Slovenija je pokazala, da ima raje trpljenje pred osebnim dostojanstvom

Nasprotniki zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja so zmagali. Referendumska udeležba je bila 40,9-odstotna, kar ni malo in mora vsaj deloma utišati vse, ki bentijo, da so volivci ostali doma. Morda, ampak le v enem taboru. Proti zakonu je glasovalo več kot 53,4 odstotka volivcev, za jih je bilo 46,5. Kaj nam povedo ti podatki?

Referendum je padel z izidom, ki odraža ne le rezultat intenzivne mobilizacije nasprotnikov, temveč tudi sistemsko neravnovesje v naši javni deliberaciji. Kot nekdo, ki sem glasoval »za«, ne morem mimo dejstva, da so zmagali populistični argumenti, polni laži in prevar; predvsem tisti, ki so se hranili z asimetrično močjo čustvenih manipulacij, predvsem s strahovi pred »smrtjo na zahtevo«, množičnimi pobijanji in številnimi možnimi zlorabami.

Prevladovala je groba, lažniva retorika Aleša Primca o zastrupljanju bolnikov, kjer je pobudnik dobesedno tekmoval sam s sabo, kolikokrat bo v nastopih pred mediji uporabil izraz »zastrupitev« – običajno mu je v eni sami minuti to uspelo vsaj šestkrat ali sedemkrat. Natančno je znal tudi apelirati na menda ogrožene skupine, ki jih bodo zastrupili: to so »bolniki, invalidi in upokojenci«. Določil je tudi njihovo število: pol milijona! Zdaj je razglasil zmago, zmago življenja nad smrtjo.

Mati propagande

Retorika ponavljanja laži »ad nauseam« (do bljuvanja) je znana in na splošno pripisana Josephu Goebbelsu, ki je večkrat pogumno povedal, da moraš ponavljati laž tako dolgo, da postane resnica. Če še ni postala, si jo ponovil premalokrat. Včasih je veljal rek repetitio est mater studiorum (Ponovitev je mati znanja), danes velja nek drug: repetitio est mater propagandae. Da, danes populisti in demagogi predvsem lažejo. Da se je Donald Trump v prvem mandatu zlagal več kot 30.500 krat, nato pa zmagal znova, bi moral biti dovolj pomenljiv podatek.

Seveda so zagovorniki že sprejetega zakona razočarani, vključno z mano. Vendar je moj razlog morda vsaj malo specifičen: čisto resne razprave v kampanji preprosto ni bilo. Argumenti se niso le izogibali poglobljeni debati o avtonomiji posameznika, dostojanstvu v umiranju in sodobnih vprašanjih medicinske etike, temveč so aktivno rušili ideal deliberativne demokracije, kjer bi racionalni diskurz moral prevladati nad retoričnim populizmom. Analitično gledano to ni zgolj poraz ene strani, temveč dokaz za globljo krizo v slovenski javni sferi, ki postaja intenzivnejša. Še huje, gre za populizem, kjer se izkoriščajo bioetične teme za krepitev polarizacije in kjer čustvena sklicevanja nadomeščajo empirične dokaze in etično razpravo.

V primerjavi z državami, kjer podobni zakoni že dolgo delujejo, na primer z Nizozemsko ali Belgijo, je še sveža slovenska kampanja pokazala, kako populistične strategije, podprte z verskimi in etičnimi dogmatizmi, žal pa tudi z moraliziranjem zdravniškega ceha, dobesedno paralizirajo človeško dostojanstvo in zvajajo kompleksna vprašanja o življenju in smrti na črno-beli premislek o strahovih, ki nato zmagujejo proti človečnosti in empatiji. Referendum zato ni bil zmaga demokracije, temveč poraz racionalne deliberacije, ki se pri nas vse bolj sesuva pod pritiskom populistov vseh vrst in medijskih formatov, ki preferirajo senzacionalizem pred resno razpravo.

Mediji niso bili varuhi resnice

Javna razprava pred referendumom je bila sramotna kot že dolgo ne. Namesto argumentov, podprtih z dokazi, smo spremljali poplavo ustrahovanj, laži in čustvenih obarvanih namigov na množične poboje in tretji rajh. Argumenti, ki so nekoč določali smer naših družbenih odločitev, danes štejejo vse manj. V tej krizi so novinarji in mediji slabo opravili svoje delo, ne le kot opazovalci, temveč predvsem kot varuhi resnice. V studiih, kjer so se preverjali argumenti, največkrat niso znali ali želeli ustavljati ponavljajočih se laži: namesto da bi prekinili govorce z dejstvi, so jih pustili, da laži širijo neovirano, pri tem pa so ostajali varno skriti za svoje navidezno profesionalne principe ekvidistance, ravnotežja mnenj in formate »pro et contra«.

Takšna objektivnost je le priročno skrivališče, podobno kot lažna simetrija, po kateri mora vsak dobiti enako težo in glas, da pojasni svoja prepričanja, ne glede na to, ali so podprta z dokazi ali ne. Kje se je v medijskem pokritju kampanje izgubilo preverjanje dejstev? Zakaj nismo videli oddaj in prispevkov, ki bi razkrili, kateri argumenti so dobri in verodostojni in kateri ne? Zakaj ni bilo informacij, da paliativna oskrba ni v nasprotju z evtanazijo in pomočjo pri samousmrtitvi? Mediji so se raje skrivali za pasivnostjo, namesto da bi aktivno razkrivali manipulacije. Temu težko rečemo novinarstvo; to je bolj soodgovornost za zmago populizma. Če mediji nočejo ali ne zmorejo ločiti resnice od laži, kako naj to storijo državljani?

Zdravniki na strani Primca

Še huje so zatajili številni zdravniki, ki so zavračali evtanazijo z nehumano retoriko. Namesto medicinske etične razprave o tem, kdaj zdravljenje ni več učinkovito in proti njemu zmaguje trpljenje, so se številni priključili argumentom Katoliške cerkve in Aleša Primca, širili strahove o nekakšnem genocidu nad starejšimi in navajali možnosti zlorab, v kar najbrž niti sami ne verjamejo. Ne, to ni več medicina, temveč etični šovinizem, ki ignorira realnost: bolniki, ki trpijo brez upanja, ne bi smeli postati »žrtve« usmiljenja, temveč bi morali v njih videti enakovredne ljudi, ki imajo pravico do odločanja, kaj storiti s svojim življenjem. Zdravniki, ki uporabljajo takšne »primčevske« argumente, niso zaščitniki življenja, temveč ujetniki lastnih predsodkov, ki podaljšujejo agonijo umirajočih pod krinko etičnosti.

Težko se je strinjati z razlago, da ljudje dejansko niso glasovali »proti«, ampak da je težava, ker je večina, ki bi sicer glasovala »za«, ostala doma in s tem omogočila zmagoslavje nasprotnikov zakona. Ne, to je bolj iluzija, ki se izogiba krutemu dejstvu, da odločajo tisti, ki so dovolj mobilizirani, da pridejo na volišča. Zdrava in racionalna stališča niso posebej v pomoč demokraciji, če so zapečkarska in puščajo prostor mobilizirani množici, ki sledi lažem populistov in dogmatikov. Zato smo v tokratnem referendumu izgubili vsi. Slovenija je pokazala, da ima raje strah pred humanostjo, raje propagando pred razumom, raje vero pred znanostjo in raje trpljenje pred osebnim dostojanstvom. S tem je pokazala tudi, kaj piše na njeni osebni izkaznici, piše pa tole: ljubimo strah, propagando, vero in trpljenje.

Slab obet za marčevske volitve

Porazna kampanja je dokaz, da demagogija in hujskaštvo še nikoli nista prišla do tolikšnega glasu kot tokrat. Ne spomnim se, kdaj bi v samostojni državi kateri od taborov tako brezvestno lagal in manipuliral o evtanaziji, o kateri zakon sploh ne govori, in o »zastrupljanju«. Ne spomnim se niti manj skrivanega angažmaja Katoliške cerkve. Ne spomnim se uporabe propagande in lažnive retorike tolikšne intenzivnosti.

Javna deliberacija v Sloveniji še ni bila v večji stiski in bolj ogrožena – in to je tisti boleči poraz demokracije. Tokrat je zagotovo spet razočaral velik del zdravniškega ceha, ki je povsem sledil ideologiji Cerkve, ko je šlo za argumentacijo. To bi nas moralo skrbeti in čaka na natančnejšo analizo.

Vse skupaj je slab obet – zame sicer pričakovan – za državnozborske volitve, kjer čakamo na nekaj podobnega, kar zadeva moment moči propagandizma nad trezno javno deliberacijo. To ni ugotovitev, ki bi jo zapisal ali povedal prvič, ampak referendumski rezultat učinkuje kot nov dokaz, da bodo laži vseh vrst v kampanji do marca imele precej večjo moč, kot smo pripravljeni upati ali si priznati.

Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES.