V središču / Utapljanje v lažeh

V začetku oktobra je v Ljubljani nevladna organizacija EU Disinfo Lab organizirala letno konferenco na temo dezinformacij. Šlo je za strokovno srečanje bolj ali manj zaprte narave, na katerem so si predstavniki evropskih držav, nevladnih organizacij in podjetij izmenjali poglede na temo boja proti dezinformacijam. Na tej konferenci se je nazorno pokazalo, kako resno v mnogih drugih državah jemljejo ta pojav in s kakšnimi metodami se mu postavljajo po robu.

Klasični boj proti dezinformacijam v Evropi teče prek projektov ali organizacij, namenjenih preverjanju dejstev. Znotraj evropske mreže organizacij za preverjanje dejstev EFCN jih je recimo združenih že več 60. Za boj proti dezinformacijam so nekatere države ustanovile celo posebne agencije – najbolj znana je francoska agencija Viginum, ki ima sicer pristojnosti s področja zunanjih vplivov. Veliko je tudi različnih izobraževalnih projektov na temo medijske pismenosti. Španska organizacija Verificat upravlja recimo mrežo upokojencev in najstnikov, večinoma prostovoljcev, ki se vsak dan borijo proti lažnivim informacijam. V Španiji prav tako redno s pomočjo fokusnih skupin preiskujejo, pri katerih vprašanjih je zaradi slabe informiranosti javnost najbolj dojemljiva za lažnive informacije, in nato tja usmerjajo izobraževalne kampanje.

Tu so še najnovejše metode preventivnega razkrinkavanja dezinformacij. Na zadnjih volitvah v Moldaviji je tamkajšnja vlada najela eno od že mnogih podjetij, namenjenih identifikaciji najbolj viralnih lažnivih vsebin. Podjetje je vsak dan identificiralo do pet lažnivih informacij, z največjim potencialom širjenja, ki so jih nato že vnaprej predstavili javnosti in jih tako razkrinkali. »Ta strategija temelji na znanstveno dokazanem učinku: posameznik ima večjo tendenco, da zaupa trditvi, s katero se sreča najprej, sporočila, ki to trditev kasneje izpodbijajo, pa so manj prepričljiva,« je na predstavitvi projekta povedal Roman Shutov iz danske organizacije IMS (International Media Support), ki je ta projekt v Moldaviji vodil.

Da so lažne vsebine in populizmi v Sloveniji veliko večji problem, kot si to upamo priznati, je sicer vidno že v javnomnenjskih anketah. Lani septembra so v sklopu preverjanja evropskega javnomnenjskega utripa znotraj projekta Eurobarometer izmerili, da je v Sloveniji med letoma 2021 in 2023 prišlo do enega največjih padcev zaupanja v učinkovitost cepiv. Slovenija se je po deležu tistih, ki verjamejo v pozitivne učinke cepljenja, uvrstila na 33. mesto od 34 držav – zaupanje je nižje le v Romuniji. Pri nas cepljenje kot pozitivno ocenjuje le še 57 odstotkov vprašanih, kar je kar 10 odstotnih točk manj kot leta 2021. V ta sklop lahko uvrstimo še druge skrb zbujajoče trende. Recimo razmeroma stabilno in visoko podporo, ki jo uživa stranka Resni.ca, ki je v preteklosti zaslovela z znanstvenim skepticizmom, sem pa spada tudi relativno solidna podpora, ki jo v javnomnenjskih anketah uživa šovinist Zmago Jelinčič (SNS). Ta ostaja eden največjih političnih vplivnežev na družbenih omrežjih, kot je TikTok.

A kljub temu se v Sloveniji s tem problemom nihče zares ne ukvarja. Že polni dve leti, od decembra 2023, imamo v Sloveniji »Akcijski načrt za krepitev odpornosti in družbe«, v skladu s katerim je postalo obrambno ministrstvo osrednji organ za spremljanje in koordinacijo odzivanja na tako imenovane hibridne grožnje, katerih del so tudi dezinformacije. V okviru vlade je bila znotraj sekretariata sveta za nacionalno varnost ustanovljena tudi delovna skupina za boj proti dezinformacijam, katere glavna naloga bi morala biti priprava predloga modela za boj proti dezinformacijam na državni ravni. A kot so nam sporočili iz vladnega urada za komuniciranje (UKOM), dokončen predlog modela še vedno ni usklajen, zaradi česar te naloge bolj v smislu ad-hoc izvršuje urad vlade za komuniciranje.

Slovenski boj proti dezinformacijam je zatorej bolj priložnosten. V času kampanje proti zakonu o prostovoljnem končanju življenja je moral filozof Slavoj Žižek sam zanikovati lažnive informacije, ki so se širile o njem, in sicer da tudi on nasprotuje predlogu zakona. Tudi pobudniki zakona o prostovoljnem končanju življenja so se morali vsak dan odzivati na najbolj banalne laži, in bolj ko so se na njih odzivali, bolj so takšne vsebine algoritmi na družbenih omrežjih spodbujali. Strategije, kako ta krog presekati, za zdaj v Sloveniji nimamo. Vladni urad za komuniciranje se z bojem proti dezinformacijam ukvarja bolj zaradi osebne angažiranosti nekaterih tam zaposlenih kot pa sistematsko. Urad sistematično ne spremlja družbenih omrežij, in kot v njem sami priznavajo, »so na morebitni pojav dezinformacij obveščeni od drugih ministrstev, vladnih služb ali kdaj tudi državljanov«.

V Ukomu pravijo, da v zadnjem času zaznavajo »predvsem povečan obseg uporabe dezinformacij v oglasih na družbenih omrežjih, dezinformacije pa v teh primerih delujejo predvsem kot vaba za klik (t. i. clickbait), ki največkrat vodijo k različnim finančnim prevaram«. Njihova metoda boja proti temu pa ni resen pogovor z odgovornimi na TikToku ali Facebooku – ampak izobraževanje. Lani so na Ukomu pred evropskimi volitvami izpeljali ozaveščevalno kampanjo o nevarnostih dezinformacij, vzpostavili so tudi posebno tematsko spletno stran: »Pogovori o morebitnih ozaveščevalnih in drugih aktivnostih pred prihajajočimi volitvami še potekajo. Za preprečevanje širjenja dezinformacij na družbenih omrežjih je dober mesec pred volitvami predvideno tudi srečanje med AKOS, deležniki v Sloveniji in predstavniki velikih platform. Namen sestanka je predvsem vzpostavitev kontaktov za eskalacijo ob morebitnem pojavu dezinformacij na teh platformah,« so nam še odgovorili o načrtih za prihodnost.

V Sloveniji lahko tako zgolj upamo na zdravo pamet v javnosti. Na družbenih omrežjih lahko še kar naprej gledamo, na primer, z umetno inteligenco ustvarjen posnetek zdravnika Erika Breclja, ki razlaga, kako so v kliničnem centru odkrili revolucionarno metodo hujšanja. Tega posnetka nihče ne odstrani, nihče ne preganja avtorja objave. Res je: velik del populacije manipulacijo sicer prepozna, a ne vsi – in ne vsi vedno. In zelo očitno je, da se pri nas te metode manipulacij tudi zato vse bolj splačajo.