Naslovna tema / Triumf laži

Prejšnji četrtek zvečer sta bili na obeh največjih televizijah, na nacionalni RTV in komercialni POP TV, zadnji soočenji pred referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Šlo je za pomembna televizijska dogodka, soočenje na TV Slovenija je vodil vedno uglajeni Igor E. Bergant, na POP TV pa je to vlogo prevzela ostra, nepopustljiva Petra Kerčmar. Soočenji naj bi volivcem in volivkam, ki so še kolebali, pomagali, da si razčistijo dileme in vprašanja, da bi torej lažje glasovali.

Žal se ni zgodilo nič od tega. Nasprotno. Ustavimo se najprej pri voditeljici Petri Kerčmar. V studiu je soočila Aleša Primca, borca za prave družine in pobudnika za razpis referenduma, ter nekdanjega ministra za zdravje in soavtorja zakona dr. Dušana Kebra. Pričakovali bi, da bo soočenje ponudilo resno razpravo o etičnih dilemah in razkrilo pasti zakonskih podrobnosti. A jih ni. Na eni strani je nastopal vedno nasmejani Primc, ki je ponavljal laži in strašil, kako bo zakon zastrupljal nemočne in uboge, na drugi strani pa je bil neroden Keber, ki se je v očitni stiski trudil odgovarjati na množico manipulacij, a ker jih je bilo tako veliko, je lahko pojasnil le eno, nato mu je voditeljica vzela besedo, jo predala Primcu, da je, in to z vidnim zadovoljstvom, zavajal še naprej. To ni bilo ne kvalitetno novinarstvo ne vsebinsko soočenje. Voditeljica Petra Kerčmar je zgolj podajala žogo sem in tja in skrbela, da je bila stvar časovno uravnotežena in čustveno čim bolj nabita. Vseeno ji je bilo za vsebino, hkrati pa ni dajala vtisa, da razume, o čem teče razprava.

Kaj bi torej pričakovali od tako pomembnega predreferendumskega soočenja? V trenutku, ko je Primc začel govoriti o zastrupljanju in zlorabah, bi mu morala vzeti besedo in reči, da je beseda zastrupljanje zavajajoča in da zakon predvideva vnaprejšnje strinjanje umirajočih in množico varovalk na poti do končne odločitve. Prav tako bi lahko ustavila drugo stran, Dušana Kebra, ki je včasih pretirano relativiziral. A tega ni storila, mirno je gledala, kako se pomembna razprava spreminja v poplavo laži, iz informacijske oddaje je naredila trash tv, slovenski šov Jerryja Springerja.

Primc je zelo sistematično uporabljal staro propagandistično taktiko, da stokrat ponovljena laž prej ali slej postane resnica in o njej nihče ne dvomi več. Ali prosto po Mein Kampfu – velika laž je učinkovita, če jo dovolj dolgo stalno ponavljaš.

Tudi v nacionalni televizijski hiši, kjer so novinarski standardi vendarle višji, ni bilo bolje. Voditelj Igor E. Bergant, gre za izkušenega novinarja, človeka z avtoriteto, je med soočenjem igral vlogo strogega časomerilca, v imenu uravnoteženosti pa ni želel posegati v razpravo. Res je, da so pravila televizijskih soočenj na nacionalni medijski hiši precej toga, a Bergant bi lahko koga prekinil, lahko bi odločno protestiral, ko so nasprotniki zakona, vse skupaj je bilo odvratno, v plastične kozarce nasuli tablete kot primer, koliko tablet bi moral pojesti umirajoči, lahko bi koga poslal iz studia. Raje se je delal, da je govoreča ura. Tudi soočenje na TV Slovenija je bilo polno laži in zavajanj, nekateri izmed razpravljavcev pa zakona očitno niso niti prebrali.

Pri tem pa je treba vedeti, da je to, kar se je dogajalo na televizijah, le milejša oblika vsega, kar smo lahko v predreferendumskem času prebirali na družbenih omrežjih, pa tudi v kakšnih župniških oznanilih. Zakon, ki je bil v prvi vrsti mišljen kot oblika milosti in akt spoštovanja do odhajajočih, je iznenada postal zakon, »ki bo zrušil zahodno civilizacijo«, ki bo »ločeval med bolj ali manj vrednimi življenji«. Postal je zakon, ki bo sčasoma »legalna izbira tudi za psihiatrične bolnike, za mladostnike ali celo otroke, za tiste, ki so zgolj ‘utrujeni od življenja’ (tako imenovano eksistencialno trpljenje), ali za dementne«. Zakon torej, ki odpira »možnosti zlorabam«, ki uvaja »ubijanje bolnikov« in ki bo povzročil »grozljive izkušnje«.

Filozof dr. Boris Vezjak, ki je vso to zavajajočo argumentacijo podrobno popisal, pravi, da je šlo »pri tem referendumu za najbolj lažnivo in za najbolj intenzivno manipulativno taktiko, kar sem jo kdaj videl v samostojni Sloveniji. Preštejte samo, kolikokrat na minuto je Aleš Primc neovirano izrekel besedo strup ali zastrupitev. Uporabil jo je po petkrat, šestkrat, na koncu se je zdelo, da pri tem početju tekmuje s samim seboj, te besede so bruhale iz njega. Primc je zelo sistematično uporabljal staro propagandistično taktiko, da stokrat ponovljena laž prej ali slej postane resnica in o njej nihče ne dvomi več. Ali prosto po Mein Kampfu – velika laž je učinkovita, če jo dovolj dolgo stalno ponavljaš.« Propaganda deluje. Tako kot delujejo tudi veliki plakati ob slovenskih avtocestah, ki pridigajo o kulturi smrti, tako kot delujejo rdeče-črni plakati podjetnika Aleša Štrancarja, ki mimoidočim sporočajo, kaj vse groznega naj bi se dogajalo v Sloveniji. Tudi če jim ne verjameš, tudi če se jim posmihaš, se ti počasi zarežejo v podzavest.

Zmaga in poraz

V nedeljo, na referendumski dan, se je izkazalo, da je bila velika laž res učinkovita. Nasprotniki zakona so na referendum pripeljali več ljudi kot njegovi zagovorniki. Kakšni so bili njihovi motivi, ni pomembno. V demokratičnih sistemih, na volitvah, na referendumih štejejo zgolj glasovi. Predlagatelji referenduma so zbrali skoraj 48 tisoč glasov več kot podporniki zakona, brez težav so presegli zahtevani zavrnitveni kvorum, tako da je njihova zmaga z vidika volilne aritmetike legitimna.

Igra številk lepo pokaže, kje se je skrivala zmaga nasprotnikov zakonskega predloga. V urbanih volilnih okrajih – gre za večino mestnih volilnih okrajev, tam torej, kjer je imel zakon višjo podporo – je bila volilna udeležba kot po pravilu nižja od povprečne. Tako je bilo v Kopru ali v ljubljanskem okraju Bežigrad 2, pa v centru Ljubljane, v Hrastniku, v Piranu, v Izoli, v mariborskih volilnih okrajih … Razmeroma velik delež liberalnih volivcev je torej ostal doma. Preračun volilnega izida hkrati pokaže, da ob višji volilni udeležbi v omenjenih okrajih, denimo vsaj tako visoki, kot je bila povprečna, vse skupaj ne bi bilo dovolj, razlika med glasovi za in proti bi se res zmanjšala, a vseeno bi zmagali nasprotniki zakona. Zapišimo konkretneje – udeležba v mestih bi morala biti za nekaj odstotnih točk višja od slovenskega povprečja, vsaj tako visoka, kot je bila leta 2021 na referendumu o vodah, da bi preobrnila skupni volilni izid. Ni bila višja, bila je celo nižja od povprečne.

Zakaj so torej raziskave javnega mnenja kazale, da večina vprašanih podpira idejo o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja? Zakaj je večina vprašanih izjavljala, da bo podprla zakon? Zakaj najbolj verodostojna javnomnenjska raziskava Slovensko javno mnenje že leta kaže, da okoli dve tretjini volivcev podpira idejo o neki obliki evtanazije, pa je bil zakon vseeno zavrnjen?

Odgovor na to vprašanje je enostaven. Volišča so bolj množično obiskali tisti, ki so nasprotovali zakonu, podporniki in skeptiki pa so ostali doma. Glasna manjšina je premagala apatično večino. Očitno se je res težko upreti največji verski skupnosti, težko je nasprotovati tudi zdravniški stroki – njihovo nasprotovanje pa je bilo prevara, padli zakon ni bil medicinska dilema, temveč vprašanje za tistega, ki bi se lahko odločil za skrajševanje trpečega življenja. Težko je tudi podpreti nekaj, kar predlaga ne ravno priljubljena vlada. Vse to je res težko, a le če na zakon gledaš skozi optiko lastnih interesov in prepričanj, ne pa z očmi tistega, ki leži v mukah in si le želi oditi.

Najvišja volilna udeležba je bila kot po pravilu v okrajih, kjer je zakon dobil najmanj podpore. Tako je bilo v vaseh okoli Škofje Loke, tam je bilo proti zakonu 71 odstotkov volivcev, volilna udeležba pa je bila skoraj 55-odstotna. Podobno je bilo na Gorenjskem, v volilni enoti Kranj 3, torej v delu občine Radovljica, v Begunjah, na Brezjah, enako je bilo v Ajdovščini, v Ivančni Gorici, v Ribnici, v Trebnjem, v Logatcu, pa tudi v nekaterih obmestnih volilnih okrajih … Zakon pa je po drugi strani dobil večinsko podporo v večjih mestih – v Ljubljani, v Mariboru, v Zasavju, na Obali, v Novi Gorici, na Jesenicah, v Celju, v Kočevju, na Ptuju – pa še to ne v vseh. Poražen je bil na delavskih Ravnah na Koroškem, v Murski Soboti, pa v nekdaj socialistično solidarnem Velenju. Na predčasnih volitvah, udeležilo se jih je 2,11 odstotka volilnih upravičencev, je bil zakon potrjen.

Marca bodo volitve in referendum so mnogi razumeli kot anketo o priljubljenosti vlade. Nasprotniki zakona so v letu in pol pridobili okoli 58.500 glasov, podporniki pa so jih izgubili dobrih 56.000.

Referenduma se je sicer udeležilo 41 odstotkov volivcev, malo več kot 692 tisoč volivk in volivcev. Kar je razmeroma veliko. K zadovoljivo visoki volilni udeležbi je gotovo pripomogla mobilizacija volivcev stranke SDS. Nekdanji notranji minister, ki je med epidemijo zaplinjal Ljubljano, podpredsednik stranke SDS Aleš Hojs je po poročanju POP TV v nedeljo članom stranke poslal SMS in jih z njim spodbudil, da obiščejo volišča. Stranka SDS tega ni storila prvič. Tudi na zadnjem referendumu o pokojninskih dodatkih je v času volilnega molka s SMS-ji spodbujala volivce, naj gredo na volitve, in si za to prislužila opomin inšpektorata za notranje zadeve.

Politični kontekst

Kaj se je torej zgodilo? In ali izid referenduma napoveduje tudi izid prihajajočih državnozborskih volitev? Nedeljski izid moramo razumeti v političnem kontekstu. Prvič, ni šlo za vladni zakon, pač pa so zakon na pobudo civilnega združenja Srebrna nit vložili poslanci koalicije. Seveda so ga vzeli za svojega, popravili, zanj so tudi glasovali, a njihova predvolilna kampanja je bila medla. Bistveno bolj so bili aktivni njihovi nasprotniki, predvsem rimskokatoliška cerkev (RKC) in različna zdravniška združenja. Hkrati je bilo nenavadno in do volivcev podcenjujoče, da zakona ni branila niti ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel, kot da bi se namenoma odločila, da se ne bo pridružila kampanji. Se je pa zato ministrstvo za zdravje oglasilo po referendumu in v ponedeljek predstavilo načrte, kako bo izboljšalo sistem paliativne oskrbe. Govorilo je o strokovnih timih, nacionalnem planu, o sistemskem financiranju. Zakaj vsega tega ni razkrilo med kampanjo, ni jasno. Kot da bi mu bilo za zakon in za ljudi malo mar.

Drugič, referendum je po spletu okoliščin in zaradi politične neizkušenosti padel v predvolilni čas. Marca bodo volitve in referendum so številni razumeli kot anketo o priljubljenosti vlade Roberta Goloba. Morda se tudi tukaj skriva odgovor na vprašanje, zakaj je bil junija 2024 na posvetovalnem referendumu o možnosti evtanazije, ki mu je sledil padli zakon, izid obrnjen, zakaj je torej vladna stran, kot bi dejal Marcel Štefančič jr., »izgubila bitko, ki je bila enkrat že dobljena«.

Nasprotniki zakona so v letu in pol pridobili okoli 58.500 glasov, podporniki pa so jih izgubili dobrih 56.000.

Ni Aleš Primc edini, ki trosi laži, podoben mu je tudi Janez Janša. Kdor politiko jemlje resno, bi moral danes že vnaprej vedeti, kako odgovoriti na bližnjice populizma, na strahove in laži, ki jih širi radikalna desnica.

Tretjič, kljub nedvomni zmagi opozicijske, zapišimo raje katoliške Slovenije je vseh teh 370.000 ljudi vseeno manj od tiste množice 404 tisočih glasov, ki so maja zavrnili zakon o izrednem pokojninskem dodatku. Manj jih je od tistih, ki so pred desetimi leti zavrnili zakon o družinskih zvezah, takrat je proti glasovalo 394.000 ljudi. Kljub veliki aktivaciji cerkve in zdravnikov jih je za 10.000 manj tudi od tistih, ki so leta 2013 glasovali proti družinskemu zakoniku. Očitno je rob, do katerega seže tradicionalna Slovenija, rob, ki ga lahko dosežejo zvesti volivci desnice, visok malo manj kot 400.000 ljudi. Slaba četrtina volilnega telesa torej.

In četrtič, zoper ta zakon so se, odločno kot nikoli doslej, postavile verske skupnosti. Podpisale so ekumensko izjavo, duhovniki so nagovarjali vernike, laična verska združenja so sodelovala v volilni kampanji. A 370.000 ljudi je za vse verske skupnosti grenak poraz. V RKC namreč trdijo, da je v Sloveniji okoli 1,5 milijona katoličanov (70 odstotkov prebivalstva). Če je verjeti njenim podatkom, je katoliško misel in napotke škofov, pa pri tem niti ne upoštevamo desettisoče muslimanov, evangeličanov in pripadnikov drugih verskih skupnosti, na referendumu podprla le četrtina njihovega občestva. Težko je torej nekaj razglasiti za zmago, če navodila cerkve podpre le vsak četrti vernik. Izidi referenduma so sicer potrdili tezo, da je cerkev vplivna na podeželju in v volilnih okrajih, kjer prevladujejo volivci desnih strank.

Marčeve ide

Vsak referendum je predigra volitev. Očitno pa je, da vladna stran tega referenduma – in to že drugega letos – ni vzela tako: ni razlagala zakona, ni pojasnila postopka. Ljudje do konca kampanje preprosto niso dovolj dobro vedeli, kakšne so varovalke, kako pride do končne odločitve, kdaj se lahko postopek prekine. Posledica te ignorance je prepričanje, »da ima zakon polno lukenj«. Pričakovati od volivcev, da se bodo poglobili v zakonske člene, je iluzorno.

Izidov referenduma pa vendar ne moremo neposredno prevajati v napoved volitev, četudi v politiki velja pravilo, da volivci ne marajo poražencev. Vlada Roberta Goloba je, kot se zdi danes, poraženka. Kar je precej žalostno, saj na drugi strani stojijo populistične puhlice nevsebinske sredine, in kar je pomembneje, radikalna SDS. Janez Janša se ni spremenil, zelo dobro ve, kako zmagati spomladi, zelo dobro tudi ve, kaj bo storil prvi dan po potrditvi svojega mandata.

Je torej politična bitka že odločena? Ne nujno, politični fatalizem res ni dobra vrlina. Na koncu volitev ne bodo odločile božičnice in podaljšane vinjete, ne bodo jih odločili niti viralni posnetki na TikToku in propagandne spretnosti političnih strank. Morda jih bo odločil politični spomin. Morda bo prevagal spomin na epidemijo, na solzivec, na nesmiselne epidemiološke ukrepe, spomin na molk zdravnikov ob umiranju v domovih starejših občanov, spomin na množico neustavnih odlokov, na kaznovanje ljudi, spomin na avtokracijo. Pa še to ni nujno, kar se je zgodilo pred štirimi leti, je preteklost, v današnji družbi so štiri leta za večino volivcev nekaj, kar se je zgodilo v kameni dobi. Tudi Američani se niso spomnili kaosa prve Trumpove vlade in so ga v drugo navkljub slabi izkušnji izvolili znova. Gotovo je boljša politična strategija smiselna volilna kampanja. Opozicija ima pripravljene volilne štabe, vse, kar smo videli tokrat, se bo ponovilo, laži, manipulacije, zavajajoči plakati. Robert Golob ni nov obraz. To, kar je delovalo pred štirimi leti, bo marca videti neprepričljivo. Ali Gibanje Svoboda razmišlja o tem? Ali o tem razmišljata drugi dve koalicijski stranki? Če ne drugače, je treba iti od vrat do vrat, voditi radikalno drugačno volilno kampanjo. Ni Aleš Primc edini, ki trosi laži, podoben mu je tudi Janez Janša. Kdor politiko jemlje resno, bi moral že vnaprej vedeti, kako odgovoriti na bližnjice populizma, na strahove in laži, ki jih širi radikalna desnica. Z lažmi se ne polemizira, laži se zavračajo z jasnimi podatki, z jasnimi političnimi predlogi. Hkrati bi moral tudi vedeti, da je bil edini slovenski premier, ki mu je uspelo sestaviti dva vladna mandata, Janez Drnovšek s svojo stranko LDS. To se je zgodilo na daljnih volitvah leta 1996, pred skoraj tridesetimi leti. A sestavljanje naslednje koalicije in vlade je bilo eno najbolj mučnih političnih obdobij v tej državi, Drnovšku pa je vlado uspelo sestaviti šele po prestopu poslanca Cirila Pucka iz Slovenskih krščanskih demokratov v Drnovškovo LDS in nato z izjemnimi koncesijami konservativni Slovenski ljudski stranki, da je ta zamenjala politični breg.

Kaj pa referendum? Ideja o prijazni smrti je intimna, ljudje o smrti ne razmišljamo radi, niti sami niti pred volilno skrinjico. Ideja izhaja iz razsvetljenskih idealov, iz prepričanja, da ima vsak človek svobodo, da lahko vsak človek odloča o lastni usodi. V času rajnke AvstroOgrske je bila Kranjska ena izmed najmanj razvitih dežel cesarstva, vpliv RKC je bil tukaj izredno močan. Vse skupaj je šlo tako daleč, da so iz šol preganjali učiteljice, ki so se poročile. Res je, da je bilo to prepovedano tudi v drugih delih cesarstva, a na Kranjskem so bili glede moralnih vprašanj ne samo učiteljstva še posebej rigorozni. Vpliv cerkve se je vlekel še v trideseta leta prejšnjega stoletja, ko so njeni predstavniki zahtevali krščanski preporod slovenske družbe in podreditev javnega življenja Jezusovemu nauku. Danes je drugače. Cerkev ima bistveno manjši vpliv, vendar kulturno-zgodovinski spomin ne izgine v generaciji ali dveh. Nekaj vpliva je cerkev obdržala. Slovenija ni otok, na Hrvaškem bi bila resna politična razprava o podobnem zakonu zaradi večjega vpliva cerkve bistveno težja. Pot do zakona je bila v Avstriji sicer drugačna, tam je zakon o pomoči pri samomoru posredno uvedlo ustavno sodišče, ki je odločilo, da prepoved krši pravico do samoodločbe.

S tega vidika je referendumski izid uspeh. Slovenska družba se zadržano vseeno odpira. A to ni dovolj. Treba je pomisliti, kaj se dogaja v Evropi in v ZDA. Kako zmagujejo populisti in radikalni desničarji, kakšne težave ima Inštitut 8. marec v evropskem parlamentu. Treba je pomisliti, kaj o Niki Kovač govorijo nekateri slovenski politiki. Tisti, ki bi marca radi prevzeli oblast. Boj za človekove pravice, za svoboščine in za demokracijo, za družbeno in osebno svobodo, kar nam je pokazal tudi referendumski izid, ni nikoli končan. A vendar, odgovornost ni samo v rokah volivcev, odgovornost je tudi v rokah vlade, ki je nekoč obljubila, da ne bo dopustila, da v Sloveniji znova zaveje duh avtokracije.

Vrnimo se na začetek. Postavimo si preprosto vprašanje, kaj naj zdaj stori človek, ki je zaradi neozdravljive bolezni in neznosnih bolečin razmišljal o asistiranem samomoru. Kako razume izid tega referenduma? Ni treba pretirano ugibati. Dejan Đerković ima hitro napredujočo multiplo sklerozo, prepričan je bil, da mu bo zakon nekoč omogočil, da se poslovi dostojanstveno. »Na žalost je ljudem, ki tega zakona nikoli ne bi uporabili, uspelo to onemogočiti tudi nam, ki bi ga,« je zapisal po referendumu in dodal, da je še vedno trdno odločen, kako želi živeti in do kdaj. »Na žalost bom moral sedaj (na veliko zadovoljstvo nekaterih nasprotnikov zakona) končati življenje nekoliko prej kot sicer, dokler še lahko dejanje storim sam. Pomagati mi namreč nihče ne sme, saj je pomoč pri samomoru hudo kaznivo dejanje«.