Hrvaška / Heni Erceg: Umetnost molka

Spet jemljemo s polic zaprašene knjige Stefana Zweiga, Klausa Manna, Walterja Benjamina … Ponovno ugotavljamo, kje iskati korenine zla iz davnih tridesetih let prejšnjega stoletja, pri čemer se nam vedno znova vsiljuje isto vprašanje: Kako je bilo to mogoče? In v čem so razlike med tistim fašizmom, ki je uničil Evropo in zatrl judovsko skupnost, in pojavom fašizma v današnji Evropi? Če sta fašizem v Nemčiji v tridesetih letih in vzpon nacionalsocializma resnično koreninila v siromaštvu in lakoti Nemcev po veliki vojni, kje naj korenine fašizma iščemo danes, ko na primer na ulicah hrvaških mest ni videti sestradanih beračev, ljudje živijo v precejšnji blaginji, pa vendar se je nasilje z znaki fašizma ustalilo, in to ne samo na ulici, ampak tudi v institucijah sistema? Zdaj resno grozi vsakemu drugačnemu mnenju.

V tistem času je bila Amerika še država svobodnih ljudi, danes ji vlada človek stvor, ki z vsakodnevnimi dekreti izničuje pravice priseljencev, v resnici dolgoletnih državljanov Amerike, da o drugem nasilju sploh ne govorimo. Na pragu Evrope poteka vojna zaradi ruskega fašista, Izrael pa ima svojega vojnega zločinca, ki je na najboljši poti, da popolnoma uniči Palestino. Ob pomoči ameriške administracije, evropskih držav in še posebej Nemčije. Države, ki izražanje naklonjenosti izraelskemu pobijanju Palestincev le še s težavo upravičuje s frustracijo iz davnih časov, z grehom, s katerim so Nemci obremenjeni zaradi holokavsta, prej gre za profane kapitalistične vezi, zaradi katerih prav v Nemčiji s takšno lahkoto prepovedujejo propalestinske umetniške nastope.

Tisto, kar je veljalo za nekaj vsakdanjega v mali, zadrti Hrvaški, nagnjeni k prepovedovanju vsega, kar menda žali čustva katoličanov ali »omalovažuje« domovinsko vojno, je danes normalno v Nemčiji, v Berlinu, celo v tamkajšnjem avantgardnem Gledališču Maksima Gorkega. Tam so na predvečer premiere odpovedali predstavo Oliverja Frljića, in to ne, ker bi se tako odločilo gledališče, ampak – še veliko huje – zaradi nesoglasij v etnično mešanem ansamblu in zaradi strahu nekaterih igralcev pred pričakovanimi obtožbami o antisemitizmu. Prežetost s strahom je tako izrekla smrtno obsodbo gledališki priredbi romana Nepomembna podrobnost palestinske avtorice Adanije Šibli, v katerem opisuje zločin iz leta 1949 – posilstvo in uboj mlade Palestinke, ki so ga zagrešili izraelski vojaki. Pisateljica išče sledove izbrisane Palestine, »nepomembne podrobnosti«: trdovraten vonj po bencinu, lajež psov … preteklost, vtkano v sedanjost, tako da nazadnje razlik ni več; brisanje Palestine je nenehno. Prav tako molk teh, ki ne bi smeli molčati – kot večina hrvaških umetnikov z redkimi, res redkimi izjemami – in napadi na one, ki nočejo molčati. Kot noče Oliver Frljić, ki si je mednarodni ugled pridobil prav s politično angažiranim gledališčem, v katerem se sprašuje o veljavnosti nacionalnih mitov, vlogi cerkve – od tod neizmeren bes zaradi njegove predstave Prekletstvo na Poljskem – vojnih zločinih in hinavščini družbe. Radikalni umetnik, ki z eksplicitnimi prizori nasilja namerno zbuja nelagodje, da bi spodbudil družbeno kritičnost, kar naj bi bil namen umetnosti, je tokrat trčil ob zid strahu samih igralcev zaradi izmišljenega antisemitizma. Frljićevo gledališče ne ponuja utehe, ampak posameznika in družbo sili, da se pogledata v ogledalo, podoba, ki jo ugledata, pa je pogosto neprijetna. Zato med drugim tudi ni dobrodošel na Hrvaškem, zato so njegovo predstavo Aleksandra Zec – o deklici, ki so jo skupaj s starši leta 1991 ubili hrvaški »heroji« in njeno truplo vrgli na smetišče – v splitskem gledališču poskušali nasilno preprečiti tako imenovani branitelji.

Hkrati pa molk o zatiranju palestinskega ljudstva, še posebej, če si umetnik, pomeni sodelovanje, tako ali drugačno, pri zločinih izraelskega režima, zato je resnično žalostno mnenje nemškega Die Welta, da je »bila odpoved predstave v Gorkem tako rekoč neizbežna glede na zmes eksplozivnega gradiva, knjige, ki spodbuja politični razkol, režiserja, znanega po provokacijah, in očitno aktivistično profilirane igralske zasedbe«. To naj bi pomenilo propalestinske. Mar ne bi moralo biti prav to razlog, da se predstava odigra in igra do onemoglosti? Da, takšen je naiven pogled v svetu, kjer je, kot pravi Frljić, pri čemer ima v mislih Nemčijo, »lov na propalestinske čarovnice odprt«. Pri tem opozarja tudi na samocenzuro nemških kulturnih ustanov in dušenje vsakega kritičnega mnenja, ki se ne ujema z državno proizraelsko politiko. To je med drugim politika, zaradi katere je Adanija Šibli, čeprav ena od najpomembnejših palestinskih avtoric, nezaželena v Nemčiji, njen roman Nepomembna podrobnost pa je dobil tisto prekleto oznako »kontroverzen«, zaradi katere so odpovedali avtoričino sodelovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer bi morala prav za to delo prejeti nagrado.

Že davno je pisec Aimé Césaire v knjigi Razprava o kolonializmu pojasnil izvor evropskega fašizma: »In potem je nekega dne buržoazijo prebudil strašen povračilni udarec: gestapovci so postali prizadevni, zapori so se polnili … Ljudje so bili presenečeni, ogorčeni. Rekli so: ’Kako nenavadno! A nič hudega! To je nacizem, saj bo minil.’ In so čakali in upali; in si prikrivali resnico, da je to barbarstvo … že res, to je bil nacizem, le da so bili njegovi sokrivci …, da so ta nacizem podpirali.« In zdaj presodite, kaj vam »kaže« ogledalo.