V središču / Rusija si želi nazaj

Vprašanje časa je bilo v vojni med Ukrajino in Rusijo ključno. Komu koristi čas? Sprva je koristil Ukrajini, ki je uspešno odbila prvi ruski napad, nato je koristil Rusiji, ko Ukrajini druga velika ofenziva ni uspela. V zadnjih mesecih pa je v Ukrajini in Rusiji opaziti nekakšno konvergenco pričakovanj. Ukrajina je pod vse večjim pritiskom, saj ruske sile pri osvajanju njenega ozemlja napredujejo hitreje, kot so pred letom dni, a tudi Rusiji pohaja sapa. Njeni gospodarski kazalci kažejo vse mračnejšo sliko, likvidne rezerve kopnijo, zlata je vedno manj in kljub vojnemu spodbujanju gospodarstva se zmanjšuje celo industrijska proizvodnja, zaradi česar utegne država v prvem četrtletju novega leta tudi uradno zdrsniti v recesijo. Ta pa bi utegnila biti zaradi administrativnega napihovanja gospodarstva v zadnjih letih globoka in bi lahko imela notranjepolitične posledice. Tako očitno celo ruski predsednik Putin spoznava, da so njegove imperialne težnje dosegle svoje skrajne meje.

A ključno vprašanje – tudi za prihodnjo geostrateško ureditev sveta – je, kje se bosta državi na tej poti srečali. Osnutki mirovnega sporazuma med Ukrajino in Rusijo, ki so ob posredovanju ZDA zadnji teden pricurljali v javnost, kažejo, da bo najkočljivejša točka pri dosegi premirja status ozemelj, ki jih je Rusija zasedla. Poleg Krimskega polotoka sta to severni regiji Doneck in Lugansk, ki ju Rusija želi v celoti, pa tudi regiji Herson in Zaporožje južneje. Rusija želi, kot piše v predlogu, da bi Ukrajina in ZDA priznale osvojena ozemlja, ta teden pa je Ukrajina z Evropo, s Francijo, Nemčijo in Veliko Britanijo, ter očitno nazadnje tudi s strinjanjem ZDA dosegla drugačno soglasje. In sicer, da Rusija privoli v takojšnje premirje na frontni črti, nato pa lahko državi nadaljujeta pogajanja o statusu zasedenih ozemelj po diplomatski poti, pri čemer se tudi Ukrajina zaveže, da si ne bo prizadevala za ponovno osvojitev svojega ozemlja s silo. S takšnim kompromisom ne bi bilo kršeno ključno načelo, na katerem temelji sedanja svetovna ureditev, v skladu s katero meja ni mogoče spreminjati s silo.

Putin si želi novih zahodnih naložb, ameriških ali evropskih. To seveda priča o vse hujših težavah, ki jih Rusiji povzroča gospodarska osamitev.

Vse preostale točke sporazuma pa so – sodeč po pogajalskih predlogih – manjši zalogaj. Rusija zahteva, da ima ukrajinska vojska v mirnodobnem času do 600 tisoč vojakov, Evropa jih zahteva do 800 tisoč. Rusija zahteva prepoved ukrajinske priključitve k Natu, Francija, Nemčija in Velika Britanija odgovarjajo s frazo, da »članstvo Ukrajine v Natu temelji na soglasju držav članic, vendar tega v tem trenutku ni«, Rusija si tudi prizadeva za pomilostitev vseh vojnih zločincev, tri evropske države pa skupaj z Ukrajino odgovarjajo, da bodo »predvidena določila za obravnavo trpljenja žrtev spopadov«. Namesto ruske zamisli o prepovedi prisotnosti Natovih sil v Ukrajini druga stran predlaga, da Nato »v času miru v Ukrajini ne bi trajno nameščal nobenih enot pod svojim poveljstvom«. Rusija je poleg tega očitno že soglašala, da bi se v EU zamrznjeno premoženje njenih državljanov pod pokroviteljstvom ZDA uporabilo za obnovo Ukrajine, pri čemer bi 50 odstotkov dobička iz upravljanja skupnega sklada šlo v ZDA, 50 odstotkov pa v Rusijo, vendar evropska stran zahteva, da bi bilo to premoženje v celoti porabljeno za obnovo Ukrajine – razen če »Rusija povrne škodo, povzročeno Ukrajini«.

V najnovejših predlogih so povedne predvsem ruske želje, ki pričajo o težavah te države. Kljub vsej protizahodni retoriki si recimo Rusija želi čimprejšnje odprave sankcij, vključitve v klub najmočnejših držav G 8 in sklenitve nekakšnega dolgoročnega sporazuma z ZDA o gospodarskem sodelovanju, ki bi bil »usmerjen v skupni razvoj na področjih energetike, naravnih virov, infrastrukture, umetne inteligence, podatkovnih središč, arktičnih projektov pridobivanja redkih zemelj in drugih vzajemno koristnih poslovnih priložnosti«, po zgledu gospodarskega sodelovanja med ZDA in Rusijo iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Putin si torej želi novih zahodnih naložb, ameriških ali evropskih. To seveda priča o vse hujših težavah, ki jih Rusiji povzroča gospodarska osamitev. Je pa to tudi še en dokaz, da obrat h Kitajski ni obrodil pričakovanih sadov.