja, zastraševalnega učinka na udejanjanje pravic oziroma svoboščin, kot sta npr. pravica do zasebnosti in svoboda gibanja, pa vse do vprašanj o dejanski (ne)učinkovitosti pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva«. K temu dodajajo, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za nujni zakonodajni postopek in da tak način odločanja »že po svoji naravi zmanjšuje – če ne celo izničuje – robustno demokratično razpravo o tako resnih posegih, kakršni so predmet obravnavanega zakona. Podobna opozorila je varuh izrekel tudi nedavno v zvezi s t. i. Šutarjevim zakonom.«

Zakon o Sovi se sprejema po nujnem postopku. A v povezavi s Šutarjevim zakonom se je vlada lahko sklicevala vsaj na nesrečno smrt Novomeščana in tudi na podlagi tega zatrjevala izredno poslabšanje varnostnih razmer. Pri zakonu o Sovi pa argumentov v prid nujnega ni. Zakon o Sovi je bil zadnjič noveliran leta 2006, pred skoraj dvajsetimi leti. Trenutna novela uvaja fundamentalne spremembe obveščevalne dejavnosti in nepredstavljiva vohunska tehnična sredstva ter poleg tega ni vezana na skrb zbujajočo obveščevalno-varnostno situacijo, saj tega ne zatrjuje niti Sova. To nikakor ni v prid nujnemu postopku, pač pa, nasprotno, zahteva širšo družbeno in predvsem strokovno razpravo. V interesu vseh prebivalcev Slovenije je, da se zagotovijo primerne varovalke pred neizbežnimi zlorabami. V interesu Sove pa je, da ustavno sodišče zakona ne bi za več let zadržalo ali ga na koncu celo razveljavilo.