Kolumna / Janko Lorenci: V objemu strahu

Primož Cirman, novinar portala Necenzurirano, je napisal zanimiv komentar o Janši in strahu. Malo pred volitvami, pravi, živimo vsi, kot da je Janša že zmagal. Strah nas je, da se bo vrnil na oblast. In s takim strahom vlada tudi, ko ni na oblasti.

Strah je težko izmeriti, a strah pred Janšo res obstaja. Mož je naš edini štrleči politik, ki zavestno in sistematično gradi na strahu. Strah zbuja, ker sesuva in si podreja ustanove, diskreditira nasprotnike, povsod nastavlja sebi podobne »naše«, ki tam, kamor pridejo, večinoma ostanejo, se, ko Janša ni na oblasti, potuhnejo, ko se vrne, pa spet zacvetijo. Večino, ki je ne more pridobiti zase ali prestrašiti, skuša spraviti v zmedo in negotovost, saj taki ljudje v glavnem ne volijo. Zbujanje strahu in zmede temu mrzlemu makiavelistu očitno prinaša ugodje, s tako strategijo pa hkrati ostaja dovolj močan, da je na vsakih volitvah kandidat za zmago.

No, v strahu pred tem človekom vendarle ne živimo vsi, strah prestrašenih pa je dokaj različen.

Levosredinska politika se Janše ne boji, boji pa se, da bo z njegovo zmago zgubila oblast. Toda na grožnjo Janševe vrnitve se odziva medlo, saj ne le pasti janšizma, ampak tudi svojo drugačnost in dosežke, ki jih niti ni malo, predstavlja neprepričljivo.

Javno upravo je Janše v glavnem strah, saj ve, da bo, če zmaga, izpeljal čistko. Kadrovske menjave bodo zajele predvsem vrhove posamičnih sektorjev, a bodo vrgle iz tira vso to za delovanje države nepogrešljivo sfero. Pod pritiski bo tudi sodstvo, ki pa je zavarovano bistveno bolj kot ustanove, ki spadajo pod izvršno oblast; policiji tako grozi, da bo znova temeljito premetana in pohojsana. Gospodarska združenja Janšo prej podpirajo, kot se ga bojijo. To je svojevrstna izdaja gospodarstva, saj manj socialno, bolj sprivatizirano in histerično-konfliktno splošno okolje, ki ga vedno prinese janšizem na oblasti, poslabša tudi gospodarsko okolje. Desna civilna družba složno stoji za svojim malikom, leva pa se ga upravičeno boji. A pisana in razdrobljena, kot je, tudi pred volitvami deloma bolj napada »svojo« levosredinsko politiko kot skupnega sovražnika, janšizem. Podobno se obnaša del sindikatov.

Strah je tudi etablirane medije (mislimo zlasti na tri dnevnike, STA in obe televiziji). Strah je razumljiv: Janša si jih bo (prek lastnikov, ob pomoči spečih »naših«, s spreminjanjem in izigravanjem zakonov …) podredil in jim vzel verodostojnost. Njegov tretji mandat je bil za medije morast, morebitni četrti pa bo še bistveno hujši, saj naš mali trump zvesto posnema velikega.

Ni vsa Slovenija kar otrpla, a strah pred Janšo obstaja in je močnejši tudi zato, ker se razrašča na dremajoči tesnobi, ki jo je pri nas in drugje na Zahodu postopoma ustvarila vrsta kriz in negotovost, zrasla iz njih.

Odzivi na strah pa so pisani. Eni se zatečejo v otopelo ravnodušnost, drugi grožnje (in s tem strah) zanikajo, tretji si rečejo, bo že kako, jaz se bom zmazal. To so odzivi, ki ohranjajo status quo.

Na voljo pa je tudi drugačen, najmanj udoben, a najnaravnejši odziv: strah si priznaš, ga vzameš kot opozorilo, kaj te čaka, če se bo uresničil, potem pa deluješ proti vzrokom strahu. To je razumen, zdrav, a bolj redek odziv.

To žal velja tudi za etablirane medije, ki bodo v marsičem odločilno vplivali na volitve. Celo nekaj kratkih mesecev pred volitvami so njihovi odzivi na strah pred Janšo v glavnem statusquojevski. Morda se bo vrnil na oblast, oni pa še naprej uravnotežujejo, dajejo slabim novicam prednost pred dobrimi, dejansko stanje na tem ali onem področju ugotavljajo površno ali sploh ne, stvari ne vrednotijo in politikom obeh polov prepuščajo, da težave razlagajo sami, brez sprotnega spoprijemanja z dejstvi. Tako soustvarjajo občutek, da je v tej deželi vse katastrofalno narobe. To je voda na mlin Janeza Janše, ki ga mediji obravnavajo kot povsem normalnega politika, čeprav vedo, da jih bo pohopsal, jim vzel verodostojnost in jih torej uničil. Taka samomorilska drža velja tudi za nacionalno TV, zlasti za Tarčo, ki jo namesto stvarnega, produktivnega dialoga vedno bolj zanima divji prepir. Skratka, medijski glavni tok je sokriv za moč janšizma in se tudi pred prelomnimi volitvami vede tako, da ogroža samega sebe.

Nekaj pa se Janši ne posreči: večina volivcev njegovo strahovanje in strah še dojema kot svarilo, ki mu sledi za strahovalca nezaželen odziv – zavračanje janšizma. To je zdrav, normalen odziv anonimne množice, ki je Janša ne more preslepiti, zamenjati ali ustrahovati, kot mu to uspeva pri posamičnih skupinah.

Tak odziv bo prevladal tudi na marčevskih volitvah, če bodo mediji, drugi prestrašenci in koalicija storili, kar morajo storiti v skupno korist in za svoje dostojno preživetje. Vsekakor Golob, ki bo na soočenjih zlahka premagal hudega Janeza, še zdaleč ni obsojen na poraz. Če bo premier Janša, se bo hotel ovekovečiti podobno kot Trump. Če bo premier Golob in bo nadaljeval pozitivne premike, utegne Janšo odsloviti lastna stranka, življenje pa bo manj histerično.