Kultura / Učenje življenja na betonu

V Cankarjevem domu bo 6. decembra ob 20.00 premiera predstave Kūkan, v kateri Inan Sven Du Swami in Mojca Špik (Fabia Collective) skozi avtorski rekvizit in kinetično scenografijo odkrivata pomen japonskega filozofskega pojma in ideje o prostoru. Na majhni betonski kocki, ki izziva ravnotežje, premika težo in sili telo v nenehno pogajanje, skušata razumeti, kako kūkan preneha biti zgolj filozofski koncept.

Kūkan je japonski pojem in ideja o prostoru. "Lahko ga razumemo kot prostor z jasnim okvirjem, ki mu daje obliko in obseg. Nekaj, kar lahko zasedemo, izmerimo in fizično doživimo. Hkrati pa je tudi polje, ki nastane med stvarmi, telesi ali mislimi in je kot praznina brez meja. Eno razumevanje govori o prostoru kot nečem, kar drži, drugo pa o prostoru kot nečem, kar odpira. Oba vidika se prepletata in sobivata. Prav v tem večplastnem razumevanju kūkan postane živ, spreminjajoč se prostor," so zapisali v Cankarjevem domu.

"Proces ustvarjanja predstave Kūkan je bil predvsem učenje življenja na betonu, ki se vrti, nagiba in odziva na naju skoraj kot živo bitje."

"Proces ustvarjanja predstave Kūkan je bil predvsem učenje življenja na betonu, ki se vrti, nagiba in odziva na naju skoraj kot živo bitje. Prve tedne sva se navajala predvsem na silovito vrtenje, ki je bilo sprva precej nelagodno in povsem drugačno od vsega, kar sva do zdaj ustvarjala. Gibanje na platformi, veliki le 40 × 40 cm, je postalo eden največjih izzivov," sta povedala Inan Sven du Swami in Mojca Špik.

Koncept, izvedba in oblikovanje scenografije: Inan Sven Du Swami in Mojca Špik, glasba: Zhlehtet Live Band, kostumografija: Iztok Hrga, sodelovanje pri scenografiji in tehnični izvedbi: Larisa Kazić, sodelovanje pri tehnični izvedbi: Tines Špik, oblikovanje luči: Gregor Kuhar, izdelava scenografije: Matjaž Mandelc, Protovipa.