V središču / Zdravniki pred referendumom precej strašijo

Zdravniška zbornica je v tem mesecu na družbenih omrežjih objavila najmanj dvajset posnetkov izjav zdravnikov, ki nasprotujejo uveljavitvi zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o katerem bodo volivci odločali 23. novembra na referendumu. V referendumski kampanji se je izkazala za dejansko najbolj aktivno v nagovarjanju volivcev, naj zakon zavrnejo. A kljub vsemu zapisanemu na seznamu organizatorjev referendumske kampanje zbornice ni mogoče najti.

Organizatorji kampanje morajo sporočiti svoje podatke državni volilni komisiji vsaj 25 dni pred dnem glasovanja, za namen kampanje pa odpreti poseben transakcijski račun, ki je po poteku kampanje lahko deležen revizije računskega sodišča. Namen tega je v referendumski kampanji zagotoviti čim večjo transparentnost in enakopravnost zagovornikov in nasprotnikov nekega zakona. Pri Zdravniški zbornici, ki jo vodi Bojana Beović, so prepričani, da njihove aktivnosti »ne predstavljajo oglaševalskih vsebin oziroma propagande v smislu zakona o volilni in referendumski kampanji, za katero bi se morala zbornica prijaviti kot organizator referendumske kampanje«, je pojasnila Živa Salobir z oddelka za odnose z javnostmi pri zbornici. Po njihovem je zbornica v okviru svojega delovanja namreč dolžna obveščati svoje člane o novostih, ki bi lahko vplivale na njihovo delo. »Dodatno pojasnjujemo, da že kodeks zdravniške etike, ki ga sprejema zbornica, v 29. členu določa: ’Zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru.’ Navedeni akt torej kaže načelno zdravniško etiko, ki jo odražajo informativni posnetki zdravnikov, objavljeni s strani zbornice.«

Med njimi lahko na primer najdemo izjavo Vide Drame Orožim, upokojene specialistke nevrologije in psihiatrije, ki je zakon opisala z besedami, da je ta tak, »kot bi s svilenimi in čipkastimi rokavicami pomivali blato. Sliši se zelo lepo, ampak na koncu so rokavice popolnoma umazane, blato pa ostaja.« V podobnem posnetku je kirurg Erik Brecelj, sicer vodja vladnega strateškega sveta za zdravstvo, med drugim povedal, da bo ob morebitnem sprejetju zakona uveljavil ugovor vesti. Obenem pa opozoril, »kakšna psihična obremenitev bo to za medicinske sestre ob vsem delu, ki ga imajo, da jih bomo zdaj obremenjevali še z evtanazijo in pobijanjem ljudi«.

Zdravniška zbornica je prav tako prejšnji teden svojim članom razposlala anketo »Referendumski kompas«, ki naj bi anketirancem pomagala ugotoviti, ali naj zakon na referendumu podprejo ali ne. A je bila anketa sestavljena iz ponekod manipulativnih in sugestivnih vprašanj, predvsem pa je skorajda vsakogar prepoznala kot nekoga, ki bi moral zakon zavrniti. V sporočilu, ki ga je delila Zdravniška zbornica, je bil prav tako poziv članom, naj anketo delijo med »svoje sodelavce, bližnje, prijatelje, bolnike«. Tudi s tem, da natisnejo priložen letak, ki vodi na spletno stran z anketo, in tega prilepijo na vidno mesto v čakalnici na svojem delovnem mestu. Po očitkih na račun Zdravniške zbornice se je omenjena anketa sicer nekoliko spremenila; zdaj ob koncu reševanja ne ponudi več napotka, kako voliti, temveč anketiranca samo pozove, naj na referendumu glasuje »po tehtnem premisleku in svoji vesti«.

Pacienti v prostorih zdravstvenega zavoda so še posebej ranljivi. Zakonodaja javnim ustanovam zapoveduje nevtralen odnos do referendumske kampanje.

Avtorji ankete in sporočila, ki ga je članom razposlala Zdravniška zbornica, so bili sicer štirje zdravniki: psihiater Jožef Kociper, ki je solastnik zasebne psihiatrične ambulante v Radencih, predstojnik urgentnega centra UKC Maribor Gregor Prosen, upokojena družinska zdravnica Anda Perdan ter anesteziolog Janez Dolinar, zaposlen v Splošni bolnišnici Novo mesto, ki je hkrati predsednik Združenja slovenskih katoliških zdravnikov pri katoliški cerkvi. Vsi štirje pa so se prijavili kot organizatorji referendumske kampanje.

»Spodbujali smo izključno k sodelovanju v anketi, ki smo si jo predstavljali kot nekakšno refleksijo pred referendumom,« se je ob tem pred očitki, da bi z letaki in napotili na anketo, ki je bila takrat še izrazito enostranska, lahko pritiskali na paciente, branil Prosen, eden od pobudnikov poziva. Z vprašanjem, ali so na UKC Maribor, kjer je Prosen zaposlen, zasledili kakšen poseben angažma pri nagovarjanju pacientov, smo se obrnili na generalnega direktorja centra Vojka Flisa. »Tovrstnih aktivnosti za zdaj nismo zasledili,« je povedal. »A tudi če bi se morebiti nekateri zdravniki dodatno angažirali, to ne bi bilo presenečenje, saj so zdravniške organizacije od vsega začetka zakonu nasprotovale.«

Takšno agitiranje pri pacientih znotraj javnih zdravstvenih zavodov bi bilo namreč lahko protizakonito. Po pojasnilih zdravstvenega ministrstva in ministrstva za javno upravo nagovarjanje pacientov kot potencialnih volivcev namreč ne spada v prostore javne zdravstvene službe. Ko so pacienti v prostorih zdravstvenega zavoda, so zaradi bolezni, poškodbe ali drugega zdravstvenega razloga namreč še posebej ranljivi, ne gre pa zanemariti niti vpliva avtoritete uradnega oziroma javnega prostora, ki daje takšnim sporočilom večjo težo in dodatno krepi vpliv na paciente. Volilna zakonodaja na tem mestu izhaja iz splošnega pristopa, ki javnim ustanovam zapoveduje nevtralen odnos do referendumske kampanje.

Do bolj neposrednega poskusa nagovarjanja pacientov je prišlo v ZD Ivančna Gorica, kjer se je pojavil kar plakat s pozivom kolektiva družinskih zdravnikov pacientom, naj se udeležijo referenduma. »Delo zdravnika opravljamo, ker vam s svojim znanjem in izkušnjami želimo pomagati pri izboljšanju vašega zdravja,« so zapisali, sklicujoč se na Hipokratovo prisego. »V nedeljo bomo odšli na referendum in odločali o zakonu. Vse zdravniške organizacije mu nasprotujejo. V kolikor bi bil zakon potrjen, bomo vložili zahtevo za ugovor vesti. Tudi za ceno kazenskega pregona ne nameravamo sodelovati pri izvedbi tega zakona.« Za pojasnila smo večkrat poskušali stopiti v stik z direktorico doma in družinsko zdravnico Matejo Plut Švigelj, ki je vodenje zavoda prevzela pred kratkim, a pri tem nismo bili uspešni. O tem obvestilu so bili obveščeni tudi na inšpektoratu za notranje zadeve, ki primer trenutno obravnava.

Zdravniški kodeksi se po svetu razlikujejo in se sčasoma lahko tudi spreminjajo; njihove zapovedi niso nujno vklesane v kamen.

Po vzoru iz Ivančne Gorice je deloval tudi družinski zdravnik Rok Ravnikar iz ZD Kamnik, sicer podpredsednik Zdravniške zbornice, ki je na družbenih omrežjih objavil skorajda enako obvestilo, pod katero naj bi se podpisal kolektiv družinskih zdravnikov kamniškega zdravstvenega doma. Direktor zdravstvenega doma Sašo Rebolj, specialist družinske medicine, pravi, da v javnem zavodu niso sprejeli nobenega skupnega stališča do zakona, niti pripravili letakov, s katerimi bi nagovarjali paciente. Da pa je seznanjen z omenjeno izjavo, ki so jo pripravili nekateri zdravniki v zavodu in jo je na družbenih omrežjih objavil Ravnikar. »Izjavo razumem kot osebno stališče zdravnikov, ki ne povzema nujno stališč vodstva zdravstvenega doma. Ni objavljena na nobenih uradnih obvestilnih mestih v zdravstvenem domu, oglasnih deskah ali na spletnih straneh,« pravi. »Dopuščam pa možnost, da jo je posamezni zdravnik obesil na vrata svoje ambulante, a o tem nismo prejeli nobenega odziva in ne pritožbe.«

To je samo nekaj primerov, kako so se nekateri zdravniki v zadnjih dneh aktivno vključili v referendumsko kampanjo, pri tem pa ponekod posegli tudi v občutljiv in zaupen odnos, ki naj bi ga imeli s svojimi pacienti. S pogosto politično pristranskim nasprotovanjem zakonu je zdravniški vrh z Zdravniško zbornico na čelu paciente podredil lastnim interesom ter interesom političnih strank in katoliške cerkve, ki zakonu glasno nasprotujejo.

Pri tem se vsaka od teh sklicuje na navidezno avtoriteto. Katoliška cerkev, razumljivo, na cerkveni nauk o svetosti življenja, a s podobno vnemo zdravniški vrh kaže tudi na Hipokratovo prisego, ki je starejša celo od Biblije. Ta se je z leti spreminjala, a danes se večinoma sklicuje na različico, ki je obveljala v času protireformacije. Zdravniki se pri tem sklicujejo predvsem na zapoved, da zdravnik ne bo »nikoli nikomur – tudi ko bi ga prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel«. V isti sapi prisega sicer nadaljuje, da zdravnik prav tako ne bo »nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda«.

Sodobna različica zdravniške prisege pa je v resnici ženevska deklaracija, sprejeta leta 1948. Že prvotna različica nove zdravniške zaobljube je zdravnikom naložila, da morajo imeti zmeraj v mislih »skrb za zdravje in življenje pacienta«, vendar ni prepovedovala sodelovanja pri splavu ali samousmrtitvi. V najnovejši različici, ki je bila dopolnjena leta 2017, pa je zapisano, da mora zdravnik spoštovati »neodvisnost in dostojanstvo pacienta«.

Slovensko zdravništvo se, ko pride do vprašanj zdravniške etike, zanaša na nacionalni kodeks zdravniške etike, ki sta ga sprejela Zdravniška zbornica in Slovensko zdravniško društvo. Ta je bil nazadnje posodobljen leta 2016 – njegovo prenovo je vodil danes že upokojeni onkolog Matjaž Zwitter, ki velja za enega najglasnejših nasprotnikov evtanazije in pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – in še zmeraj vključuje zapoved, da »zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru«. V evropskih državah, kjer so že uvedene oblike pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (v Švici, Belgiji, Luksemburgu, Španiji, Avstriji in na Nizozemskem), pa zdravniški kodeksi in smernice temu strogo ne nasprotujejo, temveč urejajo pogoje in postopke, ki omogočajo izvedbo takšne pomoči. Zdravniški kodeksi po svetu se torej razlikujejo in se skozi čas lahko tudi spreminjajo; njihove zapovedi niso nujno vklesane v kamen.

Zdravniška etika v Sloveniji v veliki meri izhaja iz tradicije državne komisije za medicinsko etiko, ki se je v preteklosti večkrat izkazala za izjemno konservativno. Ob referendumskem vprašanju o umetni oploditvi samskih žensk leta 2001 je denimo pomagala oblikovati vprašljivo definicijo neplodnosti, na katero se je zanašalo zdravništvo, ki je nasprotovala zakonu. Neplodnost naj bi bilo po njenem mnenju mogoče ugotavljati samo pri paru in ne posamezniku, ženska, ki nima partnerja, pa zato ne more biti medicinsko upravičena do postopka umetne oploditve. Psihologinja Mirjana Ule, ki je bila takrat članica komisije, je pred referendumom v Sobotni prilogi Dela zapisala, da so zdravniki v komisiji radi posegali po argumentih, ki so izhajali iz njihovih osebnih predsodkov. Med argumenti, ki jih je bilo mogoče slišati, je bil na primer ta, da bi umetna oploditev samskih žensk lahko iz otroka naredila zgolj sredstvo za doseganje drugih ciljev, denimo zapolnitve duševnih in socialnih pomanjkljivosti nekaterih žensk.

Podobno je komisija deset let kasneje, tik pred referendumom o družinskem zakoniku, ki je poskušal izenačiti pravice istospolnih z raznospolnimi pari, v stališču zapisala, da bi posledice spremembe pojma družine lahko »segle na številna področja, da niso v celoti predvidljive in da ni verjetno, da bodo vse otrokom v prid«. Prav tako, ne glede na drugačne trditve velike večine psihologov, da »nimamo dokazov, da so vse raznovrstne skupnosti odraslih in otrok enako uspešne, enako varne in za otrokov razvoj enako ugodne«.

Med zdravniki, ki so bili takrat v komisiji, je bil tudi danes že pokojni kirurg Eldar Magomedovič Gadžijev. Ta je komisijo zaradi številnih razlik – tudi ločenega mnenja, ko je prišlo do vprašanja evtanazije in pomoči pri končanju življenja – zapustil. Kot je leta 2015 zaupal v intervjuju za Mladino, pa je bilo ključno prav to, da se je komisija vmešala v razpravo o družinskem zakoniku. »Spoznal sem, da je vpliv rimskokatoliške cerkve povsem prodrl tudi v naše kroge,« je povedal. »Dejansko sem potem na prošnjo predsednika (pokojni Jože Trontelj, op. a.) tudi sam podpisal tisto izjavo. Danes mi je žal. Premalo sem bil pokončen.«

Povsem mogoče je, da bi ustavno sodišče nekoč državi naložilo liberalizacijo pomoči pri končanju življenja. Za ta korak se volivci lahko odločijo že to nedeljo.

Politična opozicija na drugi strani pa se zanaša predvsem na ustavo – vodja opozicije Janez Janša je večkrat ponovil, da je zakon neustaven, saj naj bi bil v nasprotju s 17. členom ustave, ki zapoveduje nedotakljivost človekovega življenja. Vendar pa je ob tem vsakič pozabil dodati, da se ta člen v nadaljevanju navezuje na prepoved smrtne kazni. Praksa iz tujine (v Nemčiji, Italiji in Avstriji) pa je že pokazala, da se ustavna sodišča pri tem vprašanju pogosto oprejo na pravico do odločanja o lastni usodi, ki je povezana s pravico do človekovega dostojanstva, in ne na pravico do življenja. Povedano drugače, ustavna sodišča so doslej presojala predvsem o tem, ali nima zakonodajalec v resnici obveznosti, da takšno pravico vsaj v nekaterih primerih uredi, oziroma nudenja pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne kriminalizira.

Od referenduma, ki je samskim ženskam onemogočil dostop do umetne oploditve, pa do odločitve ustavnega sodišča, da je bil takšen zakon neustaven, je minilo 23 let. Gejevski in lezbični aktivisti so potrebovali več desetletij in dva padla referenduma, da jim je ustavno sodišče priznalo njihove pravice. Povsem mogoče je torej, da bi ustavno sodišče nekoč državi naložilo tudi liberalizacijo pomoči pri končanju življenja. Za ta korak se volivci, ki so tako presodili, lahko odločijo že to nedeljo. Lahko pa dovolijo, da bodo o tem spet odločali drugi.