Plošča / De La Soul: Cabin in the Sky

+ + +

Legendarna rap zasedba z newyorškega Long Islanda se je leta 2016 vrnila po dvanajstletnem založniškem premoru. Album The Anonimous Nobody ... je bil zmedena in nasičena natlačenka neštetih gostov in slogovnih preskokov. Pa vendar, novo poglavje karizmatičnega trojca De La Soul je bilo dobrodošlo, strahovi, da se bo upokojil, utišani. Toda vrnitev ni trajala dolgo in se je končala tragično.

Član zasedbe Dave Jolicoeur, znan tudi kot Trugoy the Dove, je leta 2023 umrl. Preostala člana se od njega zdaj poslavljata s sklepnim poglavjem dolge zgodbe, z (najverjetneje) zadnjim De La Soulovim albumom, na katerem slišimo kar nekaj gradiva, ki ga je Jolicoeur posnel pred smrtjo.

Album Cabin in the Sky pa ni le intimen poklon, ampak dejansko skupnosten. V sedemdesetih minutah se zvrstijo producenti, kot sta Pete Rock in DJ Premier. Zvrsti se zajetna druščina gostujočih pevk in pevcev – od Q-Tipa, Nasa, Killer Mika, Slick Ricka, Commona, Black Thoughta, Bilala do Yummy Bingham in Yukimi iz skupine Little Dragon. Celoten album v vlogi naratorja povezuje igralec Giancarlo Esposito. Pravzaprav njegov skoraj štiriminutni uvod že nakaže, da bo poslušanje preprosto dolgo. Poleg pripovedovalskih vložkov in že omenjenih sodelavk in sodelavcev ne manjkajo niti bujni, hudo razčlenjeni godalni aranžmaji, raznorazni popkulturni vrinki, prepoznavni delasoulovski dialogi na meji skečev, nasveti za kakovostno življenje in ljubke omembe Jolicoeurja.

Prevladuje zrel optimizem, razpoloženje pa je kljub zvočnemu maksimalizmu umirjeno. Pravzaprav manjka samo nekaj oziroma samo nekdo. Manjka produkcijski pristavek Princea Paula, producenta, s katerim je De La Soul v devetdesetih letih posnel ključni del svoje diskografije, del, ki je zakoličil edinstven in prepoznaven slog občasno plesne produkcije, pozitivne drže in splošno barvite muzike.

Po kakšnih petih posnetkih z albuma Cabin in the Sky postane jasno, da bo ohranjanje zbranosti (razen za najbolj zagrizene poznavalce in spremljevalce) zahtevno. Slogi se menjajo, en posnetek je kos klasičnega rapa, naslednji je plesni vmesnik, naslednji r & b-jevski čigumi, spet četrti je bleda priredba hita iz osemdesetih let Cruel Summer (v izvirniku delo skupine Bananarama). Zadnja dva posnetka sta srčni posvetili Jolicoeurju. Skoraj vsi sodelujoči se odrežejo zavzeto, zveni, kot da se zaradi posebnosti projekta resnično potrudijo, od pokojnega sodelavca se poslovijo več kot dostojno.

Cabin in the Sky je upravičeno posvetilo, je sončna plošča dobrega razpoloženja, kompaktnih podlag in tekoče dostave rim. Je tudi projekt, pri katerem se dogaja toliko in pri katerem so informacije natlačene tako gosto, da pozornost med poslušanjem od posnetka do posnetka počasi, a vztrajno pojenja do neizbežnega preskakovanja. »O, tu gostuje Black Thought, tam Nas, o, Slick Rick …« Več je preveč.