Film / Frankenstein

zadržan +

Pošast.

Če bi se tale Frankenstein, ki se sicer dogaja leta 1857 (kasneje kot v romanu Mary Shelley), dogajal danes, v dobi umetne inteligence, potem bi bila »pošast« – Frankensteinova kreatura, produkt znanstvene norosti – natanko in gotovo umetna inteligenca. Pomislite: pošast (Jacob Elordi), ki jo izdela Victor Frankenstein (Oscar Isaac), manični, zelo podjetni viktorijanski znanstvenik, posthumanistično obseden z večnim življe nje m ( ja, kot sodobni ustanovitelji in lastniki tehnoloških podjetij), začne v nekem trenutku »čutiti«. Nenadoma se zave sebe, svojega sebstva, svoje – magari autsajderske, prometejske, nerazumljene, morbidne, umetne – inteligence.

Frankesteinova pošast je tako kot umetna inteligenca ultimativno »skupno dobro«, upanje znanosti in človeštva, a obenem se je vsi bojijo. Benigna je, a v napačnih – pohlepnih, patoloških – rokah destruktivna. Podrediti si jo skušajo tako, kot si skušajo danes podrediti umetno inteligenco. In vsi se tako bojijo njene zlorabe, kot se danes bojijo zlorabe umetne inteligence. Ki je nedolžna – tako kot pošast. Da je Frankenstein, del Torov »sanjski projekt«, bujno stiliziran, artificielen (kot bi bil posnet v računalniku, v umetni inteligenci) in več kot dvakrat daljši od prve filmske verzije, ki jo je leta 1931 posnel James Whale, vendarle naše dobe sin, pa kaže tudi to, da Frankensteinove eksperimente financira Henrich Harlander (Christopher Waltz), sifilitični magnatski proizvajalec orožja (čigar možgani si želijo popolnega, večnega telesa), za sodobne orožarje – esenco neoliberalne furije – pa je umetna inteligenca naslednja velika stvar. (Netflix)