Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Bridko spoznanje

Ameriški predlog mirovnega sporazuma je konec novembra 2025 pretresel ukrajinske in evropske politično-vojaške elite. Ukrajinsko-ruska vojna postaja največji, najgloblji in najdaljši vojaški spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Njegovo netivo ni lokalni spopad dveh držav, temveč dolga vrsta širših zgodovinskih, politično-ekonomskih in vojnostrateških vzrokov. Pomeni klavrn epilog padca hladne vojne po letu 1990 in nov začetek spopadov za drugačno mednarodno delitev sveta. Mirovni predlog z 28 točkami je ponudil prekinitev bojev, priznanje osvojenih ozemelj in ameriška varnostna jamstva kot protiutež za vojaško nevtralnost Ukrajine. Zahod bi pomagal pri njeni povojni obnovi, Rusija pa bi se postopoma vrnila v mednarodne povezave. Politično sporočilo je preprosto. ZDA se strateško umikajo iz te vojne, zanimajo jih zgolj še ekonomski motivi. Ukrajino kot mrtvo politično truplo prepuščajo EU in Rusiji. Ukrajina vojne ne zmore več, EU je ni sposobna končati, Rusija čaka na primeren izid. Ukrajinskega gordijskega vozla očitno ni mogoče presekati s silo. EU tega meča nima, ZDA pa ga ne želijo uporabiti. In do tu smo prispeli v tej tragediji skupnega.

Vojna v Ukrajini nikomur ni prinesla želenih učinkov. ZDA so jo s svojo strategijo širitve Nata izzvale, ker so hotele oslabiti in izolirati Rusijo. Dejansko pa so Rusijo strateško vrnile na globalni zemljevid sveta, širitev Nata ni prinesla miru, temveč vojno. Rusija je širitev Nata desetletja razumela kot strateško grožnjo, Ukrajina je bila zanjo ključna rdeča črta. Toda strateško je podcenila, da je Nato od leta 2014 sistematično pripravljal Ukrajino na vojno z Rusijo. Njena agresija na Ukrajino je dejansko povečala moč in vpliv Nata (Švedska, Finska), zato je danes bolj ogrožena kot prej. Ukrajina je po tihi ruski aneksiji Krima tokrat brezkompromisno branila svojo teritorialno integriteto, tudi z veliko pomočjo EU in ZDA. Toda po štirih letih bojev je izgubila petino svojega ozemlja, svoje naravne vire je razprodala, postala je slamnata država, odvisna od tuje pomoči. EU je Ukrajino doživela kot ogelni kamen blokiranja Rusije. Bila je na čelu ruskih ekonomskih sankcij in finančne pomoči Ukrajini, odrekla se je poceni ruskim energentom, spregledala ameriško razstrelitev Severnega toka in sprejela trgovanje ZDA z orožjem in energijo. Zanjo sta bili edini možni rešitvi zlom Rusije in njen popoln umik iz Ukrajine. EU je tu želela postati globalni akter, pristala pa je v lastni eksistencialni krizi. Ukrajina je tako nesporna žrtev lastnih in zahodnih zablod. EU se skupaj z VB razkriva kot propadla postkolonialna politična prevarantka. ZDA in Rusija pa si bodo krivdo za (ne)uspeh kot velesili spodobno porazdelile.

Trumpov mirovni načrt je seveda načrtovana farsa, vsebuje reči, ki jih ne more sprejeti nobena vojskujoča stran. Ukrajina se ne more odreči suverenosti in teritorialni integriteti, Rusija kot velesila ne sme javno izgubiti vojne in pristati na de facto jamstva Nata v Ukrajini. Tretjina meddržavnih vojn se konča s sporazumom o prekinitvi sovražnosti, boji se končajo, nasprotja ostajajo, nezaupanje pa tli dalje. Tudi začarani krog sporazumevanja smo že videli. Američani predlagajo enostranski bolj proruski dokument, EU in Ukrajina ga poskušata blažiti, Rusija pa ga na koncu zavrne. Politična trgovina je jasna. ZDA želijo imeti iniciativo, Rusija potrditev želenih ciljev, Ukrajina potrebuje vire za preživetje, EU pa za ceno lastne varnosti prevzema stroške in financiranje. ZDA in Rusija izgubljajo razmeroma malo, EU in Ukrajina pa veliko več.

Toda mir in vojne niso stvar improvizacij, ki gradijo na preživeli rimski maksimi, da je vojaška pripravljenost najboljši porok miru. Francoz Gaston Bouthoul je leta 1937 predlagal za preučevanje vojn in miru celo novo znanost, polemologijo, nekakšen znanstveni pacifizem. Če želiš mir, se moraš zanj znati boriti, predvsem pa moraš razumeti strukturne vzroke vojn in funkcionalno učinkovitost miru. Za zdaj so 28 ameriških in prav toliko evropskih ukrajinskih mirovnih tez že skrčili za tretjino. Tako dobiva vsebino, ki za Rusijo ne bo sprejemljiva. Taktike vzporednih predlogov brez neposrednih pogajanj med sprtimi stranmi so zgolj pot podaljševanja vojne. Ta očitno ustreza političnim elitam in kapitalu na vseh straneh. Ljudi v Ukrajini in Rusiji, pa tudi v EU in ZDA, nihče ne sprašuje.

Najboljši ubijalec mirovnih sporazumov so teritorialne zahteve in vojaške omejitve, običajno sledijo reparacije za vojne zločine. Vse troje je za zdaj v agendi predlogov nerešljiva uganka za obe vojskujoči se strani. V tej vojni ne bo pravih poražencev in zmagovalcev. Mirovni sporazum je zato lahko zgolj kompromis še sprejemljivih obojestranskih koncesij. Vse drugo so mašila, kot na primer amnestija za vsa vojna dejanja, vrnitev mrtvih, ujetnikov in otrok, nove ukrajinske volitve, opuščanje sankcij, normalizacija mednarodnih odnosov … Status quo in črta premirja sta za zdaj edina realna opcija. Star korejski recept ne potrebuje mirovnega sporazuma. Zadostujeta ravnotežje moči in bridko spoznanje, da velesil nikoli ni mogoče kaznovati za vojne zločine, ne ZDA in ne Rusije, ne Izraela in drugih. Tisti, ki prodirajo pod površino, piše lucidni Oscar Wilde v Sliki Doriana Graya, naj si sami pripišejo posledice. Tako je v umetnosti, ekonomiji in vojnah.