V središču / Antikomuniste komunizem fascinira še bolj kot same komuniste

Trump si želi postati diktator, a ne more – ustava mu tega ne pusti. Zato lahko o tem le sanjari in fantazira. In zato lahko diktatorja le impersonira – z brutaliziranjem in teroriziranjem novinarjev, političnih nasprotnikov, kritikov, univerz in neposlušnih velemest. Tako izživlja svoje totalitarne vizije. Ko tu in tam zagrozi, da bo osvojil še tretji predsedniški mandat, mu ne verjamemo – naskok na tretji mandat mu bo spodletel. Tako kot vse. Tako kot mu je spodletel napad na Kapitol. Tako kot mu je spodletel fašizem. Tako kot mu je spodletel »dan osvoboditve« (okej, carine). Tako kot so mu spodletele cene živil. Tako kot so mu spodleteli izvršni ukazi. Tako kot mu je spodletela okupacija velemest od Los Angelesa do Chicaga. Tako kot mu je spodletela deportacija »ilegalnih« priseljencev (aretacije so videti res grdo, okrutno, odvratno, nečloveško). Tako kot mu je spodletelo »čiščenje« javne uprave. Tako kot mu je spodletelo posredovanje med Rusijo in Ukrajino. Tako kot so mu spodleteli Epsteinovi dosjeji. In tako kot so mu spodleteli ratingi. Podpora mu je namreč rekordno strmoglavila.

Zato je v krizi – strašni, strašanski, strahoviti krizi. Kako strašni, strašanski, strahoviti? Tako zelo, da se je bil prisiljen v Ovalni pisarni piarovsko fotografirati s socialistom – novim newyorškim županom Zohranom Mamdanijem. Tako je na psu, da je bil prisiljen na odprti sceni, v srcu Bele hiše, trepljati in hvaliti demokratičnega socialista (»Povsem prepričan sem, da lahko svoje delo zelo dobro opravi«), ki ga je sam še malo prej razglašal za »stoodstotno lunatičnega komunista«, ki bo »uničil New York«, ter mu grozil z aretacijo in deportacijo.

Mamdani je pač velik hit, slaven, karizmatičen in viralen – Trump pa se vselej rad fotografira s slavnimi, karizmatičnimi, disruptivnimi in vitalnimi osebnostmi, tudi diktatorji in despoti, zmagovalci. Če se fotografira z zmagovalcem, tudi sam izgleda zmagovalno. In zmagovito. Vsaj tako si domišlja Trump, ki zdajle – v tej strašni krizi – tako rekoč eksistencialno potrebuje selfije z zmagovalci. S priljubljenimi ljudmi. In Mamdani je zmagovalec. In priljubljen. To je tako, kot bi se Trump fotografiral s Taylor Swift na vrhuncu njene turneje.

Trump je v takih težavah, da je moral na vsak način in za vsako ceno pokazati, da je kul in fajn (in sredinski, če hočete), to, da je kul in fajn (in sredinski), pa je moral pokazati na najbolj nemogoč in nor način – z glorificiranjem socialista, Zohrana Mamdanija, svojega ideološkega sovražnika. Še bolj noro, Mamdaniju je celo velikodušno pomagal pri novinarskih vprašanjih. Ko so ga vprašali, ali ima Trumpa še vedno za fašista, je vskočil kar Trump, rekoč: »Saj je v redu – recite le da. Tako je lažje. Lažje kot razlagati.« Mar ga ni Mamdani označil tudi za despota? Vsekakor. A Trump se je spet žrtvoval za svojega novega »prijatelja«: »Zame so uporabljali precej hujše izraze kot despot. Zato to ni tako žaljivo.«

Ni problema – socialist Mamdani ga lahko kliče, kakor hoče, magari fašist ali despot. Le zakaj ne? Kajti namreč: »Nekatere njegove ideje so resnično enake mojim.« Še več: »Menim, da lahko ta župan naredi nekaj resnično velikih stvari.« In končno: »Strinjava se o veliko več stvareh, kot bi si mislil.«

Ko Trump tu in tam zagrozi, da bo osvojil še tretji predsedniški mandat, mu ne verjamemo – naskok na tretji mandat mu bo spodletel. Tako kot vse.

Toda ironično: nekaj ur pred Trumpovo glorifikacijo trenutno najslavnejšega, najkarizmatičnejšega in najviralnejšega socialista je predstavniški dom kongresa na hitro sprejel resolucijo (H.Con. Res.58), v kateri je obsodil »grozote socializma« in obenem poudaril, da »socialistična ideologija terja koncentracijo oblasti, ki se vselej znova konča s komunističnimi režimi, totalitarno vladavino in brutalnimi diktaturami,« in da je prerazporejanje bogastva v nasprotju z ameriškimi vrednotami. Kako bi se lahko Mamdanijeve predvolilne obljube, da bo zamrznil stanovanjske najemnine, da bodo mestni avtobusi brezplačni, da bo vrtec brezplačen in da bo mesto odprlo javne špecerije, v katerih bodo cene živil dostopnejše, končale s komunističnim režimom, totalitarno vladavino in brutalno enopartijsko diktaturo, ni jasno, kakor tudi ni jasno, kakšno zvezo ima Mamdani s Stalinom (na tiranskega Stalina v resnici bolj spominjajo direktorji velikih korporacij), povsem nejasno pa je, kako to, da Američani (za resolucijo niso glasovali le tako rekoč vsi republikanci, temveč tudi številni demokrati, ki se očitno bojijo socialistične konkurence), ki se tako radi sklicujejo na ameriške ustanovne očete, vedno pozabijo, da je, kot nas je spomnil Ben Burgis (Jacobin), Thomas Jefferson, eden izmed ustanovnih očetov in tretji ameriški predsednik, Jamesu Madisonu, enemu izmed ustanovnih očetov in četrtemu ameriškemu predsedniku, pisal, da je »enormna neenakost« huda težava, saj »večino človeštva rine v takšno bedo«, da bodo morali zakonodajalci narediti vse, da jo občutno zmanjšajo (predlagal je višjo obdavčitev za bogate in davčno razbremenitev za revne), toda nekaj je absolutno gotovo – da je Trump deloval kot simptom in resnica Amerike, da je torej s svojim presenetljivim, malone »šokantnim« glorificiranjem socialista potrdil, da Američane, tiste z desne, nekaj v socializmu vendarle perverzno privlači.

Ameriško impersoniranje komunizma

Američani so vedno bolj ko ne počeli to, kar so počeli komunisti: oboji, Američani in komunisti (ali socialisti, če hočete), so tako rekoč religiozno slavili junake, svetnike in mučenike, ki so padli za domovino ter se žrtvovali za svobodo in revolucijo, oboji so imeli grobnice herojev, oboji so verjeli, da jim zgodovinsko legitimnost in vodilno, izjemno, unikatno vlogo daje to, da so njihovi posebni interesi le splošni interesi celotnega človeštva in da se ujemajo z univerzalnostjo človeštva, oboji so bili alergični na anarhiste, geje, Jude, disidente in delavske štrajke, oboji so povsod videli »saboterje v službi tujine«, oboji so bili vedno obsedeni z zastavo, kultom osebnosti (kult ameriškega predsednika lahko s svojo mističnostjo tekmuje le s kultom komunističnih voditeljev), vlaki bratstva in enotnosti (Američani so leta 1947 dobili patriotski »Vlak svobode«, neke vrste potujoči muzej ameriške zgodovine, nacionalnih zakladov, ki naj bi Američane v času hude hladnovojne preizkušnje pobratil in poenotil), pompoznimi prvomajskimi paradami (ameriške telefonistke so paradirale s transparentom: »Ne maramo Stalinove partijske linije!«), patetičnimi prisegami in zaobljubami, seznami prepovedanih organizacij, bleščečo samopodobo (oboji so bili prepričani, da jim vsi zavidajo), strahom pred zunanjim in notranjim sovražnikom, ki menda ogroža nacionalno varnost, »naš način življenja« in pridobitve revolucije, akcijami »nič nas ne sme presenetiti«, budnostjo (sovrag nikoli ne spi!), svobodo (v komunizmu je bila osebna svoboda le privesek mitske osvoboditve domovine, v Ameriki pa le privesek kapitala, trga in zasebne lastnine), revolucijo, brezrazrednostjo svoje družbe, konspirologijo (povsod so videli baročne zarote), jedrskimi poskusi, imperialnimi fantazijami (boljševiki so napovedovali svetovno revolucijo, Amerika je nastopala kot svetovna vlada in globalni hegemon), nacionalizacijo ( ja, tudi v Ameriki so izpeljali nacionalizacijo, prisilno kolektivizacijo: Indijancem so zaplenili zemljo!), delovno učinkovitostjo (stahanovstvo je bilo le nadaljevanje taylorizma), samosežigi (v Pragi iz protesta proti sovjetski okupaciji, v Ameriki iz protesta proti vietnamski vojni), miti, ustanovnimi očeti (Marx, Engels, Lenin, Stalin in Mao vs. John Adams, Benjamin Franklin, Thomas Jefferson, Alexander Hamilton in James Madison), zaplenjanjem potnih listov spornim intelektualcem in iliberalno demokracijo (komunisti se za volitve niso menili, če so volitve že ravno bile, so imeli volivci na voljo le eno stranko in kandidate ene stranke, v Ameriki pa so bili staroselci, temnopolti in ženske dolgo brez volilne pravice, temnopoltim jo ponekod – na jugu – še vedno kratijo).

Američani so po malem ves čas imitirali in impersonirali komuniste. Nekaj perverznega in obscenega je bilo v tem njihovem okušanju, izkušanju in impersoniranju komunizma.

Kot bi rekel Trump: Nekatere njihove ideje so resnično enake našim! Strinjamo se o veliko več stvareh, kot bi si mislil!

Američani so po malem ves čas imitirali in impersonirali komuniste. Nekaj perverznega in obscenega je bilo v tem njihovem okušanju, izkušanju in impersoniranju komunizma. V tem njihovem uživanju v komunizmu. Komunizem jih je na morbiden, mazohističen, perverzen način privlačil. In vzburjal. Navsezadnje, Jesse Ventura, sloviti ameriški rokoborec in nekdanji guverner Minnesote, je pred leti rekel: »V Ameriki imamo le dve stranki – eno več kot v Sovjetski zvezi.« Ha.

Ne pozabite: komunistični režimi, od sovjetskega do kitajskega, so bili obsedeni z ideološko čistostjo, tuje, zahodne, kapitalistične primesi so bile strogo prepovedane, ljudi so stalno politično, ideološko preverjali, tako da so v poštev prišli le »preverjeni kadri«. Z ideološko čistostjo in preverjanjem pa je bila obsedena tudi Amerika. Kongres je leta 1952 sprejel zakon o priseljevanju in državljanstvu, ki je prepovedoval priseljevanje komunistov. Kdor je bil komunist ali simpatizer komunizma ali je bil kakorkoli drugače povezan s komunizmom, ni smel več v Ameriko (Gabriel García Márquez, Charlie Chaplin ipd.), saj je veljal za grožnjo demokraciji, nacionalni varnosti in ameriškemu načinu življenja. Kdor je bil v ideološkem prekršku, je bil nesprejemljiv – kot v Sovjetski zvezi!

Antikomunisti so uživali v impersoniranju komunistov, a tudi v samem uživanju komunistov – kot da bi skušali ujeti natanko tisti strašni in neznosni »presežni« užitek, ki ga občutijo komunisti, ko so komunisti. Antikomunisti so skušali vsaj za trenutek ali dva nekaznovano in brez občutka krivde uživati v komunizmu. Zato ne preseneča, da so tudi Američani prirejali svojo verzijo »moskovskih procesov«, da so torej imitirali stalinistične montirane sodne procese, vrhunce stalinističnega terorja, navsezadnje, ameriški komunisti – nekdanji, aktualni ali zgolj simpatizerji – so morali pričati pred zloglasno kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti, ta ameriška verzija »moskovskih procesov« pa je vključevala vse tipične prvine stalinističnih »moskovskih procesov«: patetično samoobtoževanje, melodramatično ovajanje in naštevanje drugih zarotnikov, vnaprejšnje priznanje krivde, nesmiselnost zanikanja krivde, žrtvino sprejetje objektivnega, univerzalnega gledišča, s katerega lahko sama žrtev dobi uvid v svojo krivdo, teatralična samokritika, kesanje. Tisti, ki se niso hoteli pokesati in ovajati, so se uvrstili na črni seznam, njihovega poniževanja pa ni bilo ne konca ne kraja. Ameriška vlada jih je povsod šikanirala, zavarovalnice so jim zaračunavale višje premije, češ da gre za osebe z velikim tveganjem, ves čas pa so živeli v strahu, kajti vlada je leta 1952 odobrila sredstva za odprtje relokacijskih koncentracijskih taborišč, v katera naj bi internirali ameriške komuniste. Obenem so obsodili in zaprli tudi celotno vodstvo Komunistične partije ZDA, takoj zatem pa je v različnih ameriških mestih od Honoluluja do Clevelanda in od Pittsburgha do Detroita pred sodnike stopilo še 141 komunistov. William Pennock, predsednik Sindikata upokojencev (Washington Pension Union), je med sojenjem naredil samomor. In ker ni šlo drugače, so zaprli še polovico njihovih odvetnikov. Bartleyja Cruma so tako dolgo šikanirali, da je izgubil vse stranke, bankrotiral in naredil samomor. Službo je tedaj izgubilo kakih 12 tisoč »komunistov«.

Nič, antikomunisti so bili zelo prepričljivi komunisti.

Mamdani je pač velik hit, slaven, karizmatičen in viralen – Trump pa se vselej rad fotografira s slavnimi, karizmatičnimi, disruptivnimi in vitalnimi osebnostmi, tudi diktatorji in despoti.

Vse to – čistke, črne liste, montirani procesi, zapiranje komunistov, kongresne preiskave, utišanje disidentov, eksekucije jedrskih vohunov, ovajanje, prisluškovanje, prisege lojalnosti, vlaki svobode, patriotske parade ipd. – je bilo le hedonistična impersonacija in inscenacija »rdečega terorja«, perverzna, morbidna, sadomazohistična simulacija tistega komunističnega presežnega uživanja. Ameriški antikomunisti pač niso hoteli pustiti, da bi komunisti uživali bolj kot oni.

Nihče ni bil tako obseden s komunizmom kot prav antikomunisti: »Ameriška komunistična partija je bila najmanjša na svetu, toda Amerika se je ves čas obnašala tako, kot da je na robu krvave revolucije,« je v avtobiografiji Timebends (1987) zapisal ameriški dramatik Arthur Miller. In nihče ni v komunizmu bolj užival kot antikomunisti.

Tudi ko berete Črno knjigo ameriške levice (2013), v kateri David Horowitz, bivši levičar z Berkeleyja, obračunava z ameriškimi komunisti, »komunisti« in neokomunisti, se zdi, da le neskončno uživa v impersoniranju komunističnega, stalinističnega obračunavanja z renegati in apostati, izdajalci, odpadniki in izrodi, da skuša torej v impersoniranju komunizma tako uživati, kot komunisti uživajo v tem, da so komunisti.

Ameriške antikomuniste je komunizem očitno res fasciniral še bolj kot same komuniste.

Uživaj kot komunist!

To potrjuje tudi primer Roberta Welcha. Welch je bil najfanatičnejši ameriški antikomunist, a veljal je tudi za neke vrste genija. Srednjo šolo je končal pri desetih, diplomiral pa je pri šestnajstih. Harvard, kamor se je vpisal po I. svetovni vojni, je protestno zapustil, ker se mu je zdel preveč kolektivističen in komunističen. Da bi lahko prišel do izraza njegov individualizem, se je prelevil v izdelovalca bombonov (Junior Mints, Milk Duds ipd.), ki so postali velik hit. Biznis ga je začel v petdesetih letih, v času hladne vojne, dolgočasiti, zato se je oprijel politike, toda diskretno in konspirativno.

Leta 1958 je spisal knjigo, ki pa je ni nameraval objaviti – rokopis, ki so ga nekateri naslovili Politik, drugi pa Črna knjiga, je strogo zaupno poslal le najbližjim prijateljem in somišljenikom. Samo za vaše oči! Vojaška tajnost! Po uporabi vrnite!

Črna knjiga je bila konspirološka knjiga: Welch je trdil (ter na dolgo in široko »dokazoval«), da je ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower – sicer republikanec – v resnici komunist, agent mednarodne komunistične zarote, da je na vse visoke vladne položaje imenoval komuniste ali pa komunistične simpatizerje, da ameriško vlado prevzemajo komunisti, da je vrhovno sodišče pod komunističnim nadzorom, da je komunist celo Allen W. Dulles, direktor Cie (in njegov brat John Foster Dulles prav tako), da so komunisti številni ameriški veleposlaniki, senatorji, guverner New Yorka, znanstvenik Albert Einstein, sloviti pisec kriminalk Rex Stout in tako dalje. Povsod je videl komuniste. Ali natančneje: 20 do 40 odstotkov Amerike nadzorujejo komunisti, je zapisal. Štiri leta kasneje je odstotek še zvišal, na 50 do 70 odstotkov, pravi Carl T. Bogus v knjigi Buckley (2011).

Med somišljeniki je izbral najfanatičnejših 11 in jih povabil v Indianapolis, kjer so ustanovili John Birch Society, združenje, ki naj bi Ameriko ubranilo pred komunistično prevlado. »Welch jim je rekel, da je treba ogenj zatirati z ognjem,« pravi Bogus, »zato bo John Birch Society prevzel metode, ki jih uporabljajo komunisti.« In res: združenje je delovalo skrivnostno in konspirativno, imelo je »partijske« celice, organizirano je bilo monolitno, centralizirano ( jasno, »partijski« sekretar je bil Welch), vsi podatki o organizaciji, članstvu, lokacijah in financah so bili tajni, pri rekrutiranju članstva je bilo zelo selektivno, ustanavljalo je »frontne« organizacije, prirejalo seminarje, tiskalo knjige, odpiralo knjigarne, izdajalo »partijsko« glasilo American Opinion, od članov pa terjalo zvestobo, vdanost, privrženost in fanatizem.

Amerika je tik pred popolnim komunističnim prevzemom, načrt za »sovjetizacijo« Amerike pa je izdelal že Lenin, je trdil Welch. Do leta 1961 je imelo združenje že 60 tisoč članov, izbrancev, med katerimi so bili tudi številni magnati, politiki, akademiki in holivudski zvezdniki.

V združenju John Birch Society so se torej zbrali največji ameriški patrioti, slavilci in oboževalci ameriškega sna, ki so prezirali komunizem, toda v svojem preziru do komunizma so tako uživali, da so se povsem identificirali z njegovimi metodami in tehnikami. Tudi James Burnham, ameriški komunist, ki se je prelevil v fanatičnega antikomunista, je v knjigi Prihajajoči poraz komunizma (1949) oznanil, da mora Amerika v boju s komunizmom posvojiti metode, tehnike in strategije samih komunistov, predvsem politično subverzijo, sabotažo, propagando in čistke. S komunističnimi saboterji so hoteli obračunati po komunistično, stalinistično. Ameriški antikomunisti so komunizem tako prezirali, da so zlezli v njegovo kožo. Komunizem jih ni le plašil, temveč tudi perverzno, obsceno fasciniral. Niso hoteli zaostajati. Niso hoteli zamuditi užitka, ki ga ponuja komunizem. Hoteli so biti antikomunisti, a pri tem uživati kot komunisti.

Če naj potegnem vzporednico: zakaj rasist tako prezira druge rase? Ker je prepričan, da druga rasa uživa bolj kot on. Ker je torej prepričan, da je druga rasa sposobna nekega tajnega, skrivnostnega, presežnega uživanja. In natanko tega so se bali Američani: da komunisti uživajo bolj kot oni! Američani so zato naredili vse, da bi uživali tako kot komunisti in da bi si prisvojili tisti mistični, presežni, neizrazljivi, neizrekljivi, neprevedljivi komunistični užitek, ki ga je Jerry Lewis kanaliziral z infantilnim, krčevitim žlobudranjem in spakovanjem, Marilyn Monroe z vlažnimi, napol odprtimi očmi in regresivno naivnostjo, holivudski mjuzikli pa z vsemi tistimi pojočimi in sijočimi kolektivističnimi vzorci, brezhibnimi sinhronizacijami in amfetaminskimi koreografijami. Marilyn Monroe ni vzdržala dolgo – le 36 let. Neskončni užitek – ta komunistični priapizem – te preprosto ubije.

Nihče ni bil tako obseden s komunizmom kot prav antikomunisti. In nihče ni v komunizmu bolj užival kot antikomunisti.

Američani so stalno dokazovali, da neskončno uživajo, da se imajo neizmerno fajn, da se imajo torej bolj fajn kot komunisti, recimo Sovjeti, zato so vse svoje evforične ideološke aparate, s Hollywoodom vred, prelevili v mašine sreče, veselja in užitka. Marilyn Monroe, mjuzikli, Jerry Lewis. Film je moral imeti happy end, ki je pomenil odpravo vseh protislovij, napetosti, strahov in tesnob – tako kot komunizem.

In Američani so v tem ponotranjanju in kanaliziranju komunističnega uživanja pretiravali. Kar je bilo logično: nihče ne sme uživati bolj od Američanov! Američani so bili komunisti in pol. Razlog več, da njihovih impersonacij komunizma ni bilo ne konca ne kraja.

In razlog več, da je Trump na svojem družbenem omrežju TruthSocial zapisal: »V veliko čast mi je bilo, da sem spoznal Zohrana Mamdanija, novega župana New York Cityja.«