V središču / Spodleteli preizkus človečnosti

Do parlamentarnih volitev je samo še nekaj mesecev, zato referendumski izid ne more uiti politični analizi. A kljub temu se velja spomniti, kako je do referenduma sploh prišlo. Čeprav je ta zakon res vložila vladna koalicija, je močna podlaga zanj nastala v civilni družbi. Zakon je nastal zaradi več let razprav ter prizadevanj hudo bolnih, trpečih posameznikov, ki so si želeli možnosti odločanja o izteku svojega življenja, in njihovih svojcev. Številni med njimi so v tem času že umrli. Nekateri so umrli v človeka nevrednih razmerah, drugi so življenje končali sami, tretji, ki so imeli to možnost, so se odpravili v Švico, kjer je to mogoče storiti za plačilo. V nedeljo so štetje glasov spremljali tudi tisti, ki še zmeraj trpijo, in tisti, katerih življenje se je zaradi hude kronične bolezni nedavno postavilo na glavo. Vsi najbrž ne bi takoj izkoristili pravice, ki jo je prinašal zakon, če sploh kdaj, zdaj pa bodo morali nanjo najbrž čakati še več let.

Predstava, da na to temo ni bilo zadostne razprave in da so pobudniki zakona nepremišljeno hiteli z njegovim sprejemom, je napačna. Prva zabeležena polemika o tem, ali bi morala država ljudem omogočiti tovrstno odločanje o koncu svojega življenja, je bila v Slovenskem pravniku objavljena že daljnega leta 1921. V njej je zdravnik dr. Alfred Šerko močno nasprotoval možnosti uvedbe evtanazije. Vztrajal je, da »dolžnost in naloga zdravnika ni bila nikoli in tudi danes še ni, izkazovati bolniku drugih uslug kot zdravniških. Da bi pa spadalo zastrupljanje oseb, ki so smrti željne in smrti potrebne, v zdravniški poklic, to naziranje najodločneje odklanjam.« Argumenti zdravniškega vrha, ki je poskušal zavirati razpravo na to temo, so ostali podobni vse do danes. Le da so se, zmeraj bližje kot je bil referendum, pod patronatom katoliške cerkve in politične desnice stopnjevali do absurda – naposled se je že zdelo, kot da bodo zdravniki in družinski člani pacientov lahko slednje pobijali kar po tekočem traku.

Ob tem je bila naravnost licemerska izjava predsednice zdravniške zbornice dr. Bojane Beović, ki je po referendumu zatrdila, da bodo v zbornici ob morebitnih novih poskusih sprejema zakona pripravljeni na dialog in da je šlo pri njenem nasprotovanju zakonu pravzaprav za nasprotovanje na načelni ravni, saj zdravniki niso hoteli sodelovati v postopkih pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. A zdravniška zbornica je v resnici ves čas snovanja zakonskega predloga in sprejemanja zakona dialog zavračala. Če je bil zakon res tako slab in poln možnosti zlorab, kot so zatrjevali, bi lahko pristopili k njegovemu izboljšanju. Namesto tega so raje strašili z lažmi in polresnicami o domnevnih zlorabah v tujini in možnost uvedbe nove pravice v celoti zavračali. Če Bojana Beović misli resno, potem bo v naslednjem letu, ko državni zbor zaradi referendumske zakonodaje ne sme sprejeti podobnega zakona, v dobrobit trpečih pacientov z zbornico pomagala pripraviti sprejemljiv zakon in se zavzela za njegov sprejem. Ter podprla predlog, da naj državna zdravstvena blagajna v vmesnem času krije stroške tistih, ki bodo pomoč iskali v tujini.

Zdravniška zbornica, četudi ni bila prijavljena kot organizatorka referendumske kampanje, je bila poleg katoliške cerkve glavno gonilo nasprotovanja zakonu. V zgolj mesecu pred referendumom je na družbenih omrežjih objavila najmanj dvajset izjav zdravnikov, ki so zakonu nasprotovali, zdravništvo pa ves čas napeljevala, naj zakon aktivno zavrača. Celo takrat, ko so se po zdravstvenih zavodih začela pojavljati obvestila pacientom, naj zakon zavrnejo – kar je bilo v nasprotju z zakonodajo –, je podpredsednik zbornice dr. Rok Ravnikar takšno početje javno pohvalil.

Argumenti zdravniškega vrha so se stopnjevali – naposled se je zdelo, kot da bodo zdravniki in družinski člani pacientov lahko slednje pobijali kar po tekočem traku.

Pri zdravniški zbornici se je težko izogniti občutku, da je imela njena zagretost pri agitiranju močan politični predznak. Zdravniški vrh in vlada sta namreč že dolgo na bojni nogi – zaradi zdravniške stavke in tudi zaradi zakona o zdravstveni dejavnosti, katerega cilj je omejiti delo zdravnikov pri zasebnikih. Ravnikar je hkrati glasen kritik sedanje vlade in bivši tajnik Slovenske ljudske stranke, velja pa se spomniti tudi politične zgodovine predsednice zbornice Bojane Beović, sicer bivše dolgoletne članice SDS, ki je bila v mandatih 2002–2006 in 2006–2010 strankina ljubljanska mestna svetnica, v letih 2004 in 2008 pa je na listi SDS kandidirala na parlamentarnih volitvah.

Med drugim ji je Janez Janša v času prejšnje vlade zaupal vodenje strokovne skupine za spremljanje epidemije koronavirusne bolezni. Tedaj je del zdravniške stroke opozarjal, da je vlada pogosto preslišala njene predloge pri upravljanju epidemije, Slovenija pa se je med drugim valom epidemije znašla v vrhu držav EU po presežni umrljivosti. Bojana Beović je bila med epidemijo zagovornica ključnega vladnega stališča, da obolelih starostnikov ne napotujejo samodejno na zdravljenje v bolnišnice, temveč da morajo ostati v domovih za ostarele. Kot je dejala na vladni tiskovni konferenci 29. maja 2020, se je bilo treba soočiti »z žalostnim, ampak življenjskim dejstvom, da med starostniki, zlasti med oskrbovanci naših domov za starostnike, živi veliko ljudi, ki se jim življenje počasi izteka. Tudi pri njih premeščanje v bolnišnico samo zato, ker so okuženi z novim koronavirusom, ni smiselno.« Kako zlahka izrečena misel o pravicah pacientov. Domovi upokojencev so bili žarišče širjenja bolezni in presežnih smrti v času epidemije.

Iz stranke je uradno izstopila šele leta 2020, ob kandidaturi za položaj prve zdravnice v državi, ko je med drugim obsodila nepravično prikazovanje zdravnikov kot zaslužkarjev in se obenem zavezala, da bo zdravnikom omogočila »pravno pomoč in svetovanje, če se odločijo za samostojno opravljanje poklica ali opravljanje poklica pri zasebniku«. Infektologinja Bojana Beović, strokovnjakinja na svojem področju, pa je v marsičem ostala zagovornica stališč svoje bivše stranke in se nikoli ni zares otresla videza politične pristranskosti pri vodenju zbornice. Seveda ne bi bilo prvič, da si je SDS premeteno podredila pomembne vzvode moči v državi, začenši kar z državnim svetom in na primer kmetijsko gospodarsko zbornico, na čelo katere je lani stopil dr. Jože Podgoršek iz vrst SDS. Največja opozicijska stranka se tako pri agitiranju ob referendumu sploh ni pretirano pretegnila, Janša pa si je lahko nadel ovčji kožuh – večino umazanega dela sta namreč opravili kar katoliška cerkev in zdravniška zbornica.

Vrhovna zdravniška organizacija je s svojim početjem dala legitimnost ne le zdravniškemu agitiranju pacientov, temveč tudi agitaciji študentov medicine. Letake z jasno politično propagando, naj študentje zavrnejo zakon, je bilo mogoče najti denimo na ljubljanski medicinski fakulteti. Profesorica na fakulteti dr. Zvonka Zupanič Slavec pa je dva dni pred referendumom skoraj 450 študentom razposlala elektronsko sporočilo, v katerem je te pozvala, naj, »ne glede na prepričanja«, dobro premislijo, »kakšne posledice bo imel ta zakon za slovenski zdravstveni sistem, za opravljanje zdravniškega poklica in za paciente«. V njem je med drugim navedla tudi nekaj pretiranih sodb (da je zakon jasno protiustaven) in neresnic (da je de facto evtanazijski) ter končala: »Ste čudoviti mladi, dobrosrčni ljudje, ki veste, zakaj ste izbrali zdravniško poslanstvo. Zato, prosim, odgovorno razmišljajte o njegovih perspektivah in vašem poslanstvu v tem.«

Njen poziv bi bilo težko razumeti drugače kot izvajanje pritiska na študente in jasno politično agitiranje, kar je v nasprotju z etičnim kodeksom univerze. S tem sta bili že seznanjeni fakulteta in ljubljanska univerza, ki nameravata po zagotovilih iz rektorata univerze ukrepati. Dejanje bo prijavljeno na etično komisijo univerze, profesorica pa bi zaradi kršitev lahko prejela tudi opomin pred odpovedjo. Ker je pri pošiljanju pošte prišlo tudi do zlorabe univerzitetnih elektronskih naslovov študentov, bo primer prav tako obravnavala pooblaščena oseba za varstvo podatkov.

Če Bojana Beović misli resno, da so v zbornici zdaj pripravljeni na dialog, bo pomagala pripraviti sprejemljiv zakon in se zavzela za njegov sprejem.

A gre za to, da so bili podporniki zakona ob nasprotovanju politične desnice, katoliške cerkve in zdravniškega vrha v resnici postavljeni v nemogoč položaj. To je bil boj Davida proti Goljatu. Referendum je postal samo še eden v nizu nedostojnih referendumov, na katerem je večina lahko odločala o pravicah manjšine – tako kot z referendumom o umetni oploditvi samskih žensk (2001) ter pri referendumih o družinskih pravicah istospolnih parov (2012 in 2015). Krivica, ki je bila storjena samskim ženskam pred skoraj četrt stoletja, je bila z uveljavitvijo spremembe zakona odpravljena šele ta mesec. Potem ko je ustavno sodišče lani ugotovilo, da je bila omejitev umetne oploditve samo na ženske, ki so v zakonski oziroma partnerski zvezi z moškim, neustavna. Podobno je bilo šele ustavno sodišče tisto, ki je leta 2022 izenačilo pravice istospolnih parov z raznospolnimi.

Zakaj pred koncem ta primerjava? Tudi v teh primerih sta se na nasprotnem bregu znašla katoliška cerkev in del zdravniške stroke. In tudi v teh primerih so bili tisti, ki so si prizadevali za lastne pravice, obmetavani z najhujšimi zmerljivkami in grobostmi – samske ženske so v državnem zboru pošiljali na psihiatrijo, geje in lezbijke prav tako, neznosno trpeči pa so v času kampanje večkrat slišali, da imajo že zdaj možnost narediti samomor, če le vzamejo dovolj tablet. In tako kot prej so bili tudi tokrat tisti, ki so se zavzemali za lastne pravice, prisiljeni razgaliti svoje zasebno življenje. V času kampanj za družinske pravice istospolnih parov se je avtiralo nemalo posameznikov, da bi volivci doumeli, kako so tudi sami zgolj ljudje. V medijih so nastopali njihovi družinski člani, mame so na televiziji tako rekoč prosile, naj se njihovim sinovom in hčeram priznajo pravice, ki jim pripadajo. Podobno so ljudje zdaj volivcem odprli vrata v svoje intimno življenje – v tednih pred referendumom so bili mediji in družbena omrežja polni zgodb posameznikov, ki trpijo zaradi kroničnih bolezni ali je njihova bolezen v terminalni fazi, ter svojcev preminulih, ki so pred smrtjo neznosno trpeli. Zakaj bi to storili, zakaj bi se tako razgalili javnosti? Človek se za kaj takega ne odloči, ker bi v tem užival, temveč zato, ker mu v spopadu s tako močnim nasprotnikom ni preostalo nič drugega. Za to, da bi sebi ali svojim najbližjim omogočil, kar v drugih razvitih državah že velja za civilizacijsko normo, je bil pripravljen žrtvovati tudi svojo zasebnost.

Glavni pobudnik zakona dddr. Andrej Pleterski iz Srebrne niti si je zanj začel prizadevati pred več kot sedmimi leti, potem ko je njegov oče, akademik dr. Janko Pleterski, v pismu zaprosil poslance, naj sistemsko uredijo človekovo pravico do dostojne smrti. Ker je zaradi poslabšanja zdravja izgubil lastno avtonomijo, si je želel te pravice, kar je naznanil tudi z neuspelim poskusom samomora. Andrej Pleterski je prizadevanja svojega očeta nadaljeval po njegovi smrti, na tej poti pa spoznal tudi številne druge, ki so proti koncu življenja neznosno trpeli. V imenu očeta in vseh trpečih, pa navsezadnje tudi zaradi sebe, če bi to pravico kdaj potreboval zase, se je s somišljeniki in podporniki odpravil v nemogoč boj. In naposled izgubil.

V nedeljo je stopil pred kamere nekaj minut pred deveto uro zvečer. »Današnji dan ne bo zgodovinski dan za nikogar. Ne bo zgodovinski dan za vse tiste, ki so podpirali in še vedno podpirajo zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ampak tudi ne bo zgodovinski dan za tiste, ki jim je uspelo preprečiti, da bi bil zakon uveljavljen,« je povedal. »A ta zakon bo v tej državi zanesljivo sprejet. To je zgodovinska nuja, kar lahko potrdim kot zgodovinar, arheolog in etnolog, ki se spozna na preteklost in ve, kaj so to zgodovinski procesi.«