Dva leva / Vlado Miheljak: Dramolet

zavičáj -a m (ȃ) zastar. domači kraj, domovina (SSKJ)

»SDS (+oprode NSi) + CERKEV + Zdravniška zbornica + KGZS + OZS … ni kaj, organiziral se je črnuhar dobro, to mu priznam. In menim, da je skrajni čas, da leva sredina odvrže plašč razumevanja in toleriranja. Ker, ko je prepozno …«

»Koordinatorica stranke Levica in ministrica za kulturo republike Slovenije Asta Vrečko je za ravnateljico SNG Drama imenovala Ivano Djilas,rojeno 25.6.1976 v Beogradu,ki je v Wikipediji predstavljena kot režiserka srbskega rodu. Sramota, izdaja, uničevanje kulture nekega naroda.«

»@JJansaSDS: Kaj pa lahko pričakujete od proti slovenske stranke @strankalevice.«

»Obožujem, kako vse objave “pravih” zaščitnikov slovenskega naroda, naj bodo na X-u ali na belo-rdečih plakatih, nujno morajo vsebovati vsaj eno do dve slovnični napaki.«

Nesporno je zapis poslanke Svobode nekorekten in nesprejemljiv in takšnega ravnanja ne smemo alibizirati. Besede morajo biti odmerjene. Ker kot rad porečem, beseda je konj. A pozorni moramo biti tudi na jezdece tega neobrzdanega konja. Ni pa ključni problem zapisa poslanke Svobode, da je žaljiv. Navsezadnje je zmerjanje enih, drugih, tretjih ... del komunikacijske folklore politikov. Večji problem se mi zdi, da je sporočilo zapisa butasto. Kaj pa je zares problem »leve sredine«, kot se poslanka samoprepozna? Da doslej ni odvrgla »plašča razumevanja in toleriranja«, kot zapiše? Hja, kaj bi pa bilo v tem primeru drugače? Neposredno po objavi izidov referenduma sem zapisal, da ni zares problem, da se je, verjetno res spodbujenih tudi s skrajno umazano, primitivno in lažnivo kampanjo, na voliščih pojavilo preveč tistih, ki so opredeljeni proti zakonu o prostovoljnem končanju življenja, ampak da se je pojavilo premalo tistih, ki zakon podpirajo in sestavljajo nesporno večino v javnem mnenju. Zato bi se poslanka morala ukvarjati predvsem s tistimi (tudi s svojo stranko), ki so premalo prepričljivo agitirali za prihod zagovornikov zakona na volišča.

Ampak če se vrnemo k vprašanju politične korektnosti. Mar ni večji problem, če na korekten način sporočamo skrajno nekorektne stvari, kot če na nekorekten način opozarjamo na resnične težave? Poglejmo na primeru neke šale, ki gre približno takole: Med čezoceanskim poletom se začno težave z letalom. To izgubi en motor. Iz varnostnih razlogov izlijejo precejšen del potrebnega goriva in zato izvržejo tudi vso prtljago, da zmanjšajo porabo. Kapitan izračuna, da je obremenitev po odvrženju tovora še vedno prevelika, zato bo treba žrtvovati tudi »živo težo«. S težkim srcem sporoči: »Dragi potniki, prisiljen sem v najhujše. Žrtvovati moram določeno število potnikov, da bi rešil večino. In ker je izbira po barvi polti, spolu, etnični pripadnosti ali kakšnem drugem partikularnem znaku nesprejemljiva in nekorektna, sem se odločil, da v danih razmerah žrtvovane izberem na najkorektnejši način. Po abecedi. Prosimo torej, da se postavijo v vrsto pred izhodna vrata najprej Albanci, za njimi Arabci, potem cigani, nato črnci, za njimi homoseksualci pa Indijci in Judi ... Ko jih izvržemo, bomo videli, ali to zadostuje.« Tako nekako. Pač, korekten besednjak včasih bolj demonstrira zlovešče namere kot eksplicitno nekorekten.

No, v zvezi z rutinskim imenovanjem ravnateljice Drame je nastal res pravi dramolet. Janša v komentarju k imenovanju Ivane Djilas ni uporabil neposrednih zmerljivk kot oni uporabnik omrežja, na katerega se je skliceval. In tudi s prstom ni pokazal neposredno na Ivano Djilas (ki, mimogrede, sploh ni tujka, ampak Ljubljančanka), temveč na stranko resorne ministrice, ki je zagrešila imenovanje. A je latentno izrekel poziv k najsurovejši etnični segregaciji. Toda kaj pričakovati od Janše? Človek je že ničkolikokrat dokazal, da ni samo nekulturen, ampak tudi popolnoma akulturen. Zato ne ve, da povsod po svetu v gledališča, operne in baletne hiše, galerije, filharmonije itd. za umetniške vodje, ravnatelje, kuratorje, dirigente, koreografe ... vabijo in nastavljajo izvrstne tujce, da oplemenitijo in osvežijo domači hlev. Denimo, slovenski jezikoslovec Franc Miklošič je že leta 1854 postal rektor dunajske univerze. In tudi pri nas to ni nič nenavadnega. Že od nekdaj. Navsezadnje je bil sloviti Gustav Mahler krajši čas dirigent v ljubljanskem Deželnem gledališču in takrat je kot pianist celo nastopil na koncertu Filharmonične družbe, predhodnice Slovenske filharmonije.

Ampak ja, pisatelj, pesnik, družboslovec, mislec in doktor (alma mater: Universum College Prishtina) Janez Janša pravilno sumi: Mahler ni nikoli igral z Modrijani. In tudi Thompsona ni spremljal na klavirju.