Dva leva / Vlado Miheljak: Terminalna pastorala

»… to ni politična tema, to je bilo vprašanje dostojanstva, človekovih pravic in posameznikove izbire.«

Janšev desničarski blok je zmagal na dveh zaporednih referendumih. Ni kaj, težak poraz za levoliberalno opcijo. A referenduma je težko primerjati. Že pred izvedbo referenduma o izrednih pokojninah sem napovedal, da je Janša izbral nezgrešljivo tarčo – slovensko zavist. Iluzorno je bilo pričakovati, da bi bilo mogoče to silno bombo antiintelektualizma in antikulturnosti, prepojeno z zavistjo, zaustaviti in preprosto premagati. Takrat so predlagatelji in zagovorniki zakona pojasnjevali, češ da je na referendum prišlo premalo volivcev. Popolnoma napačna presoja! Na referendum se tudi ob znatno večji udeležbi ne bi dalo pripeljati več podpornikov kot nasprotnikov. Bojkot je bil zato edino smiselno ravnanje, pač ob pobožni želji, da nasprotniki »privilegiranih pokojnin« ne bodo dosegli kvoruma. A združena »leva-desna« koalicija zavisti je, žal, pripeljala na volišča dovolj volivcev. Takrat smo poslušali tudi, da je manjšina zavrnila zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti (ZDPIDU).

Neumna racionalizacija! Referendumska pravila so (bila) jasna, enoznačna in vnaprej znana. In po njih je zakon o izrednih pokojninah pač padel.

Drugače je bilo na nedeljskem zakonodajnem referendumu o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Vzdušje v javnosti je bilo ničkolikokrat izmerjeno. In nesporno je večina podpirala (oziroma podpira) možnost prostovoljne prekinitve življenja. Dvomi o izmeri razpoloženja javnosti, ki se sedaj pojavljajo, (izrekajo jih tudi nekateri družboslovci, denimo Vladimir Prebilič), so nesmiselni. Če je bil vzorec zajema res naključen, so odstopanja zgolj znotraj statistične napake. Drugo pa je napoved volilnega izida, ki je odvisna od udeležbe ob predpostavljeni oziroma potencialni nesorazmerni aktivaciji nasprotnikov in zagovornikov. Tu pa se zgodba tokratnega odločanja in odločitve šele zares začne. In je odvisna tudi in predvsem od aktivacijskega potenciala tistih, ki nagovarjajo nasprotnike in zagovornike zakona. O. K., morda lahko glede na njen položaj razumemo zadržanost in neopredeljevanje predsednice republike. Vsekakor pa je dejstvo, da so najbolj odpovedali tisti, ki bi morali biti najbolj glasni in prepričljivi pri animiranju volivcev za sprejem; koalicija, vključno s premierom. Civilna družba zagovornikov je naredila svoje, a nasprotniki so imeli bistveno večjo podporo institucij. Najprej in še zlasti cerkve, potem ekskluzivno podporo zdravniških lobijev in ne nazadnje močno strankarsko podporo desnega bloka.

Sam sem sicer naivno računal, da tokrat nasprotnikom vseeno ne bo uspelo pripeljati na volišča dovolj glasovalcev, a predpostavka je bila napačna. Elegantno so presegli zadostno število. Vseeno pa ni prišlo na volišča preveč nasprotnikov zakona, ampak premalo zagovornikov. Res je sicer, da je bila agitacija umazana, lažniva, zavajajoča. A to pri volivcih ni spreminjalo stališč. Je zgolj motiviralo tiste, ki so sicer zavračali pravico do prostovoljnega končanja življenja, da so odšli na volišče. Hkrati pa je bil nezanemarljiv motiv tudi podelitev rdečega kartona koaliciji, vladi in Golobu. Po drugi strani pa so se zagovorniki, kolikor in do koder so se, motivirali predvsem sami. Koalicija in vlada očitno nimata več nobenega aktivacijskega potenciala. Medtem ko je bila opcija »proti« s 370.000 glasovi približno tam, kjer sta bili na zadnjih volitvah v DZ opozicijska SDS in NSi skupaj z neparlamentarnimi desnimi strankami, je po drugi strani opcija »za« tokrat dosegla zgolj 322.000 glasov. In to je problem. Na zadnjih volitvah je samo Golobova Svoboda nabrala 410.000 glasov, koalicijski trojček pa 543.000. Velik, a pričakovan primanjkljaj, saj s svojimi nerazumnimi dejanji koalicijski trojček demotivira tisto volilno telo, ki mu je na volitvah leta 2022 »aklimativno« dalo mandat, da uredi državo po Janševi destrukciji. Sedaj mu Golob zaupanje vrača tako, da se pari s to isto Janševo destruktivno falango. Tako pri skrajno problematičnem Šutarjevem zakonu kot tudi pri skrajno škodljivem zakonu o psihoterapiji. Obakrat s pomočjo SDS in NSi krpa razpoke v koaliciji. A problem niso samo oportuni poslanci, ampak je, žal, razkrojena tudi kritična javnost. Razen nekaj dežurnih godrnjačev so utihnili vsi, ki bi morali glasno reči: »Prijatelj Robert, predrami se že!« In kaj zdaj storiti? Khm, začnite namensko varčevati . Za svoj zadnji izlet v tujino.