Uvodnik / Grega Repovž: Razveljavitev referenduma?

Čeprav smo v Sloveniji že kar sprijaznjeni, da med vsako volilno kampanjo doživljamo kršitve in predvsem nespodobnosti – mednje gre šteti permanentno plakatno kampanjo, ki jo ob cestah ves čas izvaja SDS s svojimi sateliti –, je bil tokratni referendum vseeno drugačen. Na eni strani zaradi agitacije vseh verskih skupnosti, ki se sploh niso prijavile kot organizatorke kampanje, čeprav so jo izvajale, in to v svojih svetiščih in medijih – ne nazadnje se zdaj hvalijo, kako dobro kampanjo so izpeljale. To, da se k njej niso priglasile in da torej uradno niso bile organizatorke, ne spremeni dejstva, da so se dejavno angažirale in vanjo dejansko tudi investirale. A to je šele prva težava. Drugo so zagrešili zdravniki. Tudi ti so se angažirali, kar je seveda njihova pravica – njihova osebna pravica in pravica njihovih organizacij. Vendar se tudi zdravniške organizacije niso priglasile kot organizatorke kampanje, pa čeprav so v njej dejavno sodelovale, pri tem pa uporabljale klasične metode predvolilnega boja, tudi elektronske ankete, agitacijo in objave. Toda to je prav tako del slovenske folklore – kar pa ne pomeni, da ni v nasprotju z referendumsko in volilno zakonodajo. A tu se stvari šele začnejo res zapletati. Zdravniki so namreč v zdravstvenih domovih na vidnih mestih objavljali svoja mnenja o zakonu, nekateri so na vrata obesili svoje mnenje o zakonu, drugi so sprejeli skupne izjave in jih obesili na oglasne deske, vrata in stene – čeprav zakon izrecno prepoveduje kampanjo v javnih institucijah. Nič manj hudo ni, da se niso prijavili kot organizatorji. To namreč ne pomeni zgolj tega, da ima nekdo pravico priti na javno soočenje na RTV Slovenija. Ravno nasprotno je: zakon pravi, da se mora tisti, ki želi dejavno sodelovati v kampanji, prijaviti kot organizator – sicer s tem ogroža zakonitost referenduma. To pa pomeni, da v tem delu kampanja preprosto ni bila zakonita. Šlo je za protizakonito vplivanje na volivce.

Vendar sem razsežnost ravnanja zdravnikov dojel šele, ko mi je znanka, univerzitetna učiteljica, povedala, da si ni upala objavljati svojega mnenja na Facebooku, ker ima med prijateljicami na tej platformi zdravnico, ki je seveda podpisala razglas v zdravstvenem domu. Da bo mera polna, je to zdravnica njenega očeta. Zato se ji je zdelo preveč tvegano, da bi se kaj oglašala in razglasila svoje mnenje, saj je bilo pismo zdravnikov na oglasni deski v zdravstvenem domu napisano zelo brezkompromisno. Se sliši kot prigoda? Žal ni zgolj to. Če se volivci ne upajo izražati svojega mnenja, ker se bojijo, da bo to vplivalo na njihov položaj (premoženjski, status v službi, v očeh zdravnika), potem to ni regularna kampanja in tudi referendum ni regularen. Lahko rečemo, da na primer njena objava na Facebooku ne bi imela nobenega vpliva?

Zakaj so te kršitve tako resne? Ker sta ustavno in vrhovno sodišče v Sloveniji že razveljavili referendum in volivce poslali na ponovno odločanje. Leta 2017 se je Vili Kovačič pritožil na izide referenduma o gradnji drugega tira. Ustavno in vrhovno sodišče sta pri obravnavi tega spora, ki mu je sledila razveljavitev referenduma, ker vlada Mira Cerarja kot organizatorka kampanje ni zagotovila stvarnega, celovitega in transparentnega obveščanja volivcev, jasno določili pogoje, pod katerimi je mogoče razveljaviti izide referenduma in razpisati novo glasovanje. In morda bi morali škofje in zdravniki ti dve odločitvi prebrati že pred referendumom. Vrhovno sodišče je v sodbi 14. marca 2018 jasno zapisalo, da je za presojo v referendumskem sporu pomembno, ali so bile nepravilnosti (nezakonitosti) take, da so vplivale ali bi lahko vplivale na izid glasovanja – in v tem primeru se mora pritožbi ugoditi. Še več, zapisalo je: »Upoštevne so tiste nepravilnosti, ki bi lahko imele odločilen vpliv na kolektivni izid referenduma.« Iz odločbe ustavnega sodišča št. U-I-191/17 pa izhaja, da vpliv na referendumski izid pomeni, da je nepravilnost take narave, da bi lahko privedla do drugačnega (nasprotnega) končnega izida glasovanja. Za to ni treba biti eksakten: »Če vpliva nepravilnosti ni mogoče ugotoviti v številkah, je treba glede na vse okoliščine primera in po prostem preudarku presoditi, ali bi očitana nepravilnost lahko vplivala na izid glasovanja. Pri tem je treba upoštevati vse okoliščine, zlasti odstotek udeležbe, razliko v številu glasov za in proti, težo vseh ugotovljenih nepravilnosti ter njihovo naravo in pomen v okviru glasovanja.« To pa postavi ravnanje zdravnikov in škofov v drugo luč.

Dokler ne bo pritožnika, ki bi vložil zahtevo za presojo zakonitosti tokratnega referenduma, tega ne bomo vedeli. A morda bi bilo to pritožbo treba vložiti: ne samo zaradi tokratnega referenduma, ampak da sodišče enkrat za vselej pove, kaj je dejansko dopustno v kampanji, volilni in referendumski. Si lahko dejaven v kampanji, ne da bi se prijavil kot organizator – kot sta naredili zdravniška zbornica in cerkev? Lahko zlorabljaš moč svojega položaja in pritiskaš na paciente, da s tem vplivaš na izid referenduma? Lahko to počneš v javni instituciji? Lahko, če si profesor, pišeš agitacijska pisma študentom medicine? Tudi to smo doživeli tokrat.