Intervju / »Oblikovati moramo novo internacionalo upanja«

Španija poleg Slovenije velja za enega redkih evropskih otokov, kjer je na oblasti levosredinska vlada. Na njenem čelu sta premier Pedro Sánchez, član Socialistov, in njegova namestnica in podpredsednica vlade Yolanda Díaz, sicer tudi ministrica za delo, iz leve koalicije Sumar. Pravnica, strokovnjakinja za delovno pravo, se je rodila v obmorskem mestu na severni obali Galicije. Njen oče je bil Suso Díaz, letos preminuli sindikalist, ki je bil v času diktature generala Francisca Franca član tedaj tajne Komunistične partije Španije. Boj za pravice manj privilegiranih in zoper avtoritarne težnje ima torej zapisan tako rekoč v krvi. Prav njenim prizadevanjem za združitev naprednih sil, ki zasedajo prostor levo od Socialistov, v koalicijo Sumar pa pripisujejo pomembno vlogo pri tem, da so leta 2023 spodleteli načrti o oblikovanju vlade, v katero bi bili vključeni konservativna Ljudska stranka in skrajno desna stranka Vox.

Zmeraj pogosteje se sklepajo zavezništva med konservativci in skrajno desnico. Tudi v evropskem parlamentu je pred kratkim potekalo takšno paktiranje, da bi zavrli udejanjanje zavez zelenega prehoda. Nekoč se je govorilo o sanitarnem kordonu med skrajno desnico in preostalimi političnimi skupinami. Kje je danes ta črta, ki naj je ne bi prestopili?

Doživljamo pravo geopolitično recesijo, potekajo pomembne spremembe v svetovni ureditvi in tudi kapitalizem se je korenito spremenil. To se kaže v evropskem parlamentu, pri delu evropske komisije in na evropski celini kot taki. Drži, kot ste rekli, da danes ni več sanitarnega kordona med skrajno desnico in drugimi, ki bi preprečil erozijo demokracije. Nasprotno, sklepanje dogovorov z njo je postalo nekaj povsem normalnega. V središču demokratičnega sveta spremljamo pospešen postopek normalizacije populizmov. Sile sovraštva že dolgo niso bile tako močne. Populisti, kot so Donald Trump, Javier Milei, Viktor Orbán in Giorgia Meloni, imajo skupno globalno agendo. Gre za avtoritarno in nazadnjaško agendo s povsem jasnim namenom, da nam odvzamejo najosnovnejše pravice. Nazadnjaške sile zelo dobro vedo, kaj počnejo. In so dobro organizirane.

Kako lahko na to odgovorite napredne sile? V tem času, ko, če si sposodimo Gramscijevo krilatico, staro umira, novo pa se še ne more roditi in vmesni prostor polnijo pošasti.

Potrebujemo načrt, kako z demokratičnimi sredstvi poraziti skrajno desnico. To lahko naredimo samo tako, da ljudem ponudimo drugo možnost. Ni nujno, da je takšen načrt zelo zapleten. Novi newyorški župan Zohran Mamdani je zmagal z obljubo na videz preprostih ukrepov. Ljudem je obljubil dostopna stanovanja, javni prevoz in dostojno delo – torej stvari, ki jih resnično potrebujejo. Govoriti moramo jasen in preprost jezik, kot to počne skrajna desnica. Najti moramo način, kako združiti napredne sile. Trump in njemu podobni so uspešni predvsem z upravljanjem strahu. A strah ni nekaj, na čemer lahko gradimo potrebne družbene spremembe. Namesto tega moramo oblikovati, kot temu pravi brazilski predsednik Lula da Silva, novo demokratično internacionalo – osebno bi raje rekla novo internacionalo upanja.

Zdi se, kot da Evropska unija (EU) danes postopoma premešča pozornost z nujnosti zelenega prehoda na pospešeno oboroževanje. Kako naj države uravnotežijo eno z drugim – na eni strani vendarle spremenjene geopolitične razmere, ko imamo vojno tako rekoč pred vrati Evrope, in na drugi nujo po zelenih politikah, pa tudi ohranitvi socialne države?

Evropa je na razpotju: izbrati moramo bodisi Evropo, ki bo socialna in bo postavila človekove pravice in mir v središče svojih prizadevanj, bodisi Evropo, ki bo nadaljevala postopen zdrs in nazadovanje na številnih področjih, recimo pri vprašanju zelenega prehoda. Pomislite na primer na proteste francoskih kmetov. Evropski kmetje v resnici nimajo težav z okoljskimi standardi, temveč s prehranskimi distribucijskimi verigami, ki povzročajo, da se rejci in kmetje po krivem počutijo odrinjene. Njihova glavna težava je, da so primorani prodajati svoje izdelke pod ceno proizvodnje. A za to ni kriv evropski zeleni dogovor, pač pa veliki monopoli distribucijskih verig. Kljub temu je evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen na njihove zahteve odgovorila z rahljanjem zavez zelenega prehoda. Podoben odgovor je ponudila pri pogajanjih z avtomobilsko industrijo.

Danes ni več sanitarnega kordona med skrajno desnico in preostalimi političnimi skupinami, ki bi preprečil erozijo demokracije. Sklepanje dogovorov z njo je postalo nekaj povsem normalnega.

Nazadovanje opažamo tudi na drugih področjih. Evropska komisija je pred kratkim denimo predstavila tako imenovani digitalni omnibus, s katerim bodo mogoči posegi v načela varstva osebnih podatkov v prid tehnoloških podjetij.

Drži. S predlogi pa nazaduje tudi na področju delavskih pravic in s tem ubija socialni model, s katerim smo se v prejšnjem mandatu evropske komisije ukvarjali z evropskim komisarjem za delovna mesta in socialne pravice Nicolasom Schmitom ter drugimi evropskimi ministri, odgovornimi za področje dela, med katerimi je bil tudi slovenski minister za delo Luka Mesec. Načela socialne Evrope postopoma ugašajo, delavske pravice nazadujejo, jemlje se jim kisik. Evropa brez socialnih pljuč pa nima prihodnosti.

Prav zdaj v svetu za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov razpravljamo o preoblikovanju evropskega socialnega sklada, ki je za Evropo nepogrešljiv, saj omogoča programe, ki so v preteklosti prinesli pomembne ukrepe za zmanjševanje neenakosti v državah, kot je Španija, in številnih drugih. Kakšen bi moral biti naš cilj? Potrebujemo usklajeno politiko, ne pa tega, kar predlaga Ursula von der Leyen, da bi imeli 27 različnih strateških rešitev držav članic EU. Na socialnem vrhu v Portu, kjer sem bila navzoča septembra, se je srečanje končalo brez izjave – kar je nedopustno. V tem trenutku negotovosti potrebujemo socialni program, ki bo Evropejcem ponudil gmotno varnost. To je obenem ključ za našo strateško avtonomijo. Evropski proračun za obrambo se je zvišal z 1,9 odstotka na 2,1. A zgolj nenadzorovane oborožitvene politike bodo počele to, kar počnejo že danes – hranile bodo skrajno desnico.

Španska vlada je sicer dosegla dogovor z zvezo Nato, da državi ne bo treba povečati obrambnih izdatkov na želenih pet odstotkov bruto domačega proizvoda. Vztrajate, da obrambna politika EU ne bi smela biti odvisna od zahtev Donalda Trumpa. 

Kot sta v poročilih dejala tudi italijanska politika in ekonomista Mario Draghi in Enrico Letta, moramo okrepiti strateško avtonomijo in zagotoviti pravice delavcem. Strateških naložb zagotovo ne bomo pridobili z arzenali, pridobili jih bomo z dostojnimi delovnimi mesti in zmanjšanjem neenakosti. Če želimo doseči kaj takega, pa moramo zmanjšati odvisnost od drugih. Potrebujemo lastno industrijo, ki bo zmanjšala našo tehnološko odvisnost od obeh velesil, Kitajske in Združenih držav Amerike (ZDA), ter odvisnost na energetskem in finančnem področju. Zagotovo potrebujemo tudi obrambno politiko – vendar ne takšne, ki jo bodo določale ZDA.

Evropsko gospodarstvo vse bolj občuti konkurenco velesil, zlasti Kitajske in ZDA. Pa je v to tekmo sploh mogoče vstopiti, recimo, če govorimo o avtomobilski industriji, ne da bi zniževali stroške proizvodnje na račun zaposlenih?

To je ključno vprašanje naše dobe. Ampak poglejte, delež ameriškega gospodarstva v svetovnem gospodarstvu je denimo 15-odstoten. Trump s svojim početjem na gospodarskem področju udriha predvsem po lastni državi. Nedavno sem bila v San Franciscu in Los Angelesu – kar spremljamo tam, je izrazito protiekonomska politika. Trump uničuje lastne proizvodne panoge. Zavezništvo je sklenil zgolj z velikimi tehnološkimi podjetji in z nikomer drugim. Danes v ZDA ni mogoče sestaviti avtomobila brez sodelovanja Mehike in drugih držav. Podobno je v Evropi. Španija je denimo velik proizvajalec energije iz obnovljivih virov, a večina tehnologije, na katero se zanaša, prihaja iz Kitajske. Po svoje danes potrebujemo več multilateralizma kot kadarkoli prej. V tem smislu je Trumpova carinska vojna zgodovinska napaka – ne samo za svet, ampak tudi za same ZDA. Predstavljajte si, da bi Evropa odgovorila enako. Naša celina je pomemben igralec v svetovnem gospodarstvu. Tega se Trump zaveda. Zato potrebuje Evropo, ki bo ponižna in bo molčala.

Osebno pa zagovarjam Evropo z lastnim glasom, ki bo avtonomna in suverena. Vendar to pomeni, da moramo jasneje določiti industrijsko politiko. Dober primer je evropski proizvajalec potniških letal Airbus, ki mu je uspelo prehiteti ameriški Boeing. To je model, ki ga moramo imeti za zgled. Danes potrebujemo javne naložbe brez primere. Kot pravi Draghi, potrebujemo Evropo, kakršno smo oblikovali med pandemijo koronavirusne bolezni – Evropo brez varčevanja in Evropo, ki bo znala uporabljati strukturne sklade za odziv na glavne preizkušnje naše dobe. To so predvsem tehnološke spremembe in okoljska kriza, nujno pa se moramo spoprijeti tudi z revščino. V Evropi je danes 93 milijonov ljudi, ki so izpostavljeni tveganju revščine ali socialne izključenosti. Leta 2021 smo se ministri na socialnem vrhu zavezali, da bomo do leta 2030 iz revščine dvignili 15 milijonov revnih od takratnih 90 milijonov. Nismo na pravi poti, to pa je popoln neuspeh evropskega projekta. Če se ne bomo prebudili, bo neenakost, ki jo spremljamo v Evropi, postala gnojilo za populizme v središču naših demokracij. Skrajna desnica ni posledica te neenakosti, je pa ta snov, s katero se hrani.

A Evropa ima hkrati opraviti s pomanjkanjem delovne sile. Primanjkuje predvsem ljudi v zdravstvu, denimo pri oskrbi starejših, v šolstvu, gostinstvu, gradbeništvu ... Obenem se prebivalstvo hitro stara. Ima Evropa kakšno drugo možnost, kot da se v teh panogah zanaša na tuje in migrantske delavce? 

Najprej, Evropa v resnici nima tako hudih težav s pomanjkanjem delovne sile, kot jih imajo recimo v ZDA. Delež prostih delovnih mest je približno dvoodstoten, v Španiji pa je še manjši, 0,9-odstoten. Kljub temu ves čas poslušamo o pomanjkanju delovne sile. A to je utemeljitev ideološke narave in gre predvsem za konstrukt desnice.

Evropa je pomemben igralec v svetovnem gospodarstvu. Tega se Trump zaveda, zato potrebuje Evropo, ki bo ponižna in bo molčala.

V Sloveniji sicer imamo povsem realen primanjkljaj, denimo v šolstvu in pri delu s starejšimi, v gradbeništvu pa se zmeraj bolj zanašamo na tuje delavce. Predvsem pri slednjih, vemo, obstaja večje tveganje za zlorabe. O zlorabah na tem področju pa beremo tudi v poročilih iz Španije. 

To so stvari, ki jih lahko r ešuje mo zgolj na en način – z odpravo uničujočih delovnih razmer v nekaterih panogah. Drži, da delovne razmere, ki vladajo v primarnem sektorju v Španiji, Franciji, Italiji, Romuniji in drugje, niso ustrezne. Ne delovne, ne zdravstvene razmere, ne spoštovanje človekovih pravic, ne plačilo. Odgovor na primanjkljaj v tistih panogah, kjer primanjkuje delovne sile, je zato preprost: zaposlenim je treba ponuditi boljše plačilo in jim zagotoviti delavske pravice.

A dovolite mi povedati še nekaj. Obstaja vrsta panog po svetu, v katerih delo opravljajo predvsem migranti. Ne glede na to, o kateri državi govorimo, dela v oskrbi, gostinstvu, kmetijstvu in živinoreji opravljajo migranti. Poznamo migrante, ki prihajajo iz tretjih držav, a poznamo tudi migrante znotraj same EU. Poglejte, v Španijo denimo migranti prihajajo obirat jagode, Španci pa odhajajo obirat grozdje v Francijo. Veliko Romunov prihaja na delo v Španijo, a tudi Španci odhajajo na delo v Romunijo. Obstaja zelo širok mozaik, ko se ukvarjamo s področjem dela v 21. stoletju. Zagotovo pa pri migrantskih delavcih obstaja pomemben dejavnik tveganja zlorab, saj so migranti, ko pridejo, pogosto v ranljivem položaju in so pripravljeni sprejeti delovne razmere, ki so povsem nedopustne.

Kaj lahko storimo? Na kršitve pravic se moramo odzvati z vso odločnostjo. V Španiji smo, na primer, sklenili sporazum o sodelovanju med ministrstvom za delo in notranjim ministrstvom, da izvajamo poostren nadzor na terenu. Ljudem v panogah, za katere vemo, da v njih obstaja večje tveganje, moramo ponuditi zaščito, kar je samoumevno, moramo pa jim zagotoviti tudi, da se lahko organizirajo in imajo moč – ter s tem možnost pogajanj, ko se začne govoriti o njihovih delovnih razmerah.

Prihajate iz družine sindikalnih borcev, vaš oče je bil španski sindikalist Suso Díaz, kot pravnica ste se specializirali za delovno pravo, tudi na položaju ministrice ste zastopnica pravic delavcev. Kdo pa je danes pravzaprav »delavec«? Izraz deluje nekoliko zastarelo. Je to nujno delavec v tovarni, je to trgovka, učitelj, voznik Uberja, svobodni umetnik? 

To je izjemno pomembno vprašanje. Vsi smo delavci. Le majhen del naših družb so rentniki, bogataši. Preostali smo delavci in delavke. Vi ste na primer poklicni novinar, nekdo je delavec v tovarni, lahko je čistilec, gradbinec, krojač, delavci so tudi intelektualci, pesniki, fotografi ... Socialna demokracija, ki se je navduševala nad Tonyjem Blairom in tako imenovano tretjo potjo, je že dolgo v krizi prav zato, ker je opustila obrambo delavskega razreda. Spomnite se samo knjige Konec dela Jeremyja Rifkina – teoretično je obravnavala izginotje sveta dela, kot je v tistem času konec zgodovine teoretično obdelal Francis Fukuyama. A kako lahko teoretiziramo o izginotju dela, če ste vi še zmeraj novinar, ekipa, ki me danes spremlja na obisku v Sloveniji, pa je polna delavcev?

Delavski razred je v resnici družbena večina. Delavci govorijo različne jezike, opravljajo različne poklice in podobno, druži pa jih predvsem razočaranje, ker so bili deležni toliko prelomljenih obljub. Zato zmagujejo populisti, kot so Milei, Trump, Orbán in Giorgia Meloni – to praznino jim je uspelo zapolniti in si prisvojiti navidezno poistovetenje s svetom dela. Skrajna desnica je pravilno prepoznala, da gre za družbeno večino, ki ji mora posvetiti pozornost. Pa čeprav denimo Trump s svojimi izvršnimi ukrepi ves čas deluje neposredno proti svetu dela in uničuje moč sindikalnega organiziranja. Desnica se namreč obenem zaveda, da so prav sindikati temeljno orodje demokratizacije naših držav.

Pa vendar, kako je mogoče, da ljudje, kot je Trump, zmagujejo na volitvah? Kako lahko ljudje, kot je Orbán, ki z avtoritarnimi, neliberalnimi politikami predstavlja nekaj, kar naj bi bilo nasprotno evropskim vrednotam in vrednotam sodobnega sveta, še zmeraj zasedajo položaje?

Kot rečeno, skrajna desnica je zelo organizirana in se organizira že vrsto let. Zaznala je nezadovoljstvo ljudi, pred katerim so si napredne sile predolgo zatiskale oči. Skrajna desnica deluje v različnih okvirih. Francoski Nacionalni zbor Marine Le Pen se v marsičem razlikuje denimo od španske skrajno desne stranke Vox, ki izhaja iz frankizma. Danes, 50 let po smrti španskega generala in diktatorja Francisca Franca (z ministrico smo se pogovarjali prav na dan obletnice njegove smrti, op. a.), so tudi prijemi te stranke drugačni. A skrajno desnico druži prav kopernikanski zasuk v sodobnih družbah – nezadovoljstvo, ki ga pomagajo povzročati te stranke in njihove zaveznice, ko pridejo na oblast. Poglejte, kaj se je zgodilo v Združenem kraljestvu, ko so s sistematičnim zniževanjem davkov skoraj uničili državo. Podobno Trump s svojimi ukrepi škoduje državi in njenim državljanom. Krog je tako sklenjen.

Slovenija in Španija sta v evropskem okviru glede tega pomembni izjemi. Pri čemer se Španija lahko pohvali z rekordno zaposlenostjo in rastočim gospodarstvom, čemur pritrjujejo tudi OECD, evropska komisija in Mednarodni denarni sklad. Skromno menim, da ima pomemben del zaslug za to prav ministrstvo, ki ga vodim.

Če se ne bomo prebudili, bo neenakost v Evropi postala gnojilo za populizme. Skrajna desnica ni posledica neenakosti, je pa ta snov, s katero se hrani.

Čemu to pripisujete?

Spremenili smo paradigmo: špansko gospodarstvo je v vzponu – ne od zgoraj navzdol, temveč od spodaj navzgor. Kaj smo naredili? Zasnovali smo radikalno drugačne politike. Konservativna Ljudska stranka in stranka Socialisti sta v preteklosti pripravili več kot 50 reform dela, a so vse propadle. Naša reforma pa se danes opisuje kot zgled za druge članice EU. V zadnjih sedmih letih smo minimalno plačo zvišali za 61 odstotkov. V Španiji in po svetu je dolgo lažno veljalo, da zvišanje minimalne plače uničuje delovna mesta. A to je bila neoliberalna laž. Analize danes kažejo, da zviševanje minimalne plače omogoča zmanjšanje neenakosti, to pa vodi v rast gospodarstva. Prav tako smo nedavno podaljšali starševski dopust, in sicer s 16 tednov na 19 tednov plačanega dopusta za vsakega od staršev in na 32 tednov za enostarševske družine. Leta 2021 smo sprejeli tudi pomemben zakon o platformnem delu, ki dostavljavce hrane prepoznava kot zaposlene in ne kot pogodbene delavce, hkrati od podjetij, ki se pri delu zanašajo na algoritme, zahteva, da dostavljavcem razkrijejo, kako algoritmi vplivajo na njihove delovne razmere in druge odločitve. Naši poti sledi direktiva EU, ki državam članicam nalaga, naj do konca prihodnjega leta storijo podobno (Slovenija zakonodajo na tem področju še pripravlja, op. a.). Če sklenem: bistvenega pomena je, da zaposlenim ponudimo pravni okvir, ki jim zagotavlja občutek stabilnosti.

Španija je vodilna tudi na nekaterih drugih področjih, denimo pri omejevanju kratkotrajnega oddajanja stanovanj turistom prek platform, kot je Airbnb. A podobni ukrepi hitro obveljajo za »radikalne«. V Sloveniji spremljamo nekaj podobnega. Kaj je v resnici radikalno, takšne napredne politike ali svet, v katerem živimo? 

Zares radikalna je v današnjem svetu neenakost. V rokah imamo vsa orodja, da bi jo končali, pa tega ne storimo. Novi digitalni kapitalizem, ki ga pomaga spodbujati Trump, nas vodi v še večjo izgubo pravic. Ko Trumpov podpornik in tehnološki magnat Peter Thiel pravi, da demokracija ni združljiva s svobodo, bi nas to moralo zelo skrbeti. Že doma so me starši učili, da je demokracija orodje, ki nikoli ne odpove – to je tisto, kar je danes postalo vprašljivo. Ena največjih preizkušenj naše dobe je, kako ubraniti demokracijo. Napredne sile se moramo zato boriti proti neenakosti. To bi moralo biti naše temeljno področje delovanja. In v tem boju bi morali biti resnično radikalni. Toda če ljudem ne bomo zagotovili upanja in seveda varnosti – pa ne v smislu represije, temveč ekonomske varnosti, da se človek lahko prebije skozi mesec, mirno spi in reši stanovanjski problem –, tega boja ne bomo dobili. Ljudje brez teh oporišč so veliko lažji plen populističnih politik skrajne desnice.

Ameriški filozof Harry Frankfurt je svaril, da nekateri politiki uporabljajo bullshit oziroma nakladanje kot politično orodje. Ne gre torej za to, da namerno lažejo, temveč zanje resnica sploh ni pomembna. Kako se temu postaviti po robu? To se zdi nemogoča naloga. 

Obstaja že precej staro besedilo The Art of Political Lying (Umetnost politične laži) pisatelja in teologa Jonathana Swifta, v katerem je zapisal, da je ljudstvu treba lagati, ker ni pripravljeno slišati resnice. Skrajna desnica ima jasen cilj – želi si uničiti demokratične institucije. Da bi to lažje storila, mora ljudi stalno hraniti z lažmi in lažnimi novicami. Dela veliko hrupa, tako kot Milei maha naokoli z motorko, da bi odvrnila pozornost ljudi, medtem ko sprejema pomembne odločitve, ki delujejo proti družbeni večini. To je zagotovilo njenega uspeha. Ko španski Vox napada monarhijo, sporoča, da nič več v državi ne deluje. In ko kdo v revnem predelu države doživi krivico, ker socialni sistem odpove, zdravstvo ne deluje ali je javno šolstvo slabo, se tega sporočila hitro oprime. V resnici so demokratične institucije tiste, ki so namenjene ljudem na socialnem dnu. Bogati ne potrebujejo zakonov niti institucij.

Ampak dobro vem, o čem govorite. Osebno sem lahka tarča za domačo skrajno desnico – zame rada ponavlja, da sem komunistka in da je bil že oče komunist. No, saj danes so pravzaprav vsi komunisti! Tako kot kažejo s prstom na Mamdanija, češ da je komunist. A so že ugotovili, da jim ne prinašam koristi, ker sem se zavestno odločila, da z njimi ne bom več polemizirala. Namesto tega sem na poslanska vprašanja v parlamentu začela odgovarjati smrtno resno, z nizanjem podatkov, zato so mi jih preprosto nehali postavljati. Pomembno je torej, da ne polemiziramo z njimi, ker jih s tem samo krepimo, temveč nastopamo s trdnimi političnimi predlogi in hkrati jasno razkrivamo njihovo politično agendo. Danes se borimo za prevlado na družbenih omrežjih, predvsem na TikToku. Tako kot drugod se je tudi v Španiji znaten delež mladih moških radikaliziral. A hkrati so se mlade ženske obrnile bolj na levo in začele nastopati kot feministke. Logično, saj so zaradi predlogov skrajne desnice njihove pravice danes spet ogrožene. Prav ženske so bile tiste, ki so močno pripomogle k našemu uspehu na volitvah.

Ljudem moramo ponuditi upanje. Tako kot je pred kratkim storil Mamdani. Ljudem moramo ponuditi roko, da jih potegnemo iz depresije, v kateri se utapljajo.

Temelj leve, napredne politike je solidarnost. Ta se v praksi kaže s pravično obdavčitvijo in socialno državo. Nekateri pravijo, da solidarnosti danes primanjkuje, drugi, da škoduje tekmovalnosti in napredku, ki sta nujna za kapitalistični stroj. Zakaj se kljub temu odločiti za solidarnost? 

Najprej iz razlogov človečnosti. Na vsak način moramo ubraniti človekove pravice in demokracijo. Nič nas ne bo dražje stalo kot neenakost. In potrebujemo mir – ob številnih spopadih po svetu, nezakonitem ruskem napadu na Ukrajino in brutalnem, neprecedenčnem genocidu nad Palestinci.

Med pogovorom ste omenili sodelovanje s slovenskim ministrom Luko Mescem. V preteklosti je minister že povedal, da vas pri svojem političnem delovanju jemlje za nekakšen zgled. Prihodnje leto bodo v Sloveniji potekale državnozborske volitve. Kaj bi pred njimi svetovali svojemu slovenskemu kolegu in njegovi stranki? 

Nerada dajem nasvete, veliko r aje se učim od drugih. Lahko pa ponudim misel, ki mi jo je povedal pokojni papež Frančišek, in sicer, da upanje nikoli ne razočara. Danes so ljudje zaradi negotovih razmer v svetu prestrašeni in zaradi tega zmeraj bolj pasivni. Utapljajo se v depresiji, skrajna desnica pa samo dodatno razpihuje sovraštvo in strah, da bi stisko še poglobila. Zato jim moramo ponuditi upanje. Tako kot je pred kratkim storil Mamdani. Ljudem moramo ponuditi roko, da jih potegnemo iz depresije, v kateri se utapljajo.