Kultura / Kvizomanija

Nedelja, 9. novembra, nekaj čez poldne. S sodelavci, člani uredništva Mladine, Gorencem, Koširjem, Močnikom in Trampušem, se sestanemo pred Odisejo, nekdanjim kinematografskim kompleksom Kolosej v ljubljanskem trgovskem središču BTC, zdaj v lasti podjetnika Iva Boscarola. Ne zato, ker bi si želeli ogledati katerega izmed številnih hollywoodskih blockbusterjev ali katero od gledaliških predstav na sporedu, pač pa zato, ker je ta dan v Odiseji potekalo prvo državno kviz prvenstvo v zgodovini Slovenije. In kot strastni kvizoljubi tega pač nismo smeli zamuditi. No, v resnici ni čisto tako. Zgolj dva iz zasedbe se redno udeležujeva pub kvizov – torej javnih kvizov, ki izvirajo iz britanskih pubov oziroma lokalov, kjer so se pojavili že v štiridesetih ali petdesetih letih prejšnjega stoletja, razbohotili pa v sedemdesetih, ter so zadnja leta tudi pri nas doživeli nesluten razcvet –, preostali trije so se nama pridružili po vztrajnem prepričevanju, morda iz sočutja ali radovednosti, predvsem pa, kot so zatrjevali, v znak kolegialnosti in podpore.

Pred kompleksom in v njem je ob našem prihodu že vrvelo in žuborelo, saj je bilo pred začetkom treba opraviti še registracijo. Pred tem se je bilo seveda treba že vnaprej prijaviti prek spleta in plačati pristojbino 60 evrov na ekipo, ki je lahko štela največ pet članov.

V notranjosti nas je pričakal ogromen zaslon z imeni vseh 69 skupin (prijavljenih jih je bilo 70, a je ena udeležbo odpovedala), pod katerim smo za hip postali in se namuznili ob nekaj posrečenih imenih, kot so denimo Šopska, Torkovo pivo, Solidna firma, ChadGPT, Hlapci znanja in Kar bo bo. Sami smo se nekoliko manj domiselno poimenovali preprosto Mladina – in upali, da se ne bomo osramotili s slabo uvrstitvijo in očrnili delodajalčevega imena. Dodeljena nam je bila miza s srečno številko sedem na odličnem geostrateškem položaju, zgolj neznaten lučaj od šanka in sanitarij. Da bomo na prvo pijačo čakali dobro uro in pol, takrat še nismo vedeli. Ampak to ni bistvo. Usedli smo se in razgledali naokrog, prepoznali peščico znanih obrazov iz različnih kviz lig ali drugih življenjskih okolij, skušali smo ugotoviti, iz katerih ekip veje največ zmagovalnega duha. Imeli smo občutek, da se bodo najbolje odrezali tisti, katerih obličja je tik pred začetkom krasila že malodane svetniška resnoba, pomešana s skromno suverenostjo in osredotočenostjo.

Leta 2010 je zgolj en lokal v Ljubljani redno prirejal pub kvize. Danes samo v prestolnici deset organizatorjev kvize prireja v vsaj 25 lokalih.

Preden se spustimo v pripetljaje in peripetije s terena, moramo seveda nekaj besed nameniti organizatorju prireditve Edinu Šehoviću, človeku, ki stoji za bržkone enim izmed najbolj priljubljenih pub kvizov v Ljubljani – za Don Kvizotom. Šehović je trenutno – če že ni edini pri nas – eden izmed peščice ljudi, ki se preživljajo zgolj in izključno z vodenjem kvizov. Študiral je tržno komuniciranje in odnose z javnostmi na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in sprva nekaj časa delal na tem področju, nato pa povsem spontano vstopil v svet kvizov. Pred približno desetletjem se je kot tekmovalec udeležil prvega pub kviza, nekdanjega Lucky Ricky Fun Quiza, in se nad formatom navdušil, nato pa za zabavo in interna druženja začel prirejati prve kvize v plesni šoli, kjer je treniral. Pozneje je organiziral še službene teambuildinge pa kvize za prijatelje. Zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo organiziral svoj prvi uradni pub kviz.

Ta je potekal oktobra 2022 v ljubljanskem baru Zorica, že nekaj mesecev kasneje pa se je odločil, da se bo stoodstotno poklicno posvetil kvizom. Začetki so bili težki in finančno negotovi, a pravi, da je bil občutek, da počne tisto, kar ga veseli in v čemer je dober, tako močan, da je vztrajal. Verjel je, da se bodo stvari obrnile – in res so se. Danes v povprečju priredi od deset do 12 kvizov na mesec, od tega sta dva v okviru Piflarske lige – prve pub kviz lige pri nas, katere mesta se, po poročanju sodelavca Gorenca, navadno zapolnijo v pičli sekundi po odprtju prijav. Deluje na približno desetih lokacijah – v že omenjeni Zorici in poleg tega še denimo v ljubljanskih lokalih in gostinskih obratih Lepa Žoga, Smash, Premier Pub, Nebotičnik, Kazina Jazz Club idr. Večina teh kvizov je splošne narave oziroma kvizov splošne razgledanosti, izredno priljubljeni pa so tudi tematski kvizi, kot so na primer filmski, glasbeni, športni (in znotraj tega še bolj specifični, denimo teniški ali kviz NBA), kviz o Sloveniji, živalih, znanosti pa o serijah Prijatelji, Igra prestolov in Kako sem spoznal vajino mamo ter – najbolj priljubljen med vsemi – Kviz Harryja Potterja.

Večina kvizov je splošne narave, izredno priljubljeni pa so tematski kvizi, na primer filmski, glasbeni, športni, kviz o Sloveniji, živalih, znanosti ali pa o televizijskih serijah.

Poleg tega je imel Edin Šehović, vse odkar organizira pub kvize, zamisel, da bi lepega dne priredil vseslovensko državno prvenstvo in postavil temelje nove tradicionalne prireditve, ki bi vsako leto združevala navdušence nad kvizi. »Zdi se mi, da se je to zgodilo v najprimernejšem trenutku,« razmišlja. »Dvomim, da bi ga lahko izvedel prej – ne zato, ker ga ne bi zmogel organizirati, ampak ker mislim, da Slovenija takrat še ni bila pripravljena. Pred dvema letoma bi bila udeležba precej manjša, ker ljudje sploh niso vedeli, da takšne prireditve obstajajo.«

Od Tuvaluja do Pece

Na sončni zgodnjenovembrski nedeljski popoldan je bilo videti, da Slovenija resnično je pripravljena na to težko pričakovano prireditev. Sedeli smo torej za mizami Odisejinih lokalov, ki so se vile vsenaokrog po zgornjem nadstropju stavbe. Nekaj pred eno je prizorišče, ki je z ogromnimi okni, belino in svetlo sterilnostjo nekoliko spominjalo na letališko čakalnico, kar razganjalo od pričakovanja in vznesenosti, tudi sami smo se poskušali motivirati in drug pri drugem preverjali znanje iz različnih kategorij. Čakala so nas namreč vprašanja z osmih področij, iz zemljepisa, zabavne industrije, športa in iger, znanosti, življenjskega sloga, zgodovine, umetnosti in kulture ter »razno«. Sami smo si največ obetali od zabavne industrije, športa, umetnosti in kulture, morda celo od zgodovine. Vse seveda odvisno od vprašanj.

Malo čez eno se je na nekoliko bizarno dvignjen oder v Odiseji povzpel Edin Šehović, mastermind in organizator državnega prvenstva. Po uvodnem nagovoru in preverjanju sestave zbranega občestva, pri čemer smo izvedeli, da smo zelo mešana druščina – od novincev do prekaljenih kvizašev, od Ljubljančanov do prišlekov z vseh koncev Slovenije –, je bil čas še za razlago in navodila. Osem kategorij, za vsako po deset vprašanj. Nobenih olajševalnih okoliščin v obliki ponujenih opcij a, b in c, potrebujemo konkretne odgovore. Po vsaki kategoriji si liste izmenjamo z ekipo za sosednjo mizo in preverimo odgovore. Dvajset ekip napreduje v finale, kjer jih čaka 30 vprašanj z različnih področij. Smo pripravljeni? Recimo, da smo.

Začnimo torej s prvo kategorijo, zemljepisom. Vdihnemo, izdihnemo in pograbimo pisalo. Katera država, ki ima na zastavi južni križ, ima največ prebivalcev? Med mizami završi. Za hip pomislimo in šepetaje začnemo streljati odgovore. Avstralija? Nova Zelandija? Toda, čakaj malo – kaj pa, če je Brazilija? Zagotovo ne more biti nekaj najočitnejšega. Ali pač? Odločimo se, da bomo na črto napisali Brazilijo.

Otoška država v Tihem oceanu, ki nima uradne prestolnice? Šepečemo odgovore, nad nobenim nismo navdušeni, napišemo Tuvalu.

Gora v osrčju Karavank, znana tudi kot Kordeževa glava? To pa vemo – Peca.

Po desetih vprašanjih precej negotovi s sosedi zamenjamo liste, organizator pa po mikrofonu bere pravilne odgovore. Zadeli smo Brazilijo, bravo mi! Tuvalu smo, pričakovano, zgrešili, pravilen odgovor je bil Nauru. Za Peco smo vedeli. Sicer pa smo pravilno odgovorili le na štiri vprašanja od desetih. Priznamo si, da smo vseeno upali na kakšno točko več. Nasploh smo nad zahtevnostjo vprašanj kar nekoliko presenečeni, lahko bi rekli, da z večjo ponižnostjo vstopamo v naslednji sklop. Toda geografija je res varljiva kategorija, paleta vprašanj je lahko neskončna, gotovo nam bo šla zabavna industrija bolje od rok.

In res nam gre, zberemo šest točk, še najbolj navdušeni pa smo nad tem, da smo pravilno odgovorili na vprašanje, kateri igralec je, sodeč po Guinnessovi knjigi rekordov, najbolj gledani televizijski igralec. David Hasselhoff.

Naslednja kategorija – šport in igre – nam jo spet zagode. Od nje smo si obetali precej, smo namreč ljubitelji in redni gledalci košarke, nogometa, tenisa, pa tudi kakšnih bolj nišnih športov, kot sta recimo snooker in pikado. Dobimo pa vprašanja iz ekstremnega kolesarstva, rokometa, sprinta in smučanja. Odnesemo sramotne tri točke, pri tem pa za izid krivimo tudi to, da smo žejni, lačni in da nam je vroče.

Nekoliko se že vdamo v usodo, ko pri naslednji kategoriji, znanosti, odnesemo šest točk. Folna kislina, zlata žila, Geigerjev števec – kar streljamo pravilne odgovore in se počutimo zelo učeno, kot razgledani ljudje s precej splošnega znanja. Nekje na polovici organizator Edin Šehović napove tudi delne izide in ti se prikažejo na velikem zaslonu – vidimo, da smo ravno za rep ujeli prvih 20 mest, ki vodijo naprej v finale. To nam da dodaten zagon, poleg tega nam po neštetih bolj ali manj subtilnih namigih končno uspe pritegniti pozornost natakarice in se nekoliko okrepčati.

Kategorija življenjski slog je polna raznolikih vprašanj, kot je denimo tehnika senčenja obraza (konturiranje), tradicionalna japonska tehnika popravljanja razbite keramike (kincugi) in najbolj nagrajevan hrvaški sir (paški sir) – obogati pa nas s spodobnimi šestimi točkami.

Naslednja – zgodovina – s sedmimi – ter umetnost in kultura s šestimi točkami. Pri tem naj omenimo, da bi imeli še več pravilnih odgovorov, če ne bi naša najmlajši in najstarejši član drug drugega večkrat odvrnila od pravilnega odgovora.

»Na koncu je vedno tako: če bi vsi vedeli vse, ne bi bilo nobene zabave.«

Toda kljub temu smo pred zadnjo kategorijo – razno – precej suvereni. Morda nam to pomaga, da brezhibno pometemo z vprašanji in za finiš osvojimo vse točke. Pevka, ki je zaslovela z uspešnico Goodies – nič lažjega, to je seveda Ciara, na ta komad smo plesali pred dvema desetletjema na uricah hiphopa v plesni šoli Urška. Katera viralna kampanja je ozaveščala o amiotrofični lateralni sklerozi? Vsi se spomnimo izziva ice bucket challenge. Kaj je z vidika heraldike skupno Madridu, Berlinu in Kaliforniji? To je seveda medved. Zadovoljni in ponosni nase nismo niti preveč presenečeni, ko nato ob razglasitvi finalistov izvemo, da smo – s 13. mestom – napredovali v finale državnega prvenstva. (Naj omenimo, da je poleg nas le še ena skupina pri katerikoli kategoriji osvojila vseh deset točk – to so bili kasnejši zmagovalci –, kar si štejemo v posebno čast in bomo najbrž ob različnih priložnostih omenjali vsaj še do naslednjega državnega prvenstva.)

Poslušati instinkt

Kaj naj rečemo o finalu? Da ne bomo dolgovezili, pristali smo na 15. mestu. Od 20. Od 32 vprašanj iz mešanih kategorij smo pravilno odgovorili na 13, če se ne bi sabotirali in črtali že pravilnih napisanih odgovorov oziroma drug drugega prepričevali, da je boljši napačen odgovor, bi jih imeli približno 17. Ne drži namreč vedno, da več glav več ve. To pa bi bilo le tri točke manj, kot jih je v finalu zbrala zmagovalna ekipa, simpatična petčlanska moška zasedba Razvajenčki. Toda kaj bi, če bi … prostora za ta vprašanja v svetu kvizov ni, šteje le tisto, kar nazadnje zapišeš na list. In Razvajenčki so dokazali, da so mojstri številnih kategorij. Navsezadnje nam ni ušlo, da je eden izmed članov novopečeni lovec priljubljenega kviza Na lovu, slovenske različice britanskega The Chase (in na hrvaškem izjemno priljubljene Potjere), ki se je nedavno premierno predvajala na POP TV.

Mi pa smo, po dolgih in napornih, a tudi prijetnih in nagrajujočih sedmih urah, ki smo jih preživeli v Odiseji, dan sklenili z mislijo, da nam je pravzaprav šlo kar dobro. Da smo se odlično dopolnjevali in veliko naučili. In da prihodnje leto pridemo še bolje pripravljeni. To je tudi eden izmed čarov pub kvizov – da nam, poleg tega, da z njimi treniramo možgane, vsakič izvemo kaj novega in se družimo z ljudmi, ki jih imamo radi, zbujajo željo po znanju. Učiti se pa je, seveda, privilegij.

Edin Šehović, ki sicer vse svoje kvize pripravlja sam (razen nekaterih tematskih kvizov, pri katerih se za pomoč obrne na strokovnjake), se je pred državnim prvenstvom obdal s skupino sodelavcev in pomočnikov, med njimi je bila tudi kiparka Meta Mramor, ki je oblikovala skulpturo za zmagovalce. Format vprašanj na državnem prvenstvu si je prizadeval zastaviti tako, da je čim bolj izločil dejavnik sreče. »Državno prvenstvo se mora razlikovati od rednih kvizov. Seveda sta še vedno pomembna zabava in druženje, ampak v tekmovalnem smislu moraš biti strožji, da lahko vsak na koncu reče: ‘Ja, prvaki so res zasluženo zmagali.’ Nočeš, da bi kdo zmagal zato, ker je imel srečo, ali da bi kdo drug izgubil zaradi ene malenkosti,« pravi. »Na koncu pa je vedno tako: če bi vsi vedeli vse, ne bi bilo nobene zabave.«

Tudi sam je (pozitivno) presenečen nad neverjetnim porastom priljubljenosti, ki jo pub kvizi, po zgledu denimo sosednje Hrvaške, pri nas uživajo zadnja leta. Po njegovih podatkih je bil leta 2010 zgolj en lokal v Ljubljani, ki je redno ponujal pub kvize. Leta 2022, ko je začenjal sam, so obstajali trije organizatorji na treh različnih lokacijah. Od takrat je scena eksplodirala in letos je lahko zgolj v prestolnici naštel vsaj deset organizatorjev, ki redno delujejo v vsaj 25 lokalih. Med ljubljanskimi prireditelji lahko omenimo prav tako izredno priljubljenega Kviz mojstra (organizatorki Zala Pregelj in Sabina Zorman sicer prirejata kvize tudi drugod po Sloveniji), pa pub kviz četrtke v Pivnici Union, ZAP Pub Quiz (ta poteka v angleškem jeziku in je priljubljen med »erazmovci«) in številne druge (častna omemba gre mesečnemu kvizu v knjigarni Šiškla z izredno prijetnim ozračjem). Pa Kvizologa na Gorenjskem, Kvizozavra v Kranju, BrewPub in PIAF kviz v Mariboru in še bi lahko naštevali. Ekipe lahko, odvisno od kviza, štejejo nekje od tri do osem članov oziroma članic, pri čemer je v povprečju treba plačati pet evrov prijavnine na osebo.

Iz tega Edin Šehović med drugim sklepa, da tudi lokali s poslovnega vidika ugotavljajo, da je kviz odličen način, kako lahko predstavijo svoj program in ponudbo novim potencialnim strankam ali pa okrepijo odnos s starimi strankami – način, pri katerem so stroški majhni. »Za ljudi, ki vodimo kvize, je položaj podoben: kviz je zabaven za pripravo in izvedbo, hkrati pa se finančno izplača, če si realen glede ciljev,« pove. »A predvsem ljudje spoznavajo, da jim ta način druženja morda bolj ustreza kot tisto, česar so bili vajeni prej – zgolj posedati ob pijači, čeprav seveda tudi s tem ni nič narobe. Toda kviz presega to običajno doživetje, ima neko vsebino, poleg tega se vedno naučiš česa novega. In seveda – vsi imamo radi malce tekmovalnosti.«

Če bi lahko dal kakšen nasvet bodočim tekmovalkam in udeležencem kvizov, kaj bi to bilo? »Ljudem pred kvizom rad rečem: zaupajte vase. Sliši se kot kliše, toda izkušnje me učijo, da ima notranji glas zelo pogosto prav. Ne pravim, da si nikoli ne smeš premisliti – daleč od tega –, ampak če nisi strokovnjak za temo, se ti v povprečju bolj splača slediti prvotnemu občutku, instinktu. Če že zgrešiš, tudi manj boli, kot če bi zgrešil z odgovorom, za katerega si se odločil v nasprotju z notranjim glasom. Podobno kot sicer v življenju.«