V središču / Kaj pa oni?

Vse zadnje tedne, ko poslušamo o »romski problematiki«, slabo spim. Zavedam se, da sem ob tem, ko se večkrat vozim mimo romskega naselja v Novem mestu in z nelagodjem opazujem neurejeno napol barakarsko naselje, polno smeti in starih odsluženih avtomobilov, in ne naredim nič, sokriva, da se mnogi Romi, zaničevani, zapostavljeni, zasmehovani, prepuščeni sami sebi, v brezupnem položaju odzivajo z nasiljem.

Slovenci se tako radi ponašamo, da so pri nas razlike med prebivalci najmanjše v Evropi, da imamo najsodobnejšo ustavo, da smo si ženske izborile veliko svoboščin, da imajo naše manjšine zastopnike v parlamentu. Kaj pa Romi? Ko sem bila sama članica parlamenta, sem kolege, prave politike, vprašala, zakaj Romi nimajo svojega zastopnika v njem, saj jih je več kot pripadnikov obeh manjšin, zastopanih v parlamentu, skupaj. Pa so mi odgovorili, da še niso dovolj razviti. V svojo sramoto sem se s tem odgovorom zadovoljila.

Koliko pripadnikov večinskega naroda ve, da ženska v romski družini nima nobene pravice, če nima otrok, da si starši mladoletnic želijo, da bi si čim prej našle partnerja in s tem razbremenile neznosno majhen družinski proračun? Da si njihovi brezposelni partnerji prizadevajo, da dekleta čim prej zanosijo, da bodo dobili otroške doklade? Da romske matere malo kuhajo, ker nimajo elektrike, kuhanje v kotlih nad ognjem pa so opustile, saj postaja v lesenih naseljih dokaj nevarno? Tisto malo denarja, kolikor ga imajo, porabljajo za nezdrave in drage polizdelke. Ko denarja zmanjka, si ga izposojajo od domačih »bankirjev« za zelo visoke obresti in s tem postajajo njihovi sužnji, so mi pravile ženske, ki poznajo njihov položaj.

Ob vsaki novici o težavah, ki jih imajo prebivalci Slovenije z Romi, razmišljam, kako je mogoče, da se po vsaj sedmih desetletjih, odkar se je slovenska oblast začela ukvarjati s potrebami Romov, veliko dolenjskih in kočevskih Romov še ni izkopalo iz skrajne revščine. So jih politiki in strokovnjaki kdaj vprašali, kakšne težave imajo oni z nami? Če so jih, ali so jih skušali reševati?

Romi so avtohtoni prebivalci Slovenije. V te kraje so prišli 800 let za Slovani. Sedemsto let sobivajo z nami. Oboji, naši in njihovi predniki, so prišli z vzhoda. Tako kot Slovenci so bili tudi Romi prav neverjetno uspešni pri ohranitvi svojega jezika in kulture v primerjavi z drugimi majhnimi narodi v Evropi. Naši predniki so se tujim gospodarjem našega ozemlja podredili, jim stoletja dajali, kar so zahtevali, da so nam pustili govoriti po svoje. Romi so se z nomadskim načinom življenja 700 let spretno izmikali vsakršnim oblastnikom. Svobodo so plačevali z revščino in odporom večinskega prebivalstva.

Romi so avtohtoni prebivalci Slovenije. V te kraje so prišli 800 let za Slovani. Sedemsto let sobivajo z nami. Oboji, naši in njihovi predniki, so prišli z vzhoda.

V socializmu, ki je prisegal na enakost, smo začeli šolati romske otroke, romske družine so začele dobivati skromna sredstva za preživetje, uvedli smo pozitivno diskriminacijo pri zaposlovanju Romov, jim poskušali zagotoviti in urediti bivališča.

Zakaj prekmurski Romi danes živijo veliko bolje kot pred desetletji in zakaj veliko dolenjskih Romov ostaja najrevnejša skupina v slovenski družbi? Strinjam se z gospo predsednico države, da smo krivi vsi, da je kakovost življenja številnih Romov v Sloveniji še vedno zelo slaba, a bolj smo krivi mi, pripadniki večinskega naroda, ker imamo moč, sredstva, znanje in represivne organe v svojih rokah.

Gospod Joško Horvat je pred dnevi zelo dobro opisal razliko med prekmurskimi in dolenjskimi Romi. Revni Prekmurci, pravi, so Rome sprejeli kot svoje sosede, delili so si revščino. Lokalne skupnosti (župani!) so jim uredile možnosti bivanja, otroke so začeli učiti slovenščine v vrtcih, da prihod v šolo ni bil tako travmatičen kot pri dolenjskih Romih. Nič manj revni Dolenjci (pred ero tovarne Krka) tega nismo zmogli.

V »zlatem« kapitalizmu se je njihov položaj samo poslabšal. Politiki, državni in lokalni, so reševanje njihove stiske in tudi stiske njihovih sosedov iz večinskega naroda prepustili nemočnim (za delo z Romi premalo izobraženim) učiteljicam, socialnim delavkam in »norim« prostovoljkam nevladnih organizacij. Brezposelni Romi pa so kaj lahko postali plen vedno bolj razširjenega mednarodnega kriminala.

Župani, katerih najpomembnejša funkcija je vzdrževanje sožitja med krajani in pomoč najrevnejšim, se večinoma ukvarjajo z zemljišči, krožišči in poslovnimi priložnostmi. Nedvomno je njihovo delo v občinah, kjer živita skupaj manjšina in večina, težje, a položaj so si sami izbrali, ob nastopu pa so tudi dobro poznali svoje občane. Ali so jih res? Kolikokrat v času funkcije so obiskali romska naselja, kolikokrat so se v naseljih pogovarjali z Romi, kolikokrat so se pogovarjali z »norimi« prostovoljkami, ki so vsak dan z Romi in njihove stiske najbolje poznajo? Ali znajo prisluhniti njihovim predlogom, ki temeljijo na dolgoletnih izkušnjah? Jim dajo dovolj denarja za delo? Močno dvomim, saj slišimo, da jim denar, namenjen programom z Romi in za Rome, ostaja ali pa ga porabijo za večinsko prebivalstvo. Tudi na Dolenjskem vem za župana, ki zelo uspešno rešuje problematiko sobivanja Romov z večinskim prebivalstvom. So ga kolegi kdaj povprašali, kako mu to uspe?

Ustava Slovenije daje enake pravice vsem državljanom, po njej pa imamo vsi tudi dolžnost spoštovanja zakonov, ki jih sprejemajo naši zastopniki v parlamentu. V Sloveniji je vsakršno nasilje prepovedano, zakoni omogočajo sankcioniranje takšnega vedenja. Zakon o romski skupnosti obravnava vse stiske Romov in prinaša potrebne rešitve. Romi ne spoštujejo zakona o prepovedi nasilja, mi ne spoštujemo zakona, ki obravnava težave manjšine. Kje je vzrok in kje so posledice?

Pri vsaki stvari sta dva, pravi slovenski pregovor. Kaj in koliko smo naredili mi, večinski narod, da bi se odnos med nami in Romi spremenil? Se najrevnejši Romi sami zbirajo v getih ali pa jih v gete potiskamo mi, pripadniki večinskega naroda? Vsekakor je sramotno za državo, za večinski narod, ki se hoče videti med najrazvitejšimi, da ob nas živijo ljudje v za silo zbitih bivališčih brez vode, brez elektrike in brez kanalizacije. Romi sami ugotavljajo, da si življenja brez izobrazbe ne bodo mogli izboljšati. Zakaj potem njihovi otroci prezgodaj zapuščajo šolo?

V šolah, kjer se šolajo romski otroci, bi morali uvesti pouk romščine. Zlati zgled ravnateljice šole, ki je albanskim materam poslala poziv na sestanek v albanščini, bi morali uporabiti tudi pri Romih.

Romskih otrok ne smemo prevzgajati, saj je v svetu dovolj izjemno žalostnih tovrstnih zgodb. Pomagati jim moramo, da bodo ohranili svoj jezik, svojo kulturo, svoje človeško dostojanstvo. Ko sem te dni v Mladini prebrala razgovor z romsko aktivistko, junakinjo Natašo Brajdič, mi je postalo slabo. Koliko poniževanja, zapostavljanja, odvračanja je morala prestati romska deklica, željna izobrazbe, da je to dosegla! In to v moji domovini! Kaj delamo v šolah z romskimi otroki? Da ne več, da je zdaj drugače, boste rekli. Študentka, ki pomaga na neki osnovni šoli, je zgrožena pripovedovala, kako delajo učitelji in ravnatelj s temi otroki. Samo upamo lahko, da le še na tej šoli. Že samo to, da pridejo romski otroci v prvi razred, kjer se prvič srečajo s slovenščino, jim jemlje vsako možnost tekmovanja z otroki, pripadniki večinskega naroda. Strokovnjaki na področju izobraževanja bodo morali znova premisliti, ali bistveno slabši start romskih otrok v prvem razredu osnovne šole prispeva k integraciji ali pa jo zavira.

Na protestnem shodu v Novem mestu ali ob njem je nekdo omenil jezne romske mladeniče iz Šentjerneja, ki menda maltretirajo pripadnike večinskega naroda. Ali je bil povod za povečano nasilje na Dolenjskem dejstvo, da je oče otroka, pripadnik večinskega naroda, pretepel njegovega romskega sošolca, ki, kot so ugotovili v šoli, ni povzročil prepira med otroki? V sedanjem načinu vključevanja romskih otrok v slovenske šole mora biti marsikaj zelo narobe, da po sedmih desetletjih tovrstnega šolanja še vedno prezgodaj zapuščajo šolo, pa še nihče ni dokazal, da imajo v svojih vrstah manj bistrih in sposobnih otrok kot mi.

Nedavni dogodki so vsem, ki nam ni vseeno, da živijo med nami ljudje, ki imajo bistveno manjše možnosti za izboljšanje svojega življenja kot njihovi sosedje iz večinskega naroda, jasno pokazali, da bo treba odnos večinskega naroda do Romov bistveno spremeniti, na nacionalni, občinski, krajevni ravni in na ulicah, kjer Romi živijo skupaj s pripadniki večinskega naroda. Izobraževalne možnosti romskih otrok bo treba temeljito prevetriti, povečati in popestriti bo treba programe opolnomočenja romskih žensk, najti jim bomo morali zaposlitev. Pri zaposlovanju Romov bo treba spet uvesti pozitivno diskriminacijo. Zdaj, ko nam povsod primanjkuje delavcev, tu ne bi smelo biti težav. Pomagati jim bo treba pri dvigovanju samozavesti, saj je njihova samopodoba dokaj nizka. Romom moramo omogočiti, da v slovenski parlament izvolijo svojega predstavnika. V šolah, kjer se šolajo romski otroci, bi morali uvesti tudi pouk romščine. Zlati zgled ravnateljice šole, ki je albanskim materam poslala poziv na sestanek v albanščini, bi morali uporabiti tudi pri Romih. Vsem tistim, ki vpijejo, da morajo v slovenskih šolah govoriti le slovensko, pa naj povem, da moramo to narediti zato, da bomo tako mi lažje živeli z njimi.

Ne nazadnje imajo veliko vlogo pri spodbujanju sožitja med Romi in večinskim narodom mediji. Če hočemo zmanjšati konflikte med Romi in večino na Dolenjskem, morajo mediji vsak teden prikazovati primere dobrih praks sožitja. Romom morajo večkrat omogočiti, da v javnosti povedo svoje zgodbe, da povedo, da se tudi oni bojijo nasilja lastnih nasilnežev in teh iz večinskega naroda. Zgodbe, kot je ta Nataše Brajdič v Mladini, morajo priti v vse glavne medije, da bomo lahko mi spremenili odnos do manjšine. Zakaj? Za boljše življenje obojih.