V središču / Beljakovinska zabloda

Prodajne police v vaši najljubši veleblagovnici so v zadnjem desetletju postopoma, a odločno zasedli različni izdelki z dodanimi beljakovinami, saj so te postale sinonim za zdravo prehrano, čeprav je takšna predstava pogosto zgrešena. Tako rekoč ni več prigrizka, ki ne bi imel sestrske različice z dodatnimi beljakovinami: živilska podjetja malodane tekmujejo, katero bo v izdelek vbrizgalo večjo količino sirotke v prahu ali drugih priljubljenih virov beljakovin, saj se tovrstna (kvazisuper)hrana zares dobro prodaja: vrednost svetovnega trga beljakovinskih dodatkov je ocenjena na dobrih 50 milijard evrov, v prihodnjem desetletju pa naj bi se po predvidevanjih tržnih analitikov skoraj podvojila.

Beljakovinski dodatki so bili nekoč dokaj robni izdelki, namenjeni bodibilderjem in športnikom, v zadnjem desetletju pa so odločno prodrli v mainstream. Sprva so se v ponudbi znašli beljakovinski napitki (oziroma šejki) in ploščice (oziroma čokoladice), kasneje proteinski pudingi, sladoledi in sadne skute, zdaj je trend šel že tako daleč, da lahko kupimo na primer celo proteinske smokije in visokobeljakovinsko različico čokolina. Pri prvem izdelku gre za zmes koruznega zdroba, arašidov in koncentrata sojinih beljakovin, ocvrto v sončničnem olju, ki pa se trži kot zdrava hrana »za močnejši tempo«. Pri drugem gre za žitno kašo, ki je načelno hrana za otroke, a je zdaj na voljo tudi njena »fit« različica, obogatena z dehidrirano sirotko. Podjetje Podravka jo trži kot »popoln obrok, ki kar poka od moči«, čeprav je v njej kup sladkorja, seznam sestavin izdelka pa je za nepoznavalca videti skorajda kot hrbtna stran škatle kakšnega pralnega praška. Na njem med drugim najdemo sojin lecitin (emulgator), maltodekstrin, magnezijev glukonat, L-askorbinsko kislino, nikotinamid, kalcijev D-pantotenat, piridoksin hidroklorid, riboflavin, tiamin hidroklorid, folno kislino in cianokobalamin. Visokobeljakovinski različici smokijev in čokolina sta zgolj kaplji v oceanu tovrstnih izdelkov, za katere potrošniki mislijo, da so zdrava hrana, saj naj bi povečana vsebnost beljakovin samodejno pomenila zdravo izbiro. A zadeva še zdaleč ni tako preprosta.

Zavajanje potrošnikov

Kot pojasnjuje dr. Živa Lavriša, raziskovalka na Inštitutu za nutricionistiko, je ogromno teh izdelkov »daleč od hrane, ki bi jo želeli redno vključevati v uravnotežen jedilnik,« sočasno pa opaža, da jih številni uporabniki jemljejo kot zdrav prigrizek ali celo nadomestek obroka, pri čemer poudari, da ima lahko proteinska ploščica enako ali celo večjo kalorično vrednost kot navadne sladkarije. »Pogosto gre za običajen prigrizek, ki so mu dodali beljakovinski prašek, ga zapakirali v embalažo s trditvami, da gre za ’fit’ izdelek, in ustvarili vtis, da je zdrav,« pravi in opozori, da izdelka, če je močno procesiran, poln aditivov, sladkorjev ali sladil, visoka vsebnost beljakovin ne naredi nič primernejšega za vsakodnevno uživanje.

Če je izdelek zelo procesiran, poln aditivov, sladkorjev ali sladil, ga visoka vsebnost beljakovin ne naredi nič primernejšega za vsakodnevno uživanje.

Podobno ugotavlja Mia Majerr, klinična dietetičarka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in podpredsednica Slovenskega združenja za klinično prehrano, ki opaža, da gre pri izdelkih z visoko vsebnostjo beljakovin pogosto za trženjske prevare in tržno manipulacijo, zlasti ko posamezne lastnosti izdelka ne ustrezajo uredbi evropskega parlamenta o prehranskih in zdravstvenih trditvah. »Po tej uredbi velja, da morajo beljakovine zagotavljati vsaj 12 odstotkov energijske vrednosti živila, če želi proizvajalec živilo opredeliti kot vir beljakovin. Če ga želi opredeliti kot živilo z visoko vsebnostjo beljakovin, je ta meja postavljena pri 20 odstotkih,« pojasni.

Pri tem poudarja, da seveda ni nič narobe, če jedilnik občasno obogatimo z izdelki z visoko vsebnostjo beljakovin, četudi je vsakodnevne potrebe po beljakovinah mogoče zadovoljiti s konvencionalnimi viri beljakovin, denimo z mesom, manj mastnimi mesnimi izdelki, ribami, mlečnimi izdelki, jajci, sojo in drugimi stročnicami. A opozarja, da v tržni ponudbi najdemo tudi izdelke z visoko vsebnostjo beljakovin, ki so pravzaprav močno procesirana živila, ali celo izdelke, ki jih oglašujejo kot visokobeljakovinske, čeprav imajo dodanih zelo malo beljakovin. »Pri tem gre za najbolj zavajajoč primer trženjske prevare in tržne manipulacije. Na trgu na primer najdete sir z beljakovinami, v katerem je pravzaprav samo nekaj gramov beljakovin več na sto gramov živila kakor v navadnem siru,« pravi.

Takšno manipulacijo so omogočile vrzeli v regulaciji, zaradi katerih se živilski izdelki tržijo z zavajajočimi trditvami in praznimi obljubami. »Sedanja zakonodaja dopušča rabo izrazov, kot so ’vir beljakovin’ ali ’visoka vsebnost beljakovin’, ne glede na celotno sestavo izdelka,« opozori Mia Majerr. Pojasni, da lahko posamezen izdelek izpolnjuje formalne pogoje za takšne trditve, a njegova celotna sestava (na primer večja vsebnost dodanih sladkorjev ali nasičenih maščob) pri tem ne igra nobene vloge.

Kako pa naj potrošnik sploh prepozna, kdaj je beljakovinski izdelek zares koristen oziroma zdrav, kdaj pa gre le za zavajajoče zapakirano sladkarijo oziroma nezdrav prigrizek, ki se trži kot zdrava hrana? Živa Lavriša poudari, da se moramo naučiti brati sezname sestavin in preverjati razpredelnice s hranilnimi vrednostmi ter razmisliti, ali izdelek dejansko nadomešča kakovosten obrok ali gre zgolj za sladkarijo z beljakovinami. Pri tem poudari, da bi morali informacije o prehrani iskati v verodostojnih virih, ne v oglasih in pri vplivnežih, katerih namen je predvsem prodaja izdelkov. »Beljakovinski izdelek ni zdrav samo zato, ker na njem piše ’proteini’. Zdrav je tisti, ki se smiselno vključi v raznoliko prehrano, sestavljeno iz pretežno nepredelanih živil,« pravi.

Tudi Mia Majerr meni, da bi morali »reklamne« napise na prvi strani embalaže praviloma prezreti in se pri nakupovanju osredotočiti predvsem na hrbtno stran embalaže, kjer najdemo prehransko označbo oziroma deklaracijo, v njej pa seznam sestavin in razpredelnico s hranilnimi vrednostmi, saj je ta zakonsko določena in morajo biti v njej navedeni točni podatki. »Med izdelke, ki se jim je pri različicah z visoko vsebnostjo beljakovin smiselno izogniti, sodijo predvsem živila, ki jih v resnici ni mogoče smiselno ’obogatiti’ z beljakovinami, ne da bi jih pri tem spremenili v nekaj povsem drugega,« doda. Poudari še, da potrošniki najpogosteje posegajo po izdelkih, ki trenutno veljajo za skladne z družbeno sprejeto definicijo zdrave izbire, pri čemer se »le redki zavedajo, da prehrane ne moremo enostavno razdeliti na ’zdravo’ in ’nezdravo’ in da je oznaka ’zdrav’ v prehranskem kontekstu pogosto brez pomena, nejasna in predvsem tržno zlorabljena«.

Obsedenost z beljakovinami kot družbeni fenomen

Poplava beljakovinskih dodatkov je (naraven in sila dobičkonosen) odziv živilske industrije na povpraševanje, ki ga je ustvarilo idealiziranje mišičastega in obenem vitkega posameznika, značilno predvsem za sodobnost, torej dobo družbenih omrežij. Mia Majerr je prepričana, da so prav ta popolnoma spremenila naš pogled na zdravje, lepoto in odnos do hrane, ki je pogosto izkrivljen, saj smo nenehno izpostavljeni idealom, ki z resničnostjo nimajo veliko skupnega, a resno zamajejo posameznikovo samopodobo. »Sodobna družba je preplavljena z idealiziranimi podobami telesa, trženje pa pogosto spodbuja hitre rešitve,« pravi, po njenih besedah pa obstajajo očitne vzporednice med poplavo beljakovinskih dodatkov in nerealističnimi lepotnimi standardi. »Beljakovine vidimo kot gradnik mišičastega, vitkega in idealnega telesa,« opaža. »Če temu dodamo še porast telesne dismorfije, ki je med mladimi epidemična, dobimo idealen trg, množico zaskrbljenih, negotovih potrošnikov, ki iščejo bližnjice do popolnega videza. V takšnih primerih postane prehrana orodje za doseganje idealizirane podobe, to pa lahko vodi v nezdrav odnos do hrane in telesa.« (Telesna dismorfija je motnja, pri kateri je posameznik pretirano osredotočen na domnevne telesne pomanjkljivosti, ki so drugim pogosto nevidne ali se jim zdijo nepomembne. Oseba svoje telo doživlja popačeno, to vodi v obsedenost z videzom, pretirano primerjanje, nezadovoljstvo in pogosto škodljive vedenjske vzorce od kompulzivnega treniranja prek omejevalnih diet do obsedenosti z zunanjim videzom, op. p.)

Zavajajoči nasveti vplivnežev, osredotočenih na fitnes, pogosto izhajajo iz finančnih interesov, saj imajo navadno sklenjena partnerstva s proizvajalci prehranskih dopolnil, vsebina na njihovih spletnih straneh pa je pogosto prikrita oblika oglaševanja.

Tudi Živa Lavriša poudarja, da je na družbenih omrežjih telo pogosto predstavljeno kot projekt, ki ga je treba nenehno izboljševati: »Mladi so izpostavljeni sporočilom, da sta več mišic in popolno telo nujen pogoj za uspeh.« Raziskovalka opaža, da se zadnja leta vse pogosteje omenja porast motenj, povezanih s telesno podobo, predvsem pri mladih moških, a tudi pri ženskah. »Ne kažejo se nujno kot klasične motnje hranjenja, temveč kot pretirana usmerjenost v mišično maso, pretiran vnos beljakovin in različni restriktivni načini prehranjevanja, na primer izločanje ogljikovih hidratov,« pravi. »Beljakovinski praški in prigrizki pri tem pogosto nastopajo kot simbol zdravja in nujna oprema za fit življenjski slog – ne kot vzrok, temveč kot del širšega kulturnega pritiska.«

Mia Majerr je prepričana, da beljakovinski trend ni nastal izključno na podlagi znanosti. Ni posledica dejanskih potreb splošne populacije, temveč gre za kombinacijo trženja, idealiziranja telesnih standardov in vseprisotne kulture ’optimiziranja’ lastnega telesa: »Beljakovine so postale nova univerzalna rešitev – uporabljajo se kot rešitev za zdravje, vir energije, regeneracije, izgube telesne mase ali pridobivanja mišične.« Klinična dietetičarka vzroke za razmah panoge beljakovinskih dodatkov zato vidi predvsem v uspešni trženjski zgodbi, ki se predstavlja kot prehranska revolucija, v resnici pa gre za izjemno dobro zapakirano prodajo strahu: »Strahu pred prenizkim vnosom beljakovin, izgubo mišic in nezadostnim napredkom pri telesni aktivnosti.« Beljakovine zato vidi kot »novo prehransko valuto in novo moralno kategorijo, pri kateri velja, da več ko jih zaužijemo, bolj disciplinirani in fit naj bi bili«. Pri tem opozori, da se zgodovina ponavlja in da smo v preteklosti že pogosto opazovali različne prehranske trende, ki so se menjavali kot modne smernice, od diet, ki so demonizirale ogljikove hidrate, do takšnih, ki so velevale izogibanje maščobam. »Zdaj je prvič v trendu večji vnos enega makrohranila,« opaža. Prepričana je, da pravzaprav delamo iste stare napake, vendar tokrat v novi obliki – da smo ujeti v zanki, ki jo »deloma poganja želja po hitrih rezultatih, deloma pa potreba industrije po novih trgih«.

Koliko beljakovin dejansko potrebujemo?

Morda ste se tudi sami ujeli v algoritemski vrtinec družbenih omrežij, v katerem vam skušajo izklesani vplivneži in vplivnice vnos ekscesnih količin beljakovin prodati kot rešitev za vse tegobe. Omrežja so preplavili posnetki mišičnjakov, ki v dizajnerskih kuhinjah pripravljajo razne (na videz neužitne) beljakovinske brozge, sestavljene na primer iz nepasirane puste skute, jajčnih beljakov in dehidrirane sirotke. Za njihovimi nasveti se pogosto skrivajo finančni interesi: spletni vplivneži imajo navadno sklenjena partnerstva s proizvajalci prehranskih dopolnil, vsebina njihovih spletnih strani pa je pogosto prikrita oblika oglaševanja. Podjetje MyProtein, eden od vodilnih proizvajalcev sirotke v prahu, je imperij zgradilo prav na takšnih partnerstvih: vplivneži, ki se osredotočajo na fitnes in imajo več kot deset tisoč sledilcev, lahko z nakupi, opravljenimi prek povezav z njihovih kanalov, zaslužijo osemodstotno provizijo za vsak prodani izdelek znamke MyProtein.

Skratka, vplivneži nam skušajo vsiliti misel, da bomo videti kot grški kipi ali Marvelovi superjunaki, če bomo vsak dan zaužili dovolj beljakovin, pri čemer navadno svetujejo odločno pretirane količine in trdijo, da njihovi nasveti temeljijo na izsledkih znanstvenih raziskav. A kot poudarja Mia Majerr, gre za posameznike brez formalne izobrazbe, ki zagovarjajo prevelik dnevni vnos beljakovin, tudi več kot dva grama beljakovin na kilogram telesne mase na dan, kar je odločno preveč. »Ne zavedajo se, kakšno zmedo in kakšne posledice lahko taka priporočila povzročijo pri posamezniku. V najboljšem primeru so nepotrebna, v najslabšem pa zelo zavajajoča in škodljiva,« pravi.

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) priporoča, naj bo dnevni vnos beljakovin za zdrave posameznike, stare od 19 do 64 let, 0,8 grama beljakovin na kilogram telesne mase. Živa Lavriša opozori, da po podatkih zadnje obširne prehranske raziskave Si.Menu, ki je bila opravljena leta 2018, v Sloveniji kar 90 odstotkov odraslih moških že dosega priporočeni vnos beljakovin (povprečje znaša kar okoli 1,4 grama na kilogram telesne mase, pri ženskah pa približno 1,2 grama na kilogram telesne mase, in to brez kakršnihkoli prehranskih dodatkov). Pri tem poudari, da starejši in zelo telesno aktivni posamezniki resda lahko potrebujejo nekoliko več beljakovin, vendar to ne pomeni, da nekdo, ki dvakrat na teden obišče fitnes, potrebuje beljakovinske dodatke. »Priporočila o dveh gramih beljakovin na kilogram telesne mase so za večino ljudi pretirana,« trdi. Tudi Mia Majerr poudari, da je optimalen vnos beljakovin odvisen od starosti, bolezenskih stanj, telesne aktivnosti in prehranskih ciljev, in doda: »Po mnenju Evropske agencije za varnost hrane je tudi dvakratnik priporočenega dnevnega vnosa beljakovin – približno 1,6 grama beljakovin na kilogram telesne mase na dan – še vedno ocenjen kot varen.«

Sodobne motnje hranjenja

Kaj pa se zgodi, ko z vnosom beljakovin pretiravamo? »Čezmerno poudarjanje ali obsedenost z visokim vnosom beljakovin lahko vodi v zanemarjanje drugih hranil, ki so prav tako ključna,« pravi Mia Majerr, ki v zgrešenih prehranskih navadah v sodobnosti prepoznava svojevrstno ironijo. »Prav pomanjkanje prehranskih vlaknin in kompleksnih ogljikovih hidratov je tisto, kar vpliva na slabšo regeneracijo (na primer prenizek vnos ogljikovih hidratov vodi do nizke energijske razpoložljivosti), slabše delovanje imunskega sistema in gastrointestinalne težave,« pravi. Pretiran vnos beljakovin je lahko tudi vzrok za težave, kot sta poslabšano delovanje ledvic in tveganje za nastanek ledvičnih kamnov pri ogroženih posameznikih. »Vse te težave pa nato poskušamo ’popraviti’ s še več dopolnili in hitrimi rešitvami. Visok vnos beljakovin je postal skoraj univerzalni odgovor na vse prehranske izzive,« doda dietetičarka. Tudi Živa Lavriša opozori, da »zaradi poudarjanja beljakovin pogosto zanemarimo druga ključna hranila, predvsem vlaknine, ki nam jih v resnici najbolj primanjkuje«.

Zgodovina zmotnih dietnih trendov se ponavlja: nekaj časa smo demonizirali ogljikove hidrate, kasneje maščobe, zdaj pa je prvič v trendu večji vnos enega od makrohranil, beljakovin.

Družbena obsedenost z beljakovinami je – zlasti v povezavi z epidemijo dismorfne telesne motnje med mladimi – sprožila val novih oblik motenj hranjenja. »Poudarjanje vnosa beljakovin, ki ga promovirajo nekateri vplivneži, lahko vodi v obsedenost s hrano, popačen odnos do hrane, ločevanje živil na zdrava in nezdrava ter tudi do razvoja motenj hranjenja (in motenj prehranjenosti),« pravi Mia Majerr. Po njenih besedah lahko že sama obsedenost z beljakovinami postane prikrita oblika motnje hranjenja, saj je na zunaj videti kot zdrav življenjski slog, v resnici pa pogosto vodi v kompulzivno nadzorovanje telesa in vnosa hrane, pri katerem je pretiravanje z beljakovinami kulturno odobrena oblika omejevanja v prehranjevalnih vzorcih. »To lahko privede do motenj hranjenja, na primer ortoreksije, pri kateri je posameznik obsesivno osredotočen na ’zdravo’ prehrano, pogosto z izključevanjem nekaterih živil, to pa vodi v motnje prehranjenosti in tudi socialno izolacijo,« pove. S tem se strinja tudi Živa Lavriša, ki v proteinomaniji in obsedenosti z nadzorovanjem makrohranil prepoznava razlog za vznik novih oblik motenj hranjenja, denimo obsesivnega štetja beljakovin (in kalorij), strahu pred ogljikovimi hidrati in izključevanja celotnih skupin živil. »Tako razmišljanje človeka omejuje in pogosto vodi v nihanje med strogo in pretirano sproščeno prehrano,« pravi. »Zato je ključno brati označbe živil, šele deklaracija pokaže, kaj je v resnici v izdelku, ne pa trženjski slogani ali priporočila vplivnežev.«