Pamflet / Bernard Nežmah: Slava pred kritiko

Po referendumu je društvo Srebrna nit na državno volilno komisijo vložilo ugovor na izid glasovanja. Gesta, ki je značilna za demokratične družbe, v kateri se v javnosti in na sodiščih krešejo različna mnenja o skupnih zadevah. Glavna argumenta gresta v dve smeri: da je bilo v kampanji izrečeno veliko laži in da se Katoliška cerkev in zdravniške organizacije niso registrirale kot organizator kampanje. Prva je vprašljiva, saj bi bile po tej logiki vse dosedanje volitve in referendumu neveljavni; v takih kampanjah vedno mrgoli pretiravanj, polresnic in laži.

Druga je vsekakor zanimiva, toda prinaša implikacijo, da so cerkvene institucije in zdravniška združenja propagandisti. Res? Pristojni zakon v svoji prvi točki pravi: Volilna kampanja po tem zakonu so vse politične oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivk in volivcev pri glasovanju na volitvah. Potemtakem duhovništvo, ki sledi svojim desetim zapovedim in med njimi tej, ki pravi - ne ubijaj!, s svojimi nastopi ne širi vere, ampak propagando!?????????? Je torej širjenje božjega nauka politična propaganda? Tako je razsodil Poncij Pilat, ko je obsodil na smrt Jezusa. Kaj pa zdravniki in njihove zbornice ter združenja? Če na okroglih mizah, pogovorih in v medijih pripovedujejo in naštevajo argumente, zakaj je predlagani zakon protisloven, absurden in medicini škodljiv, je to vendar javna razprava. In to teh, ki jim je zakonodajalec natančno predpisoval njihovo vlogo pri implementaciji zakonskih določil. Torej neposredno vpleteni ne bi smeli izražati svojih mnenj in pomislekov. Kdo bi sicer ugovarjal, saj da imajo pravico do ugovora vesti, da torej niso neposredno prizadeti. Toda, po katerem pravilu bi vršilci zdravniškega poklica ne smeli nastopati v javnosti oziroma, od kdaj se polemičnemu strokovnemu nastopu reče politična propaganda??? Še več, zakaj bi jim bilo prepovedano svoje poglede izražati na forumih v okviru cehovskih združenj? Konec koncev sta temi evtanazija in samomor stalnici v družbenih konfrontacijah, vseskozi, ne le v mesecu pred referendumom.

Sočasno s temo pravice do asistence pri samomoru je vsaj formalno zaživel zakon o dolgotrajni oskrbi. Resorni minister Simon Maljevac je napovedal, da bodo stroški v domovih starostnikov odslej bistveno nižji. V načelu nedvomno evidentna finančna pomoč države za tiste, ki živijo v teh domovih. Toda, kaj pa oni, ki čakajo na sprejem? Če je prvih v državi okoli 20 tisoč, je čakajočih 40 tisoč. Zakon torej privilegira ene, druge, ki si želijo tovrstne oskrbe, pa pušča vnemar. Še več, isti minister, ki se permanentno pohvali, koliko socialnih stanovanj gradijo in bodo gradili, ne omenja fonda in planov za gradnjo domov, ki organizirano in visoko profesionalno bdijo nad onemoglimi starostniki. Ker tudi iz obstoječih bežijo negovalke in drugi kader, je realnost še bolj dramatična: sedanji domovi imajo številne sobe, v katere pa ne nastanijo prosilcev, ker pač ni delovne sile, ki bi jih oskrbovala. Smo slišali za predlog, da se negovalkam odslej doda 600 evrov spodbude, da bi stimulirali odločanje za ta poklic?

V državi primanjkuje zdravnikov urgentne medicine in zdaj poslušamo spodbudne vesti, kako se iz leta v leto krepko povečuje število specializantov te veje medicine. Ne po naključju, že nekaj časa je vpeljana praksa, da jih nagrajujejo s 1.000 evri bruto dodatka, na kar je v izjavah posebej ponosna ministrica za zdravstvo Valentina Prevolnik Rupel. A njen ministrski kolega Maljevac te možnosti v svojem sektorju še ni opazil. Obenem pa mediji, ki dajejo ekskluzivni prostor težnjam po pravici do pomoči pri samomoru, ignorirajo pravico do spodobnega življenja za konkretnih 40.000 ljudi!!!!!!!

Medtem pa zmaguje v medijih politična propaganda v obliki prijaznih intervjujev z ikonami vladajoče koalicije. Premier Robert Golob ne bo znal več prešteti osrednjih medijev v katerih je v zadnjem letu briljiral. Pred dnevi v Večeru, celo v reviji Ona Plus, ki običajno izpostavlja ženske protagonistke, so med nje ovekovečili še njega. Delo je v zadnji sobotni izdaji priobčilo megalomanski intervju z županom Zoranom Jankovićem - na petih straneh in še poprej s celostransko fotko v napovedi časopisne priloge. Slavilni intervju in to v času, ko je zoper njega tožilstvo spisalo podrobno argumentirano obtožbo podkupovanja in zlorabe javnega položaja. No, na zadnji strani intervjuja se resda pojavi vprašanje, ki sploh ni vprašanje: mediji so poročali o tožilski zahtevi, sumijo vas podkupovanja in napeljevanja k zlorabi položaja. In ko je župan kajpak odgovoril, da je nedolžen, je bil deležen še sočutnega podvprašanja: kako ste se soočali s pritiski med dosedanjimi sodnimi postopki? Sanjski promocijski intervju, ki ga slehernik niti kupiti ne more.

Medtem ko je predsednik vlade s svojimi najtesnejšimi političnimi zavezniki mojstrsko zavzel dominantne medije, je njegova roka segla do Tarče, ene redkih oddaj, ki ne skrbi za njihovo slavo. Vodstvo nacionalke je sklenilo, da bo oddajo naredilo bolj profesionalno, da bodo iz nje izgnali senzacionalizem in da bo odslej vabljenje politikov v oddajo bolj selekcionirano. Zanimivo, vrh javne televizija bo preoblikoval svojo najbolj odmevno oddajo, medtem ko korenitih sprememb pri drugih političnih oddajah ni napovedalo. A zdaj nastopi preobrat? Urednik, voditeljica in ustvarjalci Tarče so tokrat z javnimi izjavami protestirali zoper cenzorsko odločitev in sploh zoper samopašnost vodstva, ki jih je degradiralo na raven delavcev za televizijskim tekočim trakom. Njih, ki so oddajo ustvarjali in jo naredili tehtno in priljubljen, so iz snovanja novega formata Tarče izključili!!!!!!!!!!!!