Kolumna / Janko Lorenci: Načeta od znotraj

Se bližamo čudežu – koncu ukrajinske vojne? Mirovni predlog je menda v glavnem napisala Rusija, za svojega ga je vzel Trump, potem so sledili protesti, da bi tak mir pomenil ukrajinsko kapitulacijo. Francija, Nemčija in Anglija so nato sestavile svoj mirovni predlog, ki nekoliko bolj upošteva Ukrajino. Zdaj tečejo pogajanja, kaj bodo prinesla, se ne ve. Unija tudi tokrat igra klavrno vlogo statista.

Če bo res sklenjen mir, bo Rusija najverjetneje obdržala okupirana ozemlja, se znebila sankcij in se polnopravno vrnila na mednarodni parket, okrnjena Ukrajina pa ne bo smela v Nato. A tak izid, ki ne bi bil pravičen, prinesel pa bi blagodejen mir, nikakor ni zagotovljen; Trump je nepredvidljiv, za Putina se ne ve, kaj in koliko res hoče, deloma so neznanka tudi odzivi Ukrajine. Če dogovora ne bo in se bo Trump, kot že dolgo grozi, povsem umaknil iz ukrajinskega kotla, bo celotno vojaško in ekonomsko breme, potrebno, da se lahko Ukrajina še upira Rusom, padlo na Unijo. Ta bo v tem primeru pred hudimi dilemami. Če bi se polno angažirala, bi grozila celo vojaška konfrontacija z Rusijo.

Vojna Unijo muči in slabi, mir bi ji zelo ustrezal, a svojega predloga zanj ni nikoli spravila skupaj. Če bi to storila še pred Trumpom na oblasti in v času, ko je Putinu vojaško slabo kazalo, bi lahko celo kaj dosegla. A je v svojo škodo ostala negibna. Pasivna je ostala tudi glede Gaze. Nasploh postaja ne glede na ukrajinski razplet mednarodno vedno manj pomembna in manj privlačna. To odseva med drugim v manj vnetem potegovanju za članstvo v njej.

Vsaj relativno peša tudi na drugih področjih. Tehnološko in gospodarsko vedno bolj zaostaja za Ameriko in Kitajsko. Ima se za svetovnega voditelja glede zelenega prehoda, a ga upočasnjuje. Hkrati ostaja servilna do Trumpove Amerike, čeprav se ta odkrito vmešava v njene notranje zadeve, ji nabija carine, izsiljuje privilegije za svoje tehnokorporacije, ji drago prodaja energente itd. itd. Amerika je zanjo vsaj toliko nasprotnica kot zaveznica.

Pod črto: veliko geopolitično preurejanje sveta, na katero nima nobenega vpliva, jo dela nepomembno in jo slabi. Zunanje tegobe pa bi veliko laže prenašala, če ne bi bila načeta od znotraj. Ogrožene so njene bistvene sestavine – demokratičnost, socialnost in kohezivnost.

To se najbolj kaže v napredovanju skrajne desnice, močne v vseh članicah in tudi na ravni EU. Ta je res slabo vodena, a to ni odločilno za njeno šibko zdravje. Tudi Evropa se amerikanizira – postaja bolj razslojena in manj socialna, predvsem zato pa družbeno bolj negotova in konfliktna. V tako stanje jo je spravila tako imenovana zmerna (liberalna in socialdemokratska) politika, ki zato izgublja podporo, napreduje pa skrajna desnica – še manj socialna (kar skriva za puhlicami), neekološka in nacionalistična. Nacionalizem in močna, strnjena EU ne gresta skupaj. Skratka, dokončna prevlada skrajne desnice bi družbe še bolj razslojila, ukinila demokracijo in zeleno politiko, Unijo pa še bolj razgnala.

Pot iz pogrezanja se ponuja sama od sebe: več enakosti, zelenosti, socialnosti. Toda zmerna politika tega zasuka ne zmore in položaj gnije naprej, z njo vred pa se razkraja liberalna demokracija, nekoč ponos Zahoda in vzor za svet. Nauki, ki jih EU rada deli svetu, zvenijo vedno bolj dvolično.

Unija seveda ne bo kar razpadla. Še je bogata, v marsičem še v prednosti pred drugimi deli sveta, Anglija po brexitu pa potrjuje, da članstvo članicam koristi zlasti gospodarsko. Skupaj jo držijo tudi alternative njenemu obstoju. Evropa brez Unije bi bila znova borilna arena nekaj velikih in preostanka manjših držav, ki bi se prostovoljno ali prisilno zatekale v varstvo velikih, te pa bi se spopadale za primat. Iz takega položaja bi se lahko znova skotile vojne.

Živimo torej v skupnosti z negotovo, ogroženo prihodnostjo. To je naše osnovno okolje, neoptimalno, a kljub temu za nas še vedno eksistenčno pomembno in dragoceno. V Evropi brez EU bi bila Slovenija bistveno manj suverena, bolj bi bila ogrožena naša demokratičnost in celo ozemeljska celovitost. Za obstoj in izboljšanje Unije smo torej živo zainteresirani.

Naš vpliv na dogajanje v njej je majhen, nismo pa povsem brez njega. Lahko dajemo pobude, sklepamo zavezništva, imamo veto v skupnosti, kjer se o pomembnih stvareh odloča s soglasjem. Ta potencialni vpliv izrabljamo slabo. Težava je med drugim v tem, da nas muči ista bolezen kot ves Zahod – huda kriza liberalne demokracije. Jasno znamenje tega je tudi močna, čedalje skrajnejša skrajna desnica.

Za EU, brez katere si je težko predstavljati kolikor toliko mirno prihodnost, lahko v Sloveniji največ naredimo tako, da ostanemo demokratična in solidarna družba. To je tista osnova, ki vzame skrajnežem veter iz jader. Za to je najbolj odgovorna zmerna politika, čeprav ne samo ona. Tudi sama lahko dolgoročno preživi le tako. Isto velja za vso Unijo.

Tudi tam večina volivcev nasprotuje skrajni desnici, a je podobno lena kot naša in ne gre volit. Zadnji besedi pred zadnjim stavkom lahko zbrišete zadnjo črko.