V središču / Z glavo skozi zid

Desno od Lincolna je mogočna skalna izboklina, v kateri je z malo domišljije mogoče že zdaj videti obraz, celo obris očesa, ki prazno strmi proti jugovzhodu. Opazil jo je tudi obiskovalec Chad Brown, ki se je s kolegom pripeljal z motorjem. Dovolj prostora je za petega predsednika s tako prepoznavno glavo, kot jo ima Donald Trump, ki se mu za nameček zdi, da si to tako ali tako tudi zasluži.

»Eh,« je začel Brown, ki pravzaprav ne bi rad preveč razmišljal o Trumpu, čeprav se politično nagiba na desno. »Gora je premajhna za egomana v Beli hiši, premalo skalovja je za njegovo frizuro, pa tudi oranžna barva manjka.«

V gorovju Black Hills v Južni Dakoti, iz katerega se že 84 let dvigujejo v skalo izklesane glave štirih velikih ameriških predsednikov – Georgea Washingtona, Thomasa Jeffersona, Theodorja Roosevelta in Abrahama Lincolna – se vsak dan že od jutra gnete na stotine obiskovalcev z vseh koncev ZDA. V »svetišču demokracije« se sprehodijo mimo zastav ameriških zveznih držav in se povzpnejo na razgledno ploščad, da bi se posneli pred predsedniškim kvartetom. K 18 metrov visokim granitnim kipom na gori Rushmore vsako leto roma poldrugi milijon ljudi, čeprav odmaknjena Južna Dakota sicer ne velja za poseben turistični magnet. To je ogromna množica in podatek ni ušel niti Donaldu Trumpu, ki že od nekdaj uživa v pozornosti množic gledalcev. Po letu 2017 si je svojo glavo vedno znova predstavljal na kamniti steni Rushmore National Memoriala. »Za hec,« je svoje čase pojasnil svojim privržencem v Ohiu.

Šale je že zdavnaj konec.

Odkar je 47. predsednik ZDA januarja prevzel vodenje države, njegovi republikanski lakaji kar tekmujejo s klečeplaznimi gestami čaščenja. Washingtonsko letališče naj bi preimenovali v Trump Airport, podzemno železnico v prestolnici pa v Trump Train, predlaga več poslancev. Drugi bi Benjamina Franklina, enega ustanovnih očetov ZDA, izbrisali s stodolarskega bankovca in nanj prilepili Trumpa.

Nič hudega, če zakon prepoveduje, da bi živeče ljudi upodabljali na bankovcih in kovancih. Od kdaj pa se Trumpova ekipa meni za pravo in zakone? Njegovo finančno ministrstvo je na začetku oktobra tudi že predstavilo dolarski kovanec: Trump je na obeh straneh kovanca. V obtok naj bi prišel prihodnje leto, to je leto, ko bo Trump slavil 80 let, njegova domovina pa, mimogrede, 250.

In tako smo spet pri Južni Dakoti.

Odkar je 47. predsednik ZDA januarja prevzel vodenje države, njegovi republikanski lakaji kar tekmujejo s klečeplaznimi gestami čaščenja.

Glede na razmere bi redko poseljena prerijska država lahko postala osrednji kraj za pivsko slavje ob 250-letnici domovine. Ob tej priložnosti bo Trump svojemu narodu za štirideset milijonov dolarjev dal postaviti narodni vrt ameriških herojev, mogočen park z 250 kipi junakov ameriške zgodovine v naravni velikosti – to je junakov po Trumpovem izboru.

Po naključju ima Južna Dakota republikanskega guvernerja, ki je predlagal lokacijo le poldrugi kilometer od gore Rushmore. Menda Trump ne bi imel nič proti, če bi ob tej priložnosti oznanili, da se bo eden največjih ameriških junakov – on sam – v doglednem času pridružil ustanovnim očetom. To bi bila tolažilna nagrada, ker spet ni bilo nič z Nobelovo nagrado za mir.

Osnutek zakona, na podlagi katerega bi bilo vse to izvedljivo, je od januarja v kongresu, predlagala pa ga je republikanka Anna Paulina Luna s Floride, ena najzvestejših Trumpovih navijačic, ki predsednika kuje v zvezde zaradi njegovega drznega vodenja in revolucionarnega vpliva na Ameriko. Pravzaprav se niti ne moti.

Zadeva še ni odločena, za kar pa niso krivi kritični glasovi, ki so v zadnjem času precej glasno poudarjali, da je zdaj pa res čas za utišanje Trumpovega cesarskega megalomanstva, temveč predvsem sama gora, ki je bolj zahrbtna, kot bi ji pripisali na prvi pogled. To so na svoji koži že občutili tisti, ki so pred slabimi sto leti vanjo začeli klesati prvo od štirih glav. Pobudo je dal takratni državni zgodovinar Južne Dakote Doaen Robinson, da bi spodbudil turizem na odmaknjenem območju. Po prvotnem načrtu bi osrednji poudarek imele tako imenovane igle, to so do 150 metrov visoki granitni stebri, ki kot stoični kamniti stražarji kukajo iz gozdov Black Hillsa.

Marsikaterega od njih bi bilo mogoče preoblikovati v obličja mitskih oseb ameriškega zahoda, je menil Robinson, recimo postavljaškega kavboja Williama Codyja, bolj znanega z vzdevkom Buffalo Bill, in legendarnih vodij odprav Meriwethra Lewisa in Williama Clarka, pa tudi domorodnih poglavarjev Tašunkeja Vitka z vzdevkom Nori konj in poglavarja Rdečega oblaka, čigar ljudstvi sta živela na tem območju, kar pomni človeški rod, a so ju v 19. stoletju svetlopolti priseljenci in iskalci zlata brutalno pregnali z rodne grude.

Vodstvo Južne Dakote je nazadnje našlo kiparja Gutzona Borgluma, vendar je imel ta čisto drugačne zamisli.

Borglum, sin danskega priseljenca, je bil takrat med drugim znan zaradi svojega spomenika na gori Stone Mountain v Georgii, še danes največjega nizkega reliefa, s katerim se je ta južna država poklonila zagovornikom sužnjev med poveljniki konfederacijske vojske. Kipar je želel svoja stališča nazorno vklesati v kamen. Borglum je vse življenje verjel v večvrednost belcev in je tesno sodeloval s kukluksklanom. V enem svojih pisem je o prvotnih prebivalcih zapisal: »V devetih primerih od desetih si Indijancu ne bi upal prekrižati poti.« Zavrgel je prvotne načrte naročnika, ki so se mu zdeli premalo veličastni in po nepotrebnem inkluzivni, in se raje osredotočil na 1745 metrov visoko goro Rushmore, sveto goro za plemena Lakota, Dakota in Nakota; imenovali so jo Tunkašila Šakpe oziroma Gora šestih dedov.

Borglum je ukazal, da morajo prostor prepustiti štirim praočetom edinega pravega naroda, torej Washingtonu, Jeffersonu, Rooseveltu in Lincolnu – moškim, za katere je Borglum trdil, da so ustanovili, razširili, razvili in ohranili ZDA. Z njimi bi gora postala »svetišče demokracije«.

Dela so se začela 4. oktobra 1927 in naslednjih 14 let so v glavnem minirali okoli 450.000 ton skalovja. Kupi razstreljenih skal še danes ležijo ob nogah štirih predsednikov. Šele nato je Borglum s svojimi 400 pomočniki začel klesati obraze v preostalo pečino. Ta je imela svoje muhe. Kiparji so vsake toliko razen na granit naleteli še na skrilavec, pegmatit, roževec, same krhke kamnine, ki jih je skoraj nemogoče oblikovati. Spopadli so se tudi z razpokami, zaradi katerih so morali večkrat spremeniti načrte.

Jefferson, ki naj bi ga izklesali skrajno levo, je zato končal med Washingtonom in Rooseveltom. Poleg tega so mu morali dvigniti glavo ali pa bi mu na nosu zijala ogromna razpoka. Še dandanašnji avtor deklaracije o neodvisnosti deluje, kot bi nebesa rotil za pomoč. Če pogledamo natančneje, vsi štirje obrazi spominjajo na člane bratovščine, ki so bojevali nešteto dvobojev in v njih dobili nešteto ran. Dokumentiranih je 144 razpok, kar dokazuje, kako krhko je v resnici ameriško svetišče demokracije.

Vodja kiparjev Borglum je leta 1936 zapisal, da jim gora postavlja hude omejitve pri klesanju: »Dvomim, da bomo izbrano kompozicijo lahko tako spremenili, da bi vključili še peto glavo.« Ta ocena bolj ali manj še vedno velja. Uprava narodnega spomenika je na Spieglova vprašanja nekoliko suhoparno odgovorila: »V vseh teh letih so predlagali dodatne osebe, vendar ni primernega prostora za nadaljnja kamnoseška dela.«

Washingtonsko letališče naj bi preimenovali v Trump Airport, podzemno železnico v prestolnici pa v Trump Train, predlaga več poslancev.

Dan Wenk, nekdanji direktor narodnega spomenika, ima še drug argument proti dodajanju: predsedniški kvartet je zaključeno delo. »Borglumovi gori Rushmore ne moremo dodati obraza, kot ne moremo Da Vincijevi Zadnji večerji dodati še kakšnega gosta.« Jasno pa mu je, je malodušno dodal, da takšne zamisli v današnjih časih niso več nesprejemljive.

To se je razvedelo tudi med obiskovalci. Med njimi so seveda tudi Trumpovi volivci, a jih je presenetljivo malo, ki bi njegov obraz radi videli ovekovečen v skali. »Mogoče čez sto let,« je menil eden od njih. Nekdo drug pa je vprašal: »Kaj, če bi za spremembo upodobili žensko?« Trump bi moral najprej doseči nekaj trajnega, so bili kritični nekateri, in se nehati obnašati tako vpadljivo. Če že brezpogojno vztraja pri spomeniku, naj mu ga postavijo v Washingtonu, ne pa na tem skorajda svetem kraju. »Trump je razdelil državo. Če bi se pridružil četverici, marsikdo ne bo želel priti,« so še povedali.

Pa se Donalda Trumpa strokovni, estetski in drugi pomisleki sploh dotaknejo? Ameriški predsednik vse izraziteje deluje kot nekdo, ki je prepričan, da lahko premika gore, ima čisto svoj okus za umetnost, kar je nazadnje dokazal tudi s svojim poskusom cenzuriranja muzejev v Washingtonu, ki se mu ne zdijo dovolj navijaško domoljubni. Kar pa se tiče ljubezni njegovih rojakov, se mu z redkimi obžalovanja vrednimi izjemami že od nekdaj zdi brezmejna.

Proti koncu prvega mandata je Trump skromno pripomnil, da je morda dosegel več kot drugi predsedniki. To, da so ga lani zgodovinarji v okviru projekta Predsedniška veličina uvrstili na 45. mesto izmed 45 predsednikov, je označil za lažno novico. V nekakšnem intervjuju, ki ga je vodila njegova snaha Lara, je notranjega ministra obvestil, da je na hribih Južne Dakote zagotovo dovolj prostora tudi zanj.

Težko si torej predstavljamo, da bi ga kdo lahko ustavil, če si bo za okroglo obletnico svoje države zaželel svoje podobe poleg velike četverice. Jasno pa je tudi, da bo vsaj ena skupina storila vse, da mu prepreči namero: pravi lastniki gore Rushmore.

Nick Tilsen, pripadnik plemena Lakota, živi pol ure vožnje proč od gore. »Kar je za nekatere svetišče demokracije, je za nas svetišče dvoličnosti.« Tilsen je ustanovitelj indijanske zadruge NDN, organizacije, ki se trudi za mreženje skupnosti prvotnih prebivalcev. Poleg tega je med najvidnejšimi predstavniki gibanja Landback, ki si že nekaj let vse uspešneje prizadeva, da bi prvotnim prebivalcem vrnili zemljo, ki so jim jo z zvijačami, lažnimi obljubami, stradanjem ali preprosto nasiljem izpulili evropski kolonizatorji.

Ni zaplate, ki bi mu bila pomembnejša od Paha Sape, dežele njegovih prednikov, ki jo povprečni Američan pozna kot Black Hills. Predel je bil v 19. stoletju, ko se je začelo veliko poseljevanje Zahoda, več let prizorišče ogorčenega boja med ameriško vojsko in plemeni Lakota, Dakota in Nakota – belci so jih zaničevalno imenovali Suji. Ker jih niso mogli obvladati z vojsko, so z njimi in drugimi domorodnimi ljudstvi leta 1868 sklenili pogodbo v Fort Laramieju. Ta je predvidela oblikovanje velikega rezervata za Suje, tudi območje Black Hills, in sicer za neomejen čas. A ko so čez šest let vsiljivci v hribovju odkrili zlato, je spet vkorakala vojska.

Leta 1876 so se prvotna ljudstva in njihovi zavezniki pod vodstvom Norega konja in Sedečega bika vnovič uprli in v slavni bitki pri Malem velikem rogu prepodili vsiljivce z vzhoda. To je bila njihova zadnja velika zmaga. Leto dni pozneje so v kongresu sprejeli zakon, s katerim so zasegli celotno območje. Odtlej je bil cilj ameriške vlade, da si povsem podredi uporniške prvotne prebivalce. Z množičnim pobijanjem bizonov so jim odvzeli najpomembnejši vir hrane, zatirali so njihove jezike in kulturo, otroke so silili v internate, kjer naj bi iz njih vzgojili »dobre Američane« oziroma kot se je izrazil neki častnik: »Ubij Indijanca in reši človeka.«

A prizadeti so se spet uprli, tokrat s pravnimi sredstvi. Desetletja so se zaman borili za vrnitev zemlje, dokler vrhovno sodišče leta 1980 ni presenetljivo razsodilo, da si je ameriška vlada Black Hills stoletje prej prilastila protipravno. Kot odškodnino je predlagalo izplačilo že takrat smešne vsote 105 milijonov dolarjev, kar so prvotni prebivalci odklonili. »Brez Black Hills nismo nič,« je komentiral zgodovinar iz njihovih vrst. »Niso na prodaj, enako kot tudi mi nismo na prodaj.«

Pri tem je ostalo, čeprav je znesek, ki leži na računu ameriške uprave za indijanske zadeve, zdaj zaradi obresti nemara narastel na dve milijardi dolarjev. Zato gora Rushmore za Indijance ni nič drugega kot boleč opomin na fantazije o večvrednosti, ki jih gojijo svetlopolti ljudje, je pojasnil Nick Tilsen. Z dinamitom so razstrelili sveto goro, ki je zdaj iznakažena s štirimi obrazi, v katerih večina prvotnih prebivalcev ne vidi državnikov, temveč rasiste, lastnike sužnjev in poveljnike, ki so ukazali genocid. To ni pretiravanje. Nihče od štirih predsednikov ni slovel po obzirnem ravnanju z ameriškimi domorodci. George Washington je med vojno za neodvisnost svojemu generalu Johnu Sullivanu leta 1779 ukazal, naj »Irokeze«, kot so zaničljivo imenovali to skupino Indijancev, uničijo in opustošijo njihovo zemljo. Oni so Washingtona imenovali »Uničevalec mesta«.

Osnutek zakona, na podlagi katerega naj bi Trumpov kip dodali na goro Rushmore, je od januarja v kongresu, predlagala pa ga je republikanka Anna Paulina Luna s Floride.

Thomas Jefferson je v svoji izjavi o neodvisnosti resda napisal slavne besede, da so ob rojstvu vsi ljudje enaki. V njegovih očeh so bili nekateri vseeno bolj enaki kot »neusmiljeni indijanski divjaki«. Zdelo se mu je primerno in upravičeno, da jih preganjajo. Abraham Lincoln je po vojni v Dakoti leta 1862 ukazal obesiti 38 tamkajšnjih borcev, kar je še danes največja množična usmrtitev v zgodovini ZDA.

Trump svojih načrtov najverjetneje ne bo mogel uresničiti neopazno. Black Hills so od nekdaj kraj upora, je spomnil Nick Tilsen. »In če bo Trump prišel vtisniti svoj obraz na goro Rushmore, lahko pričakuje soočenje z najstarejšimi prebivalci te dežele.« A ne le z njimi, upa predstavnik plemena Lakota, temveč tudi s številnimi podporniki iz vseh ZDA.

Ne gre namreč več le za to, da bi preprečili še en granitni kip, temveč je treba zaustaviti pohod avtokracije, je poudaril Tilsen. »Donald Trump je zgolj njena glava.«

© 2025 Der Spiegel