Sacco Di Tempo / Glasbenik, ki ustvarja presežke, ne da bi si želel preboja

Na obrobju Ljubljane, v neposredni bližini železniške postaje Zalog, stoji Baraka, legendarni vadbeni plac, ki je dajal zatočišče številnim bendom, pomembnim za sodobno zgodovino domače podzemne scene, tudi zasedbi Carnaval, ki je leta 2019 prekinila delovanje v tedanji postavi. A v njenem basistu Petru Cimpriču sla po ustvarjanju še zdaleč ni ugasnila, pa tudi od Barake se ni mogel kar tako posloviti. »To je moj drugi dom, moj varni pristan, moja cona udobja, kamor se lahko vedno zatečem, in kjer vedno znova najdem nek notranji mir,« pravi. Kulturna dediščina tega prostora ga tudi zelo navdihuje pri ustvarjanju.

Že v času Carnavala je Cimprič, rojen leta 1987 v Kobaridu, pod psevdonimom Sacco Di Tempo (slo. »obilica časa«, op. p.) ustvarjal tudi samostojno. A bolj za hec, zase, za dušo. Večinoma pa tudi zaradi presežka prostega časa, kar pojasni tudi ime projekta. To je zdaj, ko so rokenrolovska leta za njim in se je redno zaposlil v marketingu ter si ustvaril družino, dobilo precej ironičen podton. Zdaj se v Barako zateka predvsem ob večernih urah, ko je delo opravljeno in otroka že spita, studijske seanse pa, ko mu čas dovoljuje, potegne pozno v noč, včasih tudi do zore, saj je ugotovil, da se lahko najboljše ideje rodijo iz delirija neprespanosti.

Ker v teh urah pogosto kar kipi od zamisli, se je na njegovih diskih sčasoma nabralo toliko gradiva, da ga je začel sistematično urejati in izdajati v samozaložbi. Pa čeprav načelno, kot rečeno, ustvarja zase – brez posebnih ambicij po kariernem preboju ali pozornosti velikih množic. Začel je s kratko zbirko nedodelanih demo posnetkov Photo Album (2015), nadaljeval s ploščo Safe Changes (2022), zares pa se je ustvarjalno razbohotil s tretjim albumom Tempo Di Sacco (2025). Verjetno tudi zato, ker je pri pisanju besedil (in petju) preklopil na materni jezik.

Najnovejšo ploščo je izdal prvega aprila letos, vendar še zdaleč ni prvoaprilska šala. Čeprav njegova muzika zveni izrazito bendovsko, gre pravzaprav za plod zgolj enega para rok, ki pri ustvarjanju drži vse vajeti, od igranja kitare, basa, bobnov in klaviatur prek pisanja besedil in petja do snemanja, miksanja ter celo ustvarjanja naslovnic in videospotov. To je po eni strani blagoslov, saj lahko živi kot volk samotar, ki se mu ni treba nikomur prilagajati ali sklepati kompromisov, po drugi strani pa tudi kot prekletstvo: njegovo glasbo spremlja rahlo grenek priokus neizkoriščenega potenciala, saj nikoli ne zaživi na odru.

Ker ustvarja sam, so ga glasbeni kritiki soglasno označili za kantavtorja: v Mladinini recenziji nove plošče, ki je eden od vrhuncev letošnjega domačega diskografskega izkupička, ga je Jaša Bužinel primerjal s Tomažem Pengovom, v kritiki na Radiu Študent pa je recenzent izpostavil »preblisk brecljevske kvalitete«, kar je Cimpriču še posebej laskalo. Brecljevo legendarno ploščo Cocktail si namreč redno vrti, odkar pomni. A pravzaprav se dosti bolj kot s kantavtorstvom poistoveti z nazivom »one-man-band«, saj svoja besedila in glas (tega je Bužinel zgovorno opisal kot »sočuten bariton«) doživlja predvsem kot melodičen element, ki je v njegovih očeh (oziroma ušesih) enakovreden glasbilom. To je še en dokaz, kako zelo neomajno skromen je, saj so ravno besedila ena od nespornih odlik njegove glasbe – kot je zapisal Bužinel, gre za »evokativne verze, polne eteričnih podob narave in izrazov naklonjenosti«, za »biserček podzemnega kantavtorstva, ki v nas zbudi željo, da bi najbližjim izpovedali brezpogojno ljubezen«.

Obe omenjeni recenziji sta v plošči zaznali tudi »valovsko« kvaliteto – da je torej Saccova muzika dovolj spevna, prijazna množicam in »pop«, da bi se zlahka znašla v etru Vala 202. To je po svoje celo rahlo paradoksalno, saj se Cimprič načelno trmasto izogiba preverjenim šablonam radijske glasbe – četudi posega po formi »kitica-refren-kitica«, ta navadno sledi instrumentalni (psihedelični in avanturistični) uverturi. Pri ustvarjanju se izogiba kakršnikoli generičnosti ali osladnosti, saj mu, kot razloži, »izumetničenost ali afnanje res nista blizu, saj že tako ali tako nisem nek blazno ’dramatičen’ tip, in tudi v muziki se nočem pretvarjati oziroma ’glumit’ nekega izraza, ki ni zares moj«. Verjetno se tudi v tem skriva ključ, zakaj Saccova glasba deluje tako iskreno, pristno in prizemljeno .

* V rubriki Portret sodelujemo z več fotografinjami in fotografi. Avtor tokratne fotografije je Marijo Županov (1989).